Šla sva po gobe in preživela!

Dobra bera: Z Vilijem Hajdinjakom v urici do štirih jurjev

Objavljeno
25. julij 2014 16.36
Grega Kališnik
Grega Kališnik
Velika večina nas gre po gobe enkrat samkrat, ker je to pač usodno, nekateri, kot 63-letni Vili Hajdinjak iz Sv. Duha pri Škofji Loki, 40 let to počno brez škode. Možak je determinator senior, poznavalec gob, mikolog. Ki ne gre po gobe, v večna lovišča, ampak jih nabira. Natančneje, časti.


Popoln gobarski nevednež, ki se je s pojmom gob največkrat srečal (pogovorno) v zvezi z norostjo, norimi gobami, ali pred šolsko tablo, in tako rekoč profi Vili, se srečava nekje pri Škofji Loki in se z avtom zapeljeva na teren, nikdar vam ne izdam, kam. Plodne, bogate terene pravi gobar varuje kot lisičico svojega očesa. Ko izstopiva, mi poznavalec koj strokovno opredeli gozdnega kukmaka. Zakaj hitenje, ko hostne svežine še dobro vdihnil nisem? Ker sem kukmaka povozil. Kot sem zvedel kasneje, mi je uspel šampionski dosežek. In po petih minutah je Svetoduhovec že odrezal – če gobo odtrgaš, poškoduješ podgobje – rdečkasto mušnico oziroma bisernico. Ja, vsaka goba ima latinsko, uradno slovensko in domačnostno, pogovorno poimenovanje.

Izginjajo kot gobe po ...

In kmalu vozlišče: »Včasih je veljalo, da imamo v Sloveniji na seznamu gliv približno 3000 vrst gob, po desetletnem delu pa je Mikološka zveza Slovenije leta 2013 poskrbela, da je na seznamu približno 1500 gob, pa še slovenska imena so jim menjali.« Zmeda, tako Hajdinjak, je popolna, gobarji so besni, zveza naj bi mimo udarila. In kako je lahko seznam okleščen za polovico? »Ker so se nekatere gobe očitno preredko pojavljale na razstavah.« V javnosti. »Ampak obstajajo,« pobenti podpredsednik škofjeloškega gobarskega društva, ki ima približno 80 članov, nekoč član komisije za izobraževanje pri mikološki vezi. »In če gobo razstaviš pod starim imenom, te inšpektor lahko kaznuje.« Aja, saj gotovo veste, pa vseeno, mikologija je veda, ki se ukvarja z glivami.

Hodiva, oprezava, Vili za gobami, jaz za klopi in vnapotnimi koreninami: »Slovenija je bogata z gobami, tudi Avstrija, Švica, Italija, Hrvaška, a nikjer jih ne smeš nabirati brez dovolilnice. V Avstriji plačaš dovolilnico, pa še kmetu, da te spusti v privat hosto.«

Slovenija pa je oaza, pri nas je dovoljeno nabiranje vsevprek, do dva kilograma, razen zaščitenih. Te z dovolilnico, za razstave. Zaščitene so one redke, denimo karželj ali Amanita caesarea, tudi knežja mušnica. »To je gobja svetovna kraljica, raste iz jajca.«

Pet let nazaj je Hajdinjak s prijatelji sedel na kavici, ob hosti, dvesto metrov stran nekaj zagledal, »vsi pravijo, da je rdeča mušnica, jaz trdim, da je karželj«. In je bil. Ne samo da Vili odlično vidi, gobe (za)čuti.

Vsaka slovenska pokrajina ima svoje glivične značilnosti, karželj, poslušam, je na Gorenjskem redek, je pa na tem območju najboljši, najbolj zdrav, kompakten jurček, na Primorskem imajo karžlje, tartufe, na Dolenjskem vse, le da so jurčki bolj črvivi. Prekmurje, Kočevje sta bogata z gobami, »na Kočevskem so gobe, ki jih drugje ni«, Rogu, Gotenici se pozna, da sta bila dolgo nedotaknjena, danes tam straše ta kosmati, nekoč so ta rdeči.

Potacano

Gobarji rastejo kot gobe po dežju. Poznavalci, profiji, so zaradi ljubiteljskih nabiralcev slabe volje: »Vse potacajo, mečejo pločevinke in druge smeti, gmajno okoli obrnejo, v našem društvu trikrat letno čistimo gozdove.« Determinator, pove Vili, ima par dni lepotico ogledano, ko jo hoče odrezati za razstavo, pa je pohojena. Ljubiteljev je, tako senior, preveč, »en vikend smo na Pokljuki našteli 4000 italijanskih avtomobilov«, v vsakem je bil več kot en gobar, kajne? Biatlonci bi se raztrgali za takšen obisk.

Gobarjenje, se zdi, ima veliko skupnega z ribolovom. Ne nazadnje, strast, tišina, sožitje z naravo.

Biser za oči

Kaj Viliju pomeni goba? »Goba je biser narave, občudujemo jo z očmi, ni hrana, ampak začimba.« Gob se ne smeš najesti, ker večina v večjih količinah škodi, je težko prebavljiva.

Hajdinjak gobe nabira po vsej Sloveniji, na terenu je »najmanj šest, sedem ur«. Ko je nabiralni klimaks, septembra, če se le da, hodi v nabirko vsak dan, a gre zaradi primerkov, ne da bi trgal. To je razlika med ljubiteljskimi in, težko rečemo neljubiteljskimi, zaljubljenimi morda, gobarji.

Slednji »zaradi uživanja naberemo glih za kakšno južino, sicer za razstave, naše društvo jih ima letno okoli deset, pa za prepoznavo«. Torej malo za jest, malo za na ogled, ostalo, večina za gledat. Kot pri ribičih, kajne, ko se ribica zahaklja, ujemalec jo malo na dlani podrži, nato jo vrne globočinam. Podobno gobarji: »Glavno je, da gobo najdeš, da jo vidiš. Pred tremi leti je kolega Andrej Jesenko odkril popolnoma novo gobo, neužitno, iz rodu zajček, ime ji bo dal on. Isti vrsto je potem našel še dvakrat.«

Smrtni obroč

Odkritje nove gobe pomeni, da doma pod mikroskopom ugotavljaš, kakšni trosi so, za kateri rod gobe gre. Nato gre goba na zvezo, v ponovno natančno preverko, »nato dajo zeleno luč za poimenovanje«. No, novo gobo v Sloveniji, tako sohodec, najdejo enkrat na deset let, Vili je še ni. Ne le da se gob ni dobro prenažreti, nekatere so sila sitne že v najmanjših količinah.

Najhujše so smrtno strupene gobe, zelena mušnica, »ki pa se zlahka zamenja z zeleno golobico, a mušnica ima obroč, golobica ne«. Ako zaužijete drugi razred, strupeno gobo, boste imeli prebavne motnje, varianto si predstavljajte sami. Pogojno užitne gobe je treba termično obdelati do 70 stopinj Celzija, užitne pa lahko ješ surove, denimo ledenke, rumenega gobana ... Vili je bruhal enkrat samkrat, štiri desetletja nazaj, pa ne zaradi strupov, ampak količine.

Pravi gobar gre na misijo s košaro in nožičkom in primerno oblečen zaradi klopov. »Če najditelj gobe ne pozna, naj jo pusti pri miru!« Da ne bo šel ... »Lahko imaš trajne posledice.«

Rdeča mušnica je bila v Rusiji užitna, ruski jetniki, ja, ni bil samo plaz usoden, ki so gradili vršiško cesto, pa so se pri nas zastrupili. V Sloveniji so bile razmere za rast za to gobo očitno radikalno drugačne kakor v Rusiji.

»Navadna podvihanka je pri nas nekoč veljala za užitno, ljudje so jo jedli, nato ugotovijo, da so zaradi tega umirali, v njej se nabirajo strupi, ki se ne izločajo.«

Vsako gobo, ki jo zaugleda, »fotografiram, slike tudi izdelam, ne ostanejo le na računalniku, imam par tavžent fotografij«. V gobarskem društvu so tudi žena Mirjana, sin Borut, hči Nataša. Vnučki pa »so bolj na računalniku«.

Včasih je bilo gobarske sezone konec z novembrom, zdaj so zime toplejše, »še za novo leto, 6. januarja, sem jurčka našel«.

Vili Hajdinjak ima rad naravo. Tudi brez gob? »Ne, če ni gob, je zanič.« Največji užitek je, »ko najdeš gobo, ki je še nisi videl ali pa je zelo redka«. Ko prideš do prave gobe, samo ostrmiš, gledaš, pofotografiraš.

Na Jelovici je lani dobil jelkovega bradovca, ko je gobo videl slikar Janez Plestenjak, je šel takoj po pribor, jo narisal in – se včlanil v društvo. Ki ima 40 let.

Po Facebooku Vili komunicira z gobarji po svetu, s Hrvaško, Srbijo, Italijo, Anglijo, Avstrijo, Grčijo, Španijo, Nemčijo. Pa gremo še v Francijo, saj vemo, človek v vsaki stvari vidi, kar si želi, na kar ima oči naravnane. Tako Vili pred teve zaslonom ob kolesarski dirki po Franciji vzdihuje: »Joj, kakšni gozdovi!« In gobe v njih. No, tudi kolesarstvo ga malo zanima. Pa izrazito gradovi, starine. Pred upokojitvijo 14 let nazaj je bil delavec, vratar, šofer.

Večino juter Gorenjec pogleda skozi okno in se odloči, ali bo šel nabirat gobe. »Nobenih planov nimam.« Sproti gre. Z ženo nabirata skupaj bolj čez vikend, med tednom največkrat sam. Ko je vlaga, pa znano je, »ko gre luna dol, gre goba gor«, pa mokrota mora biti, toplota, ponoči ne sme pasti pod 10 stopinj Celzija.

Še to: »Naše društvo je med udeleženci projekta Vlažnice, vlažnice so travniške gobe, ugotavljamo, koliko je pri nas še travnikov z vlažnicami, kjer so, tam ni umetnikov.« Umetnih gnojil. Kmet z vlažniškimi travniki laže dobi subvencijo, ker je njegov travnik naraven.

Bog ve, ako je najina učna pohodna ura trajala 60, več ali manj minut. Vili je pripovedoval in nabiral, jaz sem prevzel breme fotografiranja. Iz košare sva na štor položila rumenega gobana, ki je zelo redek, poletnega gobana, (nepovoženega) šampinjona, ki mu pravijo gozdni kukmak, na najini poti se je znašla smrekova sirovka, pa leponogi in žametasti goban. Nobenega jurčka? Gobani spadajo med jurčke.