Tiskane izdaje
Vid Rošer, Nejc Dežman in Robert Kranjec si bodo leto 2012 za vedno vtisnili v spomin. Prvi zaradi naslova državnega prvaka med cicibani do devet let, druga dva zaradi naslova svetovnega prvaka – prvi med mladinci, drugi med člani. Razvoj skakalca se začne z igro. Nadaljuje z resnimi treningi. S puberteto pride vihar in trenutek odločitve. S trdim delom pa se žanjejo uspehi.
Vid Rošer, član SSK Mislinja, ki je v začetku meseca v Ljubnem ob Savinji osvojil naslov državnega prvaka v smučarskih skokih v kategoriji cicibanov do devet let, se na prvi pogled zdi običajen osemletnik. Pa ni! Od četrtega leta in pol trenira smučarske skoke, ker je bilo očetu Albinu in mami Ireni dovolj, da je na vsakem družinskem smučanju iskal primeren teren, da je lahko skakal. »Stopil sem do trenerja Ivana Naveršnika, mu opisal, kaj se dogaja, in vprašal, kaj naj storimo,« se spominja Vidov oče. »Pripelji ga!« je velel legendarni mislinjski trener.
»Včasih se naveličam,« reče, ko nanese beseda na treninge. »Ampak zdaj ne več tako zelo, ker sem dobil veliko novih prijateljev,« pove Vid in ima pri tem v mislih vrstnike, ki so začeli trenirati pred kratkim. Vid je družbe upravičeno vesel, saj je še do nedavnega treniral sam. »Rad klepetam. No, na štartni klopi mi trener ne pusti. Pa saj to delam samo na treningu. Ko je tekma, mislim samo na skok.«
Vidov osebni rekord je 24 metrov. »To je malo. Rad bi letel čez 200 metrov. V Planici. Tako kot Robi Kranjec,« pove fantič, ki je o svojem skakalnem idolu pripravil velik šolski plakat in ga predstavil devetim sošolcem podružnične osnovne šole v Doliču. Tam seveda vsi vedo, s čim se Vid ukvarja. Na vprašnje, ali pozna Nejca Dežmana, odkima. »Ne, njega pa ne poznam, samo Robija. On je ful fajn. On tako daleč skoči. In tako pravilno! V živo ga še nisem videl. Samo po televiziji.«
Vid je dobil nove skakalne smuči. »Tudi vezi imam nove, pa skakalne čevlje. Edino, kar si res želim, je, da bi imel nov kombinezon. Takega, da bi mi bil fajn opet,« reče in se z obema rokama pogladi po telesu. Naslednji hip že pozabi na skoke in izgine na domače dvorišče, kjer ima parkirano kolo, rolerje in skiro... Ivan Naveršnik je namreč odločil, da potrebujejo mladi skakalci nekaj premora od konca zimske do začetka poletne sezone, ko Vida in njegove klubske prijatelje čaka nov izziv: večja skakalnica!
Alpski prebežnik
Nejc Dežman je nov slovenski skakalni up. Da veliko obeta, je dokazal z zmago na mladinskem svetovnem prvenstvu v Turčiji (za njim se je uvrstil Primorec Jaka Hvala). »Ko enkrat osvojiš zvezdico, je naslednji cilj, da bi jo povečal v veliko. In to je tudi moja želja. Upam, da mi bo nekega dne uspelo. Delal bom po svojih najboljših zmožnostih za to lovoriko,« nam je v Planici svoje načrte zaupal 19-letni Kranjčan, prvi Slovenec z naslovom mladinskega svetovnega prvaka v zgodovini smučarskih skokov. To sezono je debitiral v svetovnem pokalu. V konkurenci najboljših na svetu je zbral pet nastopov, trikrat je osvojil točke.
Sprva je smučal. Ko je zablestel Primož Peterka, je zdaj 188 centimetrov visoki in 68 kilogramov težki tekmovalec alpske smuči pospravil in jih zamenjal za skakalne. »Trajalo je nekaj časa, da sem se uvrstil na tekme za svetovni pokal in dosegel formo, ki sem si jo želel,« je pripovedoval o svoji poti. Se spomni, koliko je skočil pri osmih letih? »Morda okrog 60 metrov. Ali manj? Pravzaprav, karkoli bom rekel, se bom zlagal,« je priznal, da se prvih daljav ne spomni več. Pravi, da je najtežji prehod v mladinsko kategorijo in iz nje zaradi pospešene rasti. »Ta zagreni vse. Vendar je treba vztrajati in delati,« je sporočil mlajšim. Je kdaj razmišljal o koncu kariere? »Čisto zares ne. Sem si pa dvakrat rekel, da bom nehal, če mi ne bo šlo. Vendar sem vsakič dosegel rezultat, ki me je spodbudil. Med krizami se bodrim, da nisem brez razloga toliko časa namenil skokom. Prav zato ne smem kar presekati delovnega procesa in opustiti vsega. Če delaš, prej ali slej pride tudi rezultat,« zrelo razmišlja. To sezono je pobiral sadove nadarjenosti in vztrajnosti. V novi vlogi se je znašel na Kulmu, ko je prvič poletel na letalnici. Debitiral je tudi na planiški velikanki. »Planica mi je bolj všeč, ker dlje časa uživam v zraku,« je razkril. V dolini pod Poncami je opozarjal, da so njegovi cilji postopni in jih ne preskakuje; ko je uspešno odkljukal kvalifikacije, si je na tekmi želel le točke. »Cilji so realni,« je ostal prizemljen.
Kaj pravi o svojem predhodniku Robertu Kranjcu, s katerim trenirata pri kranjskem Triglavu? »Robi je prijeten človek, dobro se razumeva. Je pa tudi šaljivec, tako da se skupaj veliko smejimo,« je povedal o 11 let starejšem tekmovalcu, vzorniku mlajših rodov. Na sprejemu skakalcev na Kongresnem trgu po svetovnem prvenstvu v Vikersundu je pogledal proti Robijevi zlati kolajni. »Zavedam se, da me do tja čaka še ogromno dela, je pa ta uspeh dodatna spodbuda,« je poudaril, da ga je lovorika še bolj motivirala.
Občutki, ki jih ne deliš
Robert Kranjec je svojo skakalno pot začel pri devetih letih. »Prvi skok sem opravil na sedemmetrski skakalnici. Na domačem hribu smo ves čas skakali, zato sem hitro napredoval na 12-metrsko, s prehodi nikoli nisem imel težav. Res pa je, da sem dolgo iskal tirnice uspeha,« je časovni stroj zavrtel skakalec iz Kranja. »V otroštvu so skoki predvsem igra in eden od načinov druženja. Da se boš z njimi ukvarjal 20 ali 30 let, takrat preprosto ne moreš vedeti,« je poudaril, da odločitev o športni poti zori. Pri 16 letih je sam sebe postavil pred dejstvo: »Rekel sem si, zdaj se pa odloči, ali se boš osredotočil na šport ali smuči postavil v kot.« Prav v puberteti je bilo največ kriz. »Skakalcu je najtežje med 15. in 20. letom.
Ko postaneš polnoleten, začneš razmišljati, kako bo šla tvoja pot. Večina vrstnikov že dela, ti pa nimaš denarja. Če ti starši lahko pomagajo, super! Vendar te možnosti nimajo vsi. In veliko skakalcev je predčasno končalo športno kariero zaradi tega. Ker po domače povedano, niso imeli za burek. Če bi imeli štipendije, bi gotovo vztrajali. A tako pač je v Sloveniji,« je opisal zahtevno poglavje. Za nameček se najstnik razvija, telo se spreminja: »Če imaš preveč kilogramov, preprosto ne moreš skakati. Veliko ovir je treba preskočiti, prej ali slej pa vsak sam pri sebi vidi, kaj je zanj dobro in kaj ne,« je na pasti pri razvoju v uspešnega skakalca opozoril Kranjec, ki je med kariero menjal vzornike; od Finca Tonija Nieminena, Francija Petka in njegove generacije do Primoža Peterke. Vedno je občudoval tudi Nemca Jensa Weissfloga. Postaviti si nekoga za vzor je lepa popotnica, ki pomaga pri uresničevanju ciljev. Zdaj ceni motociklista Valentina Rossija.
Je morda kdaj razmišljal o koncu kariere? »Mami pravi, da sem enkrat tarnal o koncu. Sam se tega ne spomnim. V puberteti sem počel še druge stvari, skoke sem takrat malce zapostavil. Kakšno malenkost bi zdaj spremenil, brez dvoma pa bi še enkrat šel po tej skakalni poti,« je mladim poslal sporočilo, da se bodo ves čas učili. Se mu zdi, da si je osemletni ciciban Vid Rošer zagrenil življenje, ker si je izbral skakalnice? »Nikakor! Res je, da je profesionalni šport zelo naporen, zahteva veliko odrekanja, vendar pa ponuja razsežnosti, ki jih navaden smrtnik ne bo nikoli okusil. Ko slaviš uspeh, je ves trud poplačan. Občutkov, ki jih doživljamo ob skokih, ne moremo deliti z nikomer, nepopisni so,« je povzel, kaj vse mu daje šport.
Uspehi mladinskega svetovnega prvaka Nejca Dežmana ga ne presenečajo. Opazoval ga je že na poletnih pripravah in se prepričal, da dobro trenira. Vendar mlajšega kolega opozarja, da bodo vzponom sledili tudi padci. Kakšen nasvet bi mu zaupal? »Ko ti gre najslabše, je treba najbolj vztrajati, trenirati, vlagati vase in si zaupati. Največ delam, kadar mi gre slabo. Težko je, in ko sem bil mlajši, sem se tudi zjokal. A ko vse to premagaš, je dosežek toliko boljši,« nam je razkril, kako je krmaril med čermi. Kar ga je navsezadnje pripeljalo do naslova svetovnega prvaka v poletih.
