Skoki z višine: ati pa kar z neba na glavo

Spodnjeidrijčan Jan Vončina je preskakal pot od treh do 23 metrov nad vodno gladino.

ned, 12.08.2012, 18:00
Jan Vončina bo danes nastopil na tradicionalnih skokih v Kanalu, prihodnji teden pa bo v Mostu na Soči naskakoval tretji državni naslov.

Najlepši je občutek, »da te spodaj nekdo čaka, da se boji zate«. Trese se. »Če bi ji kdo v tistem trenutku kaj rekel, bi ga verjetno usekala. A hkrati mi zaupa, da ne bom šel čez mejo, da ne bom počel neumnosti.« In on? Skače v vodo. Z višine.

On je 24-letni Jan Vončina iz Spodnje Idrije, z višin je povezan s partnerko Dagmar. Včasih Janove nadpovprečne podvige gleda tudi njuna še ne štiriletna Zoja. Začel je pred približno štirimi leti, leta 2007, »prej sem bil debeluh, imel 105 kilogramov,« zdaj 85. »Kot otrok sem rad skakal v vodo, pa dobro plaval.« Pri 19 letih je zastavil tri-, štirimetrske spočetke.

Tekmovalno poznamo »pet-, sedeminpol- ter desetmetrske stolpe. Deset metrov pa je meja, od katere navzgor govorimo o skokih z višine.« V vodo, da ne bo naježenih las. Skokovito nadaljevanje beleži leta 2008 skok s 15 metrov, maja leto pozneje je začel tekmovati, na prvem skusu v Mostu na Soči z desetmetrskega mostu bil tretji, v istem kraju skočil za prvi državni naslov s stolpa z 18 metrov, potem še z meter nižjega kanalskega mostu. »Tisto leto sem se tudi prvič razbil,« na festivalu Lent, bil je nezavesten, »se ne spomnim veliko, v rešilcu so me oskrbeli, imel sem kri v pljučih«, a ker je dihalno na finto vrgel ta bele, so mu dovolili še en poskus. Bil je b. p. Pa v Mostar je šel, le na opazovalno misijo. Leta 2010 je na EP v Švici skočil z 21 metrov in bil deveti.

Soler

Lani se je odločil za solo kariero, do tedaj je nastopal z Mariborčanom Alešem Karničnikom in Jeseničanom Jernejem Klinarjem. Veliko je tekmoval, letošnje leto začel s poškodbo vratnega vretenca, junija (verjetno prezgodaj) poskusil z 10 metrov v Mostu na Soči, mu je omrtvilo roko, kmalu potem je ne glede na vse zmagal z 10-metrskega jeseniškega stolpa, za njim je 18-metrski skok v črnogorskem Mojkovcu, pa s 16-metrske konstrukcije nad bazenom v Srbiji, v Kragujevcu in Užicu, pred kratkim pa: »Mostar je poleg mehiškega Acapulca svetovni mitični kraj skakalcev v vodo z višine.« Plačal je 25 evrov za vpis v knjigo junakov, pod zapored­no številko 624. Ja, z znamenitega 22-metrskega kamnitnega mostu je skočilo precej manj Zemljanov, kot jih je osvojilo Everest. Tam je spektakel – domačini skačejo v Neretvo za turiste, ko od njih spulijo dovolj denarja. »Rekel sem jim, naj kar nabirajo evre, jaz pa bom namesto njih skočil.« Pa ga je kar zvilo, ni se dobro počutil, čevapčiči še niso bili prebavljeni, mentalno ga je v globočino porinila Dagmar: »Če sva tukaj, skoči!« In je. Če ne bi bilo nje, ne bi. Naj se še tako čudno sliši, ponekod, tudi v Mostarju, gladino vode škropijo, da ni tako špeglasta, nerazločna, da zelo težko oceniš, kdaj boš udaril obnjo.

»Zame je bistveno, da je skok popoln, tudi če ni prezahteven.« Odrivajo se skakalci z umetnega ali naravnega odskočišča, naprej, nazaj, povratno ali vzvratno, položaj v zraku je stegnjen, pregiben, skrčen, »to vse nadgrajuješ z vijaki. Odrivi se delijo z nog ali z rok, torej iz stoje.« Naslednji parameter je višina. »Z več kot desetih metrov naj se ne bi skakalo na glavo, jaz skačem do 20 metrov, a že po enem takšnem skoku je muskelfiber v ramenih zelo hud.«

Član Kluba za skoke v vodo Idrija, po poklicu konstruktor orodij za stroje, zaposlen v idrijskem Kolektorju – kjer mu za podvige dajejo frej in ga sponzorirajo –, nadaljuje: »Pri skokih z višine je 70 odstotkov psihe, drugo je fizično. Bistvena je samozavest, na vrhu moraš vedeti, kako boš skok izvedel.« Vizualizira let, »poleg tega zdaj že znam korigirati napake v zraku«. Jasno, pomembna je koncentracija in – Dagmar in Zoja, ki mu tudi pri skokih »pomenita vse«.

»Najpomembnejši je prvi del skoka, odriv, zasuk, ko se enkrat odpreš, vidiš vodo, je okej.« In prvi del lahko vadiš tudi z nekajmetrskih odskočišč.

Ploha nikar

Skoki v vodo z višine so, morda se strin­jate, ekstremni. »Najhuje je, če priletiš na trebuh ali hrbet,« ploh, »lahko te razpara, polomi rebra.« Tudi pri super skoku mimogrede kje zapekli. Z megavišine »ti lahko voda hrbtenico polomi, čeprav je invalidnost najpogosteje posledica prenizke vode, udarcev ob dno. Dlani ne smeš imeti iztegnjenih, ker ti jih v stiku z gladino zvije.« Skakalci si povijajo zapestja.

Nad dvajset metrov se pozna vsak meter, ne toliko višina kot hitrost, ki narašča z dolžino padanja. »Slovenski višinski rekord je 27 metrov, jaz si želim skočiti s 30.« Manjka mu še sedem metrov, s 23 je skočil v Dubrovniku. Svetovni rekord? Američan Dana Kunze, na spletu navajajo 52,42 metra. Jan: »Fantastičen, popoln skok.« Višina? »Nepredstavljivo.«

Državni prvak iz let 2009 in 2011 pravi, da skače predvsem za dušo, iz užitka, manj iz tekmovalnosti. Pri skokih se po mednarodnih pravilih ocenjuje odriv, položaj v zraku in vhod v vodo. »Pri nas pa ... Iz Slovenije še dolgo ne bo nihče v svetovni špici, ker nimamo možnosti za trening. V Mariboru, recimo, je pokrit, obnovljen petmetrski stolp za nas prepovedan.« Tako da Jan trenira od maja do konca septembra, ko postane premrzlo, sledi akrobatika v dvorani. Kanvas.

Za zjokat pa je sodniški del, Vončina kar ne najde besed, »kot da bi sodnike za tekmovanja pobirali po gostilnah,« ocenjujejo po domače, domačijsko, »recimo pristop skakalcev in njihov pozdrav sodnikov.« Veliko je, pravi Jan, takšnega in drugačnega mešetarjenja, tekmovalec je hkrati organizator, koeficiente težavnosti določajo čez prst. Imeli so sicer pred kratkim izobraževanje za sodnike na Jesenicah, »pa ne verjamem, da bo kaj bolje«.

Preveč resno se loteva skokov, preveč vlaga vanje, da bi se sprijaznil s takš­nim šalabajzerstvom. »Zame skoki niso kr neki.«

Škoda, da je tako, saj se na priredit­vah zbere veliko ljudi. Tako se mi zdi, da je skok v vodo eden tistih nenapisanih izzivov za dokazovanje (prave) moškosti (okej, morda tudi ženskosti), zato se ga radi lotijo tudi takšni, ki zadeve ne obvladajo dovolj.

Jan omeni še posebno kategorijo, ponavadi po tekmovanjih, skoke za publiko, ki so – skoki na rit. »Ko priletiš v vodo, ne moreš verjeti, kako poči. Ljudje so navdušeni, nas pa boli.« Včasih tu, včasih pa tam, saj veste.

Pa še to. Jan se boji višine, natančneje, boji se je, kadar je spodaj kopno. Kadar je voda, pa skoči. Včasih na noge, včasih na glavo.

O občutkih strahu iz prvih ust, kako je Jan videti od spodaj, pa kdaj drugič.

Prijavi sovražni govor