Si res želimo odkriti recept za podaljševanje življenja?

Biblijski očak Metuzalem je živel 969 let. Človek sulice, kar pomeni hebrejsko ime Metušelah, je postal sinonim za bitja dolgega življenja. Zanimalo nas je, zakaj nekatera ljudstva na Kavkazu, v Andih, Kašmirju ali pa vaščani japonske vasice Jazuri Hara živijo dlje. Z dolgoživostjo so se od vekomaj ukvarjali tudi Kitajci; od tam prihaja rastlina nesmrtnosti. Nutricionisti recimo prisegajo na zdravo, ekološko pridelano hrano, farmacija na antioksidante. Znanost pa nenehno dokazuje.

Pri staranju sovpadata dva dejavnika, piše hrvaški znanstvenik Miroslav Radman v svoji knjigi Onkraj naših bioloških meja. Prvi je ta, da verjet­nost smrti pri katerikoli starosti z leti narašča, ta statistična definicija velja za bakterije, kvasovke, sesalce … in je odraz progresivne in multiplikativne narave staranja. Verjetnost smrti se pri človeku vsakih osem let podvoji; pri šestdesetih letih ima torej dvaintridesetkrat večjo možnost, da bo v naslednjem letu umrl, kot pri dvajsetih.

Drugi dejavnik je dejstvo, da se pri vseh osebkih pojavljajo spremembe, ki pomenijo psihološko in telesno poslabšanje. Ker bolezen in smrt zaradi bolezni prizadeneta samo del populacije, Radman meni, da se je pri razpravah o podaljševanju življenja dobro vprašati, ali gre za spremembe povprečne ali pa nemara maksimalne življenjske dobe, ki pomeni spremembo človeške bio­logije.

Znanstveniki že dolgo proučujejo mehanizme staranja. Med najpomembnejšimi spoznanji je bilo odkritje genskih poškodb, najspektakularnejše pa, da je vzrok za dokončno prenehanje celične delit­ve skrajšanje koncev kromosomov, imenovanih telomere – za to so leta 2009 trije raziskovalci prejeli Nobelovo nagrado. Leto pozneje se je že vedelo, da bi bilo z umetnim aktiviranjem gena telomeraze usodo celice mogoče obrniti v nasprotno smer. Na tej točki znanstveniki nadaljujejo svoje delo, vendar je eksperimentalnih sistemov več. In prav vsak ima svoje izhodišče in svoje argumente.

Kjer je v zraku manj kisika

Na Kavkazu, v Andih, Kašmirju in drugje so posamezna območja, kjer ljudje živijo dlje in so bolj zdravi. Ruski zdravnik Vladimir Frolov je zdravje iskal tudi zase, in ko se je posvečal fenomenu dolgoživečih, se je osredotočil na razliko znotraj istega ljudstva.

Očitno je bilo, da se hranijo na podoben način, pijejo vodo iz iste reke, opravljajo kmečko delo oziroma vse leto živijo pretežno na prostem. In vendar, dlje živijo tisti, ki domujejo v više in visoko ležečih krajih. Sklepal je, da je razlika v zraku: tisti, ki živijo v višjih predelih, dihajo zrak z manj kisika. Razmišljal je, zakaj recimo velike morske karete vzdržijo potovanje tudi do 4000 kilometrov ali zakaj beli morski psi rastejo vse do svojega 30. leta in dvakratno presežejo starost človeka.

Proučil je raziskave dveh ruskih znanstvenikov, ki sta kot način zdravljenja razvijala dihanje zraka s povečano vsebnostjo ogljikovega dioksida, kar, dokazano, ugodno vpliva na metabolizem, ter na izsledke moskovskega znanstvenika G. N. Petrakoviča, ki je teorijo dihanja – vlogo kisika in drugih procesov – predstavil nekoliko drugače. Po njegovem celice ne funkcionirajo zaradi kisika, ki ga prejmejo od zunaj, temveč predvsem zaradi energijske pobude, ki pospeši oksidacijo prostih radikalov nenasičenih maščobnih kislin v celičnih membranah. Samo pljuča uporabljajo kisik iz zraka, meni, medtem ko druge celice v telesu proizvajajo kisik pretežno same, dihajo anaerobno.

Tudi za duhovni napredek

Frolov je svoje ugotovitve objavil leta 1995. Po njegovem je smisel endogenega dihanja celice navaditi na delovanje z manj kisika, tako da te povečajo sposobnost same ustvariti kisik, ga sprostiti iz notranjih virov. In prav to da je pot k zdravemu in dolgemu življenju. Celično dihanje pomeni, da celica večji del kisika pridobi iz oksidacije prostih radikalov. Razvil je dihalnik: v posodico valjaste oblike, v kateri je voda, vstavimo drugo prilegajočo se posodo z luknjičastim dnom; na drugem koncu je dihalna cev. Vdihuje se le skozi usta, izdihuje počasi in varčno, brez napora, na koncu je treba s potegom trebuha navznoter iztisniti še preostali zrak. Vdih naj bi bil globok le toliko, kolikor omogoča maksimalno gibanje trebuha, prsni koš mora ostati sproščen. To je tako imenovano hipok­sično dihanje; v vdihanem zraku je manj kisika. Dihalec je nagrajen le, če je potrpežljiv; hipoksično dihanje osvoji, ko stabilno diha pol ure in od začetka vdiha do naslednjega vdiha mine 30 do 40 sekund. To ne pomeni, da traja izdih 30 sekund, ne da bi vmes vdihnili; v tem času je treba neznatno, kratko vdihavati skozi nos, telo dobi res minimalno količino zraka.

Endogeno dihanje je spremenilo razumevanje fizioloških procesov v telesu. Včasih so razloge za zdrav­stvene težave iskali v procesih metabolizma, vendar so znanstveniki odkrili, da so večinoma povezane z nezadostno proizvodnjo in izmenjavo energije. Pri navadnem dihanju, tudi če je dovolj globoko in organizmu od zunaj dovedemo dovolj kisika, večji del organizma trpi zaradi deficita energije, sočasno pa obstajajo predeli preveč koncentriranega dovajanja energije, kar poškoduje in razgrajuje tkiva. Najpogosteje se poškodujejo drobne žilice, notranja površina arterij, krvne celice in pljučne alveole. Ti procesi nastanejo zaradi močnejšega dihanja zaradi fizičnih ali psihičnih obremenitev in se nadaljujejo tudi v spanju. Frolov dihalnik je med Slovenci precej razširjen, uporabljajo ga številni vrhunski športniki, nanj prisegajo »duhovni iskalci«, ki se onkraj materialnega obstoja želijo zavedati skritih ravni bivanja. Eden od njih je pojasnil, da je endogeno dihanje tudi način meditiranja, umirjanja, osredotočanja, prisili te v disciplino tudi pri hranjenju, omogoči ti natančneje prisluhniti telesu.

Preusmerjanje prostih radikalov

Kisik je nujen za človekovo preživetje, hkrati pa škodljiv. Zdaj znanstveniki že vedo, da je mogoče oksidacijo celic preprečiti s preusmerjanjem prostih radikalov, preden ti v celici izzovejo »korozijo«. Poenostavljeno si delovanje prostih radikalov predstavljamo takole: atom, ki vsebuje prost elektron, torej ima enega preveč ali premalo, je kemično agresiven. Teži k temu, da iztrga drugemu atomu elektron ali da ga odda. Tako se bo stabiliziral, vendar bo potem napadeni atom postal radikal. Ta igra se nadaljuje v neskončnost in povzroča škodo molekulam v naših celicah. »Najti je treba pot, kako v celice nastaviti pasti za agresivni kisik, tako bo ta kisikov radikal napadel nepomembne in neaktivne molekule, in ne tistih dragocenih – naših beljakovin ali naše DNK,« piše vrhunski strokovnjak za molekularno biologijo Radman. Farmacija to dejstvo izkorišča zares temeljito. Antioksidantski encimi so postali njen adut in iz dneva v dan se na trgu pojavljajo novi preparati, ki obljubljajo obnavljanje poškodovanih celic. Glutationu (GSH) nekateri pravijo mati antioksidantov. Ta tripeptid telo proizvaja iz aminokislin. Je tudi razstrupljevalec, predvsem v boju proti težkim kovinam, zato je zdravilo ob zastrupitvi s svincem, živim srebrom, arzenikom in kadmijem. Glutationa v telesu začne primanjkovati zaradi pretiranega sončenja, onesnaženja, jemanja poživil, zaradi operativnih posegov; staranje ali bolezen prav tako zmanjšujeta njegovo učinkovitost. Mimogrede, odkrili so, da imajo avtistični otroci neobičajno nizko vsebnost glutationa. Pod budnim očesom znanstvenikov je že dolgo recimo superoksid dismutaza (SOD), encim, ki je v vseh plasteh kože in je ključ za proizvodnjo fibroblastov, najštevilnejših celic vezivnega tkiva. Encim menda preprečuje vnetja, gubanje kože, predrakaste spremembe, uporabljajo pa ga za zdravljenje artritisa, prostate, razjede roženice, opeklin in raznih vnetij. Starajoče se telo ne zmore več samo proizvajati dovolj antioksidantov. Pripravki naj bi mu pomagali in ga spodbujali, da se samozdravi in samoobnavlja.

Hialuronska kislina v gomoljih

V japonski vasici Jazuri Hara je deset odstotkov prebivalcev starih več kot petinosemdeset let, večina od njih pa več kot devetdeset, kar daleč presega svetovno povprečje. Ponašajo se z izjemnim zdravjem: ne poznajo niti demence niti raka ali sladkorne bolezni, prav tako ne alzheimerjeve bolezni, in kakor zatrjujejo, jih nič ne boli. Zdravnik Tojosuke Komori je fenomen želel raziskati, zato se je preselil v vas. Za iztočnico je vzel njihovo napeto in gladko kožo, preučil njihovo prehrano. Uživajo lokalno pridelano hrano, predvsem zelenjavo in škrobne jedi, se je prepričal: sladki krompir satsumaimo, rdeči krompir imoji, lepljiv beli krompir satuimo in želatinasto korenasto zelenjavo konjaku. Po izsledkih, ki jih je objavil v knjigi, njihova prehrana, ki vsebuje le malo mesa, spodbuja telo, da tvori dovolj hialuronske kisline. Tudi sam se je začel tako prehranjevati, kar mu je prineslo izjemno zdravje v visoki starosti.

V podjetni farmacevtski družbi so sklepali, da za dolgo življenje ni nujno živeti v tej vasi in uživati hrane, ki je precej verjetno povprečni Zemljan niti ne bi maral. Izdelali so kapsule s hialuronsko kislino. Škat­lica za 25 dolarjev obljublja mesečno preskrbo: koža naj bi se sčasoma zgladila, izboljšal vid … Ali tablete resnično delujejo, so želeli testirati v Veliki Britaniji. Na simpoziju so priznali, da zahodna znanost šele začenja spoznavati potencial snovi, ki je pod mikroskopom videti kot niz biserov – iz nekaj tisoč identičnih disaharidnih molekul, in ki jo naravno vsebujejo skoraj vsa tkiva našega telesa: vezivno in oporno tkivo, v tekočini sklepov deluje kot mazivo, v koži spodbuja nastajanje vitalnih celic, ki tvorijo kolagen in elastin, kot glavna sestavina naše kože sodeluje v popravilu tkiva.

Vrelec večne mladosti v kurji juhi?

Hialuronske kisline ne vsebujejo le eksotični gomolji. Veliko je je tudi v kurji juhi, v kateri so se dalj časa kuhale kosti in koža. Da bi je telo sintetiziralo dovolj, potrebuje dovolj magnezija, tega pa vsebujejo avokado, brokoli, oreški, krompir, soja in špinača. Osnovna naloga hialuronske kisline je zadrževanje vode v tkivih, prinašanje hranilnih snovi in odnašanje odpadnih produktov metabolizma v celici, kar je še zlasti pomembno v tkivih, ki nimajo neposrednega stika s krvjo, recimo v hrustancu. V telesu odraslega človeka je približno 15 gramov hialuronske kisline. Glede na lastno težo zadržuje tisočkratno maso vode oziroma en gram lahko veže tri litre vode. Telo proizvaja dovolj hialuronske kisline le do dvajsetega leta, po petdesetem se njena koncentracija prepolovi. Dom­nevajo, da na to poleg staranja vplivajo tudi drugi dejavniki. Uživanje kapsul, ki naj bi regenerirale vse celice našega telesa, še ni dovolj raziskano, injiciranje hialuronske kisline pa je boleče in pogosto povzroči alergijo. Na kalifornijski univerzi raz­iskujejo povezavo neobičajno visoke ravni hialuronske kisline in rakavega tumorja dojke, na minnesotski univerzi so se osredotočili na to pri raku na debelem črevesju. Raziskav v tej smeri je več in prinašajo podobne rezultate. Ugotovili so tudi, da če se v telesu zviša raven hialuronske kisline, se zviša tudi estrogen in nasprotno. Vseh njenih koristi še ne poznamo, pa tudi nevarnosti nasilnega vnosa ne. Sintetična hialuronska kislina je nepogrešljiva na področju očesne kirurgije, dodajajo jo kremam za aknasto kožo, za zgladitev starajoče se ali poškodovane kože, proti ekcemu, luskavici, brazgotinjenju … Injicirajo jo v predele obraza, da bi zgladili gubice, z njo šobijo ustnice in povečujejo dojke, dodajajo jo gelu za ublažitev bolečin pri izraščanju zob, vaginalnim ovulam, injicirajo jo v osteoartritično koleno.

Jiaogulan za nesmrtnost

Iz Kitajske prihaja rastlina nesmrt­nosti, jiaogulan, ki je vse bolj razširjena tudi na slovenskih vrtovih. Tudi ime kitajka se je udomačilo, latinsko Gynostemma pentaphyllum, poetično zeljnata trta; jiaogulan pomeni sukanje trte. O njeni čudodelnosti slikovito pripovedujejo duhovita imena z angleško govorečih območij, kot so petlistni ginseng (five-leaf ginseng), ginseng za reveže (poor man’s ginseng), čudežna trava (miracle grass), fairy herb (vilinsko zelišče), sladka čajna trta (sweet tea vine).

Prvi zapis o njeni zdravilnosti je iz leta 1406 v knjigi Materia Medica for Famine, »knjiga za lakoto«. Sto petdeset let pozneje se v tem priročniku pojavi kot zdravilno zelišče proti vnetju ledvic, edemu v žrelu in vratu, tumorjem in travmi. Japonski znanstvenik Masahiro Nagai jo proučuje kot sladkorni nadomestek in je v njej odkril spojine, podobne, kot so v ginsengu (panax ginseng). Zdaj vemo, da vsebuje 82 različnih saponinov (gipenosidi) in 28 ginsenozidov. Zanimivo, tradicionalna kitajska medicina tega zelišča ne zajame, verjetno zato, ker ni bilo razširjeno v osrednjem delu Kitajske. Medtem pa v provinci Giuzhou v jugozahodnem delu države s subtropskim podnebjem in pretežno hribovito pokrajino prebivalci redno pijejo čaj iz nje, da bi živeli dlje.

Proti stresu in tumorjem

Gulana, kakor jiaogulanu rečejo domačini, vsebuje snov adaptogen, ki blagodejno vpliva na odpornost organizma pri stresu. Proizvajalci ponujajo kapsule in tablete z ekstraktom, pri tem se sklicujejo na antioksidacijski učinek. Jiaogulan v telesu zvišuje endogeni celični antioksidant superoksid dismutazo. Poveča aktivnost makrofagov, limfocitov T in naravnih celic ubijalk ter tako zavira rast tumorjev. Zaradi triterpenoidnih saponinov (vsebuje jih ginseng) spodbuja optimalno homeostazo, ki omogoča, da se fizio­loška zgradba in procesi organizma kljub večjim spremembam v okolici bistveno ne spreminjajo. Študije še kažejo, da spodbuja sproščanje ogljikovega dioksida v srčnih celicah in tako zmanjšuje visok krvni tlak. V kombinaciji z drugimi zelišči ugodno vpliva na srčno-žilni sistem, še posebno po kapi. Vpliva na znižanje ravni slabega holesterola, ob tem da zvišuje dobrega. Spodbuja imunski sistem in izboljšuje vzdržljivost ter pomaga pri višinski bolezni in premoščanju krize zaradi časovne razlike po medcelinskem poletu. Proučujejo tudi njen potencial za zdravljenje hipoglikemije sladkornih bolnikov.

Korenčkov sok za začetek dneva

Nutricionisti prisegajo, da je za dolgoživost najpomembnejša hrana. Kaj svetuje prehranska terapevtka Alja Dimic iz Centra Holistic? Izbirajmo med lokalno pridelano, ekološko hrano, je odločna. »Dan začnimo s stisnjenim korenčkovim sokom, nadaljujmo z ovseno kašo, ki smo jo čez noč namakali v vodi ali rastlinskem mleku, dodajmo ji naribana jabolka in mandlje ter jo potresimo s cimetom. Kosilo naj bo sestavljeno iz ajdove kaše, bučk, pora in gobic z baziliko, origanom, peteršiljem in kurkumo ter velike sklede solate, zabeljene z limono in lanenim oljem. Za večerjo si skuhajmo brokolijevo juho (brez krompirja ali moke).

Na dan popijmo vsaj dva litra vode in zaužijmo vsaj dve jedilni žlici lanenega ali konopljenega olja (zaradi omega 3 maščobnih kislin). Solimo z naravno morsko soljo, ki vsebuje jod, solimo šele na koncu kuhanja. Za malico si privoščimo pest mandljev ali lešnikov, stisnimo korenčkov sok ali si pripravimo smoothije iz špinače, zelene, peteršilja, čemaža, polovice grenivke in kokosove vode.« Obstaja poseben način prehrane za otroka, da bi ta ostal zdrav in dolgo živel? To ni poseben, ampak najbolj preprost, prvinski način, pove.

Spet poudari lokalno pridelane povrtnine. Sadje je najbolj zdravo dopoldne, in to na prazen želodec. Enako kot za otroke velja za starejše. Priporoča zelenjavne sokove, solate, proso, ajdo, kvinojo, divji oves, čim manj ali nič živalskih maščob in beljakovin, laneno ali konopljeno olje. »Izogibajmo se kupovanju že pripravljene, zapakirane in predelane hrane, ki je polna nasičenih maščob, sladkorja in umetnih dodatkov! V črnem sezamu je veliko kalcija, odsvetujem pa živila z glutenom (pšenica, pira, ječmen, rž), ki onemogočajo dobro prebavo.«

Starodavna ajurveda in moč narave

Poleg raznovrstne hrane Alja Dimic prisega na ajurvedo, eno najstarejših oblik medicine. »Ajurvedska zelišča učinkujejo na določene organe in jih spodbujajo k optimalnemu delovanju. Ta indijska medicina obravnava človeka celostno, kot skupek fizičnega in duhovnega, in hkratno vpliva na vse telesne procese. Ni namreč dovolj, če zdravimo le posamezen organ.«

Očiščevalni napitek, ki ga redno pripravi tudi sebi, spodbuja delovanje črevesja, jeter, pljuč in limfe ter pospešeno pripomore k odstranjevanju toksinov iz telesa. »Ajurvedski prehranski dodatki imajo pred drugimi prehranskimi dopolnili veliko prednost, saj spodbujajo telo k samozdravljenju.« Tudi ajurveda je na trg uvedla »antiaging«.

Prehranska strokovnjakinja dodaja, da njena priporočila za zdravo in dolgo življenje niso le prehranska. »Vse premalo se ljudje zavedamo nadnaravnih moči, ki se skrivajo v vsakem izmed nas. Vemo, da naše delovanje usmerjajo naše misli, zato so umirjanje in sproščanje ter povezanost s samim s seboj, z izvorom in našim bistvom, prav tako pomembni. Načinov, kako to doseči, pa je veliko.«

Realnost gerontologov

Prof. dr. Jože Ramovš, predstojnik Inštituta za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, je stvaren: »Lepotna kirurgija je zadnja desetletja eden od vrhuncev pri prizadevanjih za trajno mladost. Ljudje si želimo biti trajno mladi in lepi. Pripravki in nasveti za to gredo od nekdaj dobro v promet.

Marsikaj okrepi telesno, duševno, duhovno in socialno zdravje – danes ima človek brez lepotnih posegov in uživanja pomlajevalnih pripravkov ob rojstvu pred seboj povprečno za tretjino več zdravih let, kakor so jih imeli stari starši pred sto leti! Odločilno vprašanje ob dolžini življenja ter lepem in zdravem videzu pa je prej ali slej njegova vsebina: koliko je človek sam srečen in koliko so srečni drugi ob njem. Človekova osebna kakovost in sožit­je z ljudmi se ne kupita, ampak si ju vsakdo ustvarja sam in vsaka družina zase, vsak dan sproti, od jutra do drugega jutra.

Gerontologija, veda o staranju, ob čedalje večjem deležu starih ljudi postavlja v ospredje spoznanje, naj se učimo mladostnega veselja nad dobrim in lepim v sebi in okrog sebe, zlasti v vseh drugih ljudeh. In da mečemo 'na kompost' za gnojilo vse 'organske in anorganske odpadke' iz svoje preteklosti. To je skrivnost večnih mladeničev in mladenk pri devetdesetih in več letih, kot je bil na primer dr. Anton Trstenjak, s katerim sem tesno sodeloval. Jaz sem star 66 let in statistično živim svoje zadnje desetletje. Se mi bolj splača kupovati in preizkušati pripravke za podaljševanje tega časa ali svoje moči vložiti v učenje lepšega sožitja z bližnjimi? To drugo je zastonj, je težje, gotovo mi je doseg­ljivo, gotovo pa se mi ne bo zgodilo samo od sebe.«

Sklenimo z dilemami, o katerih razmišlja Radman: čemu se, mimo radovednosti raziskovalcev, sploh ukvarjati s podaljševanjem življenja? Ali to želimo zase ali za druge? Predvsem bi bilo dobro predvideti etične posledice tega ukvarjanja. Če nam uspe, bo ena izmed njih gotovo ta, da se bomo morali samostojno odločati, ali živeti in kako živeti. Je vredno, da živimo predolgo? Če je, bi bilo treba znati življenje še podaljšati, če ni, ga znati končati.« Vendar potemtakem, komu dovoliti in komu ne dovoliti končati življenje? Morda je na tej stopnji razvoja zavesti najbolje biti kar se da pazljiv pri goljufanju narave z biološko-kemijskim znanjem.

Navkljub dilemam povsem filozofske narave, kot je ta, ali sploh želimo živeti bistveno dlje, pa ostaja dejstvo, da se človekovo življenje podaljšuje za šest ur na dan, ne da bi natančno vedeli, zakaj. Marsikdo se bo ob vsem napisanem spomnil na pomembnost javnega zdravstva. Od tega je zagotovo precej odvisno zdravje ljudi, ne more pa biti ključ do vira mladosti.