Tiskane izdaje
Brazilec, rojen leta 1952 v Riu de Janeiru, se je med kariero domov vračal le občasno, toliko, kot pač zahtevajo diplomatska pravila. Vmes pa se je z veseljem in odprtostjo razgledoval po svetu: diplomatsko pot je začel že zelo mlad še v razdeljenem Berlinu: »Služboval sem v državi, ki ne obstaja več.« V drugačen, združeni Berlin se je vrnil čez dobrih dvajset let, dvakrat je služboval v Parizu, pa v Ottawi, La Pazu in Varšavi. »Kot otrok sem ustvarjal imaginarne zemljevide in v njih vrisoval izmišljene dežele in si zraven izmišljeval še njihovo zgodovino. Že takrat sem si želel postati diplomat. Pri enajstih letih sem poznal glavna mesta tako rekoč vseh držav sveta. Seveda sem poznal tudi Jugoslavijo, leta 1992, ko je Rio gostil svetovni vrh na temo ekologije, pa sem spremljal tudi dogajanje z vašo mlado državo. Težko rečem, zakaj, a do Slovenije sem vedno čutil posebno simpatijo. Ne govorim kar tako, podobno so menili tudi kolegi v zunanjem ministrstvu.« In tako se je »mala, očarljiva dežela, kot ustvarjena za razglednice« znašla na seznamu njegovih želja za diplomatsko službovanje.
Peš je dobro
»Moram priznati, da Slovenija zame v resnici ni bila nič novega, nobeno veliko presenečenje. Veliko sem služboval v mednarodnih organizacijah, poznam evropske države in kulturo, in preden sem dobil potrditev za mesto veleposlanika, sem se še bolj temeljito podučil. Dlje ko sem tukaj, bolj vidim, kako veliko skupnega imamo.« In seveda ne gre brez omembe nogometa, pa treh Brazilcev, ki igrajo v slovenskih klubih.
»Seveda ste Slovenci bolj zadržani kot Brazilci, ki smo na trenutke kar preveč festivativos in nekoliko dramatični. Vi ste pač bolj sramežljivi, diskretni, potrebujete nekoliko več časa, da se odprete. A to mi je všeč in moram reči, da niti enkrat, odkar sem tukaj, z ljudmi nisem imel nikakršnih težav. Življenjski standard je visok, vsi so zelo ustrežljivi in v angleščini se zlahka sporazumevam. To je pravzaprav edino, kar je slabo,« se zasmeji. »Če bi bilo drugače, bi se bil prisiljen hitreje naučiti vašega jezika. Ampak učim se in morda se bom čez nekaj časa že pogovarjal v slovenščini. Zavedam se, kako zelo je za vas pomemben vaš jezik.«
Dejstvo, da je Ljubljana v nasprotju z njegovimi prejšnjimi domovanji obvladljiva tudi peš, mu je predvsem v veselje. »Čeprav imam svojega šoferja, grem včasih rad sam peš domov. Že moj oče, bil je arhitekt, je rekel, da je treba pešačiti, če želiš v resnici videti stvari. Rad se sprehajam ob Ljubljanici, včasih grem k maši v cerkev na Prešernovem trgu, uživam tudi, ko obiskujem sejem starin ali spijem kavo na Gradu. Všeč mi je, da se lahko zvečer odpravim ven peš. Ta občutek varnosti, tega drugje nisem poznal.« Sicer pa mu, kakor je razumeti, Slovenci zbujajo malček slabo vest. »Ko pogledam naokrog, vsi hodijo, tečejo, telovadijo. Zaveš se, da ne moreš ostati kar doma na kavču, čeprav po delovnem tednu tudi to včasih prija. Preprosto moraš nekaj narediti zase! V Sloveniji sem na novo odkril povezanost z naravo in v veliko veselje mi je, ko kolesarim okrog Tivolija in delam manjše izlete. Nekdo mi pove za cerkvico tu, lep kotiček tam, in grem.«
»To je sanjska pokrajina,« je pomislil že ob prvem pristanku na Brniku. In nad zelenjem, povezanostjo z naravo in občutkom varnosti pri nas so, pravi, navdušeni tudi številni drugi Brazilci. »Lani je brazilska televizija Globo TV, ki je ena najvplivnejših, deset dni snemala reportažo o Sloveniji, in ko so jo predvajali, je gledanost noro poskočila. V Braziliji se vse bolj krepi srednji sloj in ta rad potuje. Očarani so nad Slovenijo in regijo ob Jadranskem morju.«
Ljubezenska diaspora
V Sloveniji živi nekaj manj kot 100 brazilskih državljanov, skoraj vse po vrsti pa so k nam pripeljale ljubezenske vezi. »Pravim, da imamo tu kar ljubezensko diasporo,« se zasmeji. Druščina je zelo raznolika, sestavljajo jo zdravniki, umetniki in tudi že omenjeni nogometaši, vsi skupaj pa si prizadevajo, da si v slovenskem okolju pričarajo nekaj brazilskega duha in ozračja.
In ker se diplomatska služba pogosto raztegne čez ves dan, si veleposlanik vsaj ob koncih tedna vzame čas zase. Informacij o tem, kateri kraj je vredno obiskati, nikoli ne zmanjka. »Nekaj mi povedo sodelavci, veliko izvem od drugih, saj sem ves čas v stiku z ljudmi. Rad raziskujem Obalo, zelo všeč mi je Logarska dolina, bil sem v Prekmurju, pogosto pa sem na Bledu. In če dobim obisk iz Brazilije, jih vsekakor napotim tja. Všeč mi je kombinacija narave in poseljenosti.«
Včasih človek v tujem svetu pogreša banalne stvari, kot je recimo domača hrana. A Gilberto Fonseca Guimarães de Moura se tudi tu ne pritožuje, pa čeprav se je do najbližje brazilske restavracije treba zapeljati kar do Vidma. »Menda imajo tam brazilski gril, rečemo mu churrascaria. Tako sem vsaj slišal, sam tam še nisem bil. Imam namreč odličnega chefa, ki se dobro znajde. Po tipične brazilske sestavine se je pač treba odpraviti v Trst ali na Dunaj, a nič zato. Se znajdemo, sicer pa tudi štruklji niso slabi.«
