Školjka, ki ima rada Blejsko jezero, njo pa race

Tisti, ki so o njej pisali prvi, so ji dali ime potujoča; »potuje« namreč po vsem svetu. Američani ji rečejo zebra mussel, ker ima zebrast vzorec, pri nas ji zaradi trikotne lupinice pravimo trikotničarka. Nedavno so na Inštitutu za vode RS prejeli poročilo, v katerem so tudi predlogi, kako zavreti njeno širjenje in kako zavarovati Blejsko jezero.

Dreissena polymorpha po latinsko, ker je tako polimorfnih oblik in tudi barv, resnično potuje, seveda skupaj s svojimi prenašalci. Prenašalec je lahko voda, vsekakor pa ljudje in plovila. Njena domovina je vodovje kaspijskega območja: manjše in večje reke ter jezera. Prvi jo je leta 1769 opisal nemški zoolog Peter Simon Pallas, našel jo je v rekah Ural, Volga in Dneper. Najprej so jo prenesli v Evropo, pozneje v Severno Ameriko. Glavne prenašalke so bile verjetno ladje, ki so čez Črno morje vozile tovor, navaja prof. dr. Mihael Toman, prodekan Biotehniške fakultete na Univerzi v Ljubljani, ki raziskuje celinske vode: »Zelo verjetno so nevede z balastno vodo, ki jo nekatere ladje potrebujejo, potem ko odložijo tovor, prenesli njene ličinke.«

Naprej po Dravi

Potovanje školjke je verjetno potekalo iz pristanišč severne Evrope v Skandinavijo in se nadaljevalo po Nemčiji, Avstriji, Poljski in Madžarski. Po celinskih vodah se je selila s čolni, celo z ribiško opremo in podobno. Ko se je znašla v Severni Ameriki, je povzročila precej večje težave kot v Evropi: na primer ustavitev elektrarn in preskrbe z vodo. Školjke se namreč rade naselijo v vodnih ceveh in kanalih in se tako močno razmnožijo, da ustavijo pretok. »Amerika se zdaj samo še zdravi, preventiva je zamujena,« spremlja dogajanje Toman. »Zato so do potankosti izdelali zakonodajo, ki obravnava plovni režim; čiščenje in sušenje čolnov in podvodne opreme ter nadzor prevažanja iz ene vode v drugo, skupaj z vstopnimi mesti v vodno telo. Lastniki čolnov morajo imeti certifikat, ki dokazuje, da je čoln pregledan, enako velja za avtomobilsko prikolico, ki ravno tako zapelje v vodo.«

V Evropi je bila ena prvih držav, ki je bila prisiljena urediti zakonodajo, Danska. V 90. letih so našli školjko v enem najbolj raziskanih in znamenitih jezer Esrum, se spominja Toman, ki je takrat v Københavnu delal kot univerzitetni profesor. Zanj je bil to neznan, bolj ko ne eksotičen organizem, o katerem pa je že vedel, da je invazivne vrste. Že pred letom 2000 so že imeli težave po avstrijskih jezerih, tudi koroških, in na Madžarskem. Ko so školjke začele potovati po Dravi, je bilo le še vprašanje časa, da zaidejo v Slovenijo. Prvič so jih opazili v Ptujskem jezeru pri hidroelektrarni Formin.

Zakaj jo nadzorovati

Toman predvideva, da školjka pri nas ne more postati tako usodna, kot se je to zgodilo v Ameriki, saj bi se po njegovem to že moralo pokazati. Po vseh raziskavah in desetinah objavljenih člankov v znanstvenih revijah sklepa, da je za usodnost potreben preplet številnih dejavnikov, ki sprožijo hitro povečanje populacije. »Kateri so ti dejavniki, je težko reči natančno, opredelimo jih kot žive in nežive. Vemo, da organizem, ki pride od drugod, zasede prazen prostor. Če je invaziven, se v kratkem času močno razmnoži in razraste. Torej zdaj govorimo o invazivnih tujerodnih vrstah, ki v trenutku osvojijo prostor, kot primer lahko navedem hitro širjenje japonskega dresnika, katerega seme čaka v od nekod prepeljani zemlji, enako je z zlato rozgo ob potokih ali belo cvetočo ameriško astro, ki lahko gredico preraste v trenutku.« Tudi v Evropi, čeprav manj kot v Ameriki, se je dogajalo, da je trikotničarka prekrila podlago v jezeru – betonske robnike, pilote, kamne, dno ... Tako drugim organizmom onemogoči, da bi živeli v tem okolju.

Takšne vrste invazivnost vrste pa ni le posledica praznega prostora, pač pa tudi odsotnosti plenilcev.

Hrana za race

V Blejskem jezeru, v katerem so školjko odkrili pred tremi leti, jo očitno rade jedo race in tudi ščuke, njene ličinke pa ribe, kot so ostriž in verjetno še nekatere. Predvsem pod Vilo Bled januarja školjk skoraj ni bilo več, razen v betonskih razpokah, kjer jih race niso dosegle.

Leta 2011 se je Društvo za podvodne dejavnosti Bled, po posvetu z biologinjo Špelo Rekar z Agencije RS za okolje, odločilo jezero očistiti. Do decembra lani so v obalnem pasu do globine osem metrov, do katere je podlaga še trdna, nabrali okoli 250 kilogramov školjk, kar ni zanemarljiva številka, saj školjka povprečno tehta dva do sedem gramov. Jure Žvan je povedal, da so odstranili vsaj tri četrtine vseh školjk, ki sicer za plavalce niso nevarne, razen če bi kdo stopil nanje in se urezal na robovih lupine. Blejski potapljači natančno nadzorujejo urejene dostope za kopalce, nekoliko manj pa druge predele okoli jezera.

Toman, kot rečeno, domneva, da pri nas ne bo večjih težav, kot razlog navede tudi sorazmerno dolgo obdobje, ko je voda hladna. Vseeno pa je pri invazivnih vrstah treba biti nadvse previden in predvidljiv, opozarja. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje je zato prek Inštituta za vode RS razpisalo raziskovalno nalogo o školjki v Blejskem jezeru in ukrepih, ki bi jih bilo treba izvesti, da se ne bi zgodil črni scenarij. Izsledki in predlogi so zdaj na inštitutu.

Zahteva po ureditvi plovnega režima

Zaradi malomarnosti in neurejenosti zakonodaje glede plovil bi lahko trikotničarko hitro zanesli še v druga jezera, npr. Bohinjsko. Z iztokom iz jezera bi se lahko razširila še v Savo, vendar bi v njej zaradi hitrega toka reke težko preživela, mogoče pa je, da bi se naselila v savskih akumulacijah, med drugim v Trbojskem jezeru pri Mavčičah ali Zbiljskem jezeru, ki je plitvejše in toplejše in zato zanjo primernejše. S čolni bi jo lahko prenesli tudi v jezero Moste, opozarja sogovornik. »Domneva, da je trikotničarka v Blejsko jezero prišla s čolni, je upravičena, pritrjuje ji tudi dejstvo, da se rada pritrjuje na pletne in čolne, ki jih je mogoče najeti za veslanje po jezeru. Lahko bi jo prenašali tudi z neosušeno potapljaško obleko, ribiškim priborom ali ribiškimi mrežami.«

Odslej bo zato vedno bolj pomembno, kateri čolni od drugod lahko plujejo po jezeru. Toman je v poročilu poudaril ureditev vstopnih točk za plovila: »Ne bi smelo biti dovoljeno, da lahko vsakdo s plovilom izpluje od koder koli.« Ta sklep je le eden od pomembnejših, pravi. Še zlasti se bodo tako izognili možnosti vdora školjke v Bohinjsko jezero, kjer je, kot kažejo podatki, zbrani konec lanskega leta, še ni.

Številčnost trikotničarke za zdaj še ne vzbuja skrbi, toda to se lahko spremeni v trenutku. Tako kot na Bledu nadzorujejo cvetenje jezera – razrast alg in cianobakterij –, je treba nadzorovati razmnoževanje školjke in varovanje jezera urediti sistemsko.