Sto let med rožami in vrtovi

Nedvomno je Juta Krulc naša najstarejša aktivna oblikovalka vrtov in upam si trditi, da tudi na svetu.

ned, 14.04.2013, 06:00

Za tisti pravi dolgi klepet ob kavici z gospo Juto Krulc bi se morala odpraviti v Žiri že prej. Zdaj, ko pomlad kuka iz zemlje, za kaj takega ni več časa. Pred dnevi sem jo s klicem zmotila pri odhodu na vrt blizu Ljubljane. Preverit je šla, koliko škode je naredila zima. To ne bi bilo nič posebnega, gospa Juta je ne nazadnje krajinska arhitektka, če ne bi ravno v tem tednu praznovala – stotega rojstnega dne.

Nedvomno je Juta Krulc naša najstarejša aktivna oblikovalka vrtov in upam si trditi, da tudi na svetu. Sama sem jo spoznala pred nekaj leti na izletu po irskih vrtovih. Sprva mi je bilo malce čudno, na trenutke celo neprijetno, ko je sama nosila svojo prtljago po ozkih stopniščih hotelov brez dvigala v tretje nadstropje. Pa sem se kaj hitro navadila na njeno kondicijo in vzdržljivost. Ki sta bili še kako potrebni za včasih dolgotrajno hojo, tudi navkreber. Marsikdo se je veliko prej zasopihal kot drobna in uglajena gospa, ki je hodila ob lastnikih vrtov, jih poslušala in uživala v vrtnih stvaritvah. Če je deževalo, si je nadela škornje in pelerino, če je posijalo sonce, pa klobuček na glavo. In vedno je bila med prvimi, ki so stopili iz avtobusa, in zadnjimi, ki so se vračali vanj. Z obvezno beležko v rokah, v katero je skicirala zanimive kombinacije, zapisovala svoja opažanja in izkušnje lastnikov vrtov. To še vedno počne in pravi: »Na vsakem vrtu se naučim kaj novega. Zapisujem pa si zato, da česa ne pozabim.« Skromne besede, ki jih lahko izreče samo tisti, ki je veliko doživel, videl, razumel in našel zadovoljstvo v spoštovanju življenja okoli sebe.

Ženska v tedaj 
moškem poklicu

Rodila se je aprila leta 1913 v družini Zdešar v Radovljici, v času zvokov prihajajoče prve svetovne vojne in pojenjajočih odmevov obdobja secesije. Družina se je pozneje preselila v Ljubljano in tam je Juta obiskovala šole. V tem času je od bratranca dobila darilo, ilustrirano nemško šolsko knjigo o botaniki, ki jo je potem ves čas nosila s seboj in je nedvomno vplivala na njene poznejše samozavestne odločitve. Čeprav to obdobje ni bilo preveč naklonjeno dekletom z ambicijami, se je vpisala na arhitekturo na tedanji tehniški fakulteti. To je bilo še najbližje njenim ambicijam, saj študij krajinske arhitekture v Ljubljani takrat še ni obstajal. V času študija, še bolj pa po diplomi, se je razvila v odlično ilustratorko z izrednim občutkom za rastlinske podrobnosti. Po diplomi se je poročila, nekaj časa z možem živela v Srbiji, se tam srečala s perunikami in »božurji« ter se v začetku druge svetovne vojne vrnila v Ljubljano. S svojimi ilustracijami je sodelovala pri nastajanju Fenološkega slovarja, pri tem spoznala profesorja Cirila Jegliča, postala njegova asistentka, po ukinitvi predmeta pa se je podala na samostojno pot.

Oblikovala je približno 300 vrtov

Zaznamovala so jo dela velikih svetovnih ustvarjalcev, od sodobnikov predvsem Jacquesa Wirtza, Gertrude Jekyll, Vite Sackvill-West in Mien Ruys. Znanje je pridobivala s spremljanjem strokovne literature, z ogledi svetovnih vrtnarskih razstav, na potovanjih, ogledih vrtov, parkov; rastline je spoznavala v naravnih okoljih, gorskih, travniških, močvirnih ali sredozemskih.

Vseskozi je ohranjala prijateljske stike s hortikulturnimi strokovnjaki, tudi z Jeleno de Belder Kovačič. Glede na vse večje zanimanje za rastline in urejanje krajine, ki se od devetdesetih let razvija v slovenski javnosti, je povezana s slovenskimi vrtoljubci, botaniki, vrtnarji in drugimi strokovnjaki, ki se ukvarjajo z varstvom naravnih rastišč in ogroženostjo rastlinskih vrst. Vseskozi spremlja strokovno literaturo, povezuje svoje arhitekturno znanje z naravoslovnim znanjem in s svojimi bogatimi izkušnjami lahko odgovori na številne sodobne izzive stroke.

Vseh vrtov, ki jih je oblikovala za bolj in manj znane naročnike, je bilo približno štiristo, zanje pa je značilno, da jih je poskušala povezati z naravo, ki jih obdaja. Bila je med prvimi pri nas, ki so na vrtove sadili trajnice, ne le enoletnice. Slovenski vrtovi, pravi, so se s časom spreminjali. Včasih je bilo veliko starinskih vrtnic, lipovk, snežnih kep, pušpana, cinij in aster. Že tulipani in perunike so bili bolj redkost. Pri nastajanju vrta je vedno poskušala doseči harmonijo okolja, vrta in človeka, ki vrt uporablja. Zato so njene zasaditve posledica premišljenega kombiniranja barv, upoštevanja svetlobe, vonjev in teksture rastlin. Veliko pozornosti namenja tlakom, potem in ograjam, kar dela njene vrtove funkcionalne. Žal se večina zaradi zaraščanja, preurejanja ali drugih vzrokov ni ohranila v prvotni obliki.

Novo leto z ročno slikanimi voščilnicami

Vsak njen vrt je zgodba zase. Ki se ne piše na hitro ali površno in sproti. Juta Krulc rada človeka, preden mu svetuje, dobro spozna. Vzame si čas. Zato so njeni vrtovi tenkočutni in jih včasih v celoti dojamemo šele pozneje. Njene zasaditve delujejo v vseh letnih časih, tako z barvami kot teksturami in silhuetami. Vse se ujame v neki preprostosti, ki je morda ravno zaradi svoje brezčasnosti učinkovita.

Gospa Juta se rastlin ni učila samo iz knjig. Vonjala jih je, božala in se z njimi pogovarjala tam, kjer so najlepše. V naravi. Njen dar opazovanja in slikarska nadarjenost sta vso to lepoto prelila v številne izjemne botanične portrete. Ena njenih najbolj priljubljenih tem so naše kukavice. Ki pa jih ni nikoli narisala s podzemnim delom, saj bi jih zaradi tega morala izkopati. Raje je sedela na travnikih in poskušala ujeti njihov lesk. Tudi nežna belina teloha na njenih slikah kar drhti, v cvetovih perunik pa je ujeta živost te rastline. Zagotovo vem, da ji je pri srcu tista stara sorta perunik, ki diši po medu in je že dolgo ne morete nikjer več kupiti. Kako to vem? Ko jih je v velikem številu videla pri meni, je brez lažne skromnosti zaprosila zanje. Zdaj pa ji moram izpolniti še eno željo. Všeč ji je rožnata zvončica in upam, da ji jo letos prinesem. Me je že lani opozorila, da sem pozabila. Njeni botanični portreti celo napovedujejo prihod novega leta. Ko dobiš čestitko z lastnoročno narisano cvetico, veš, dase bo leto obrnilo.

Doma: Vrt za lokalno skupnost

Tako kot svetuje drugim, dela tudi sama. Vrt v Žireh, kjer živi s hčerko Majo in zetom Tomažem Kržišnikom, grafikom in avtorjem številnih umetniških kreacij na vrtu, nastaja in se razvija že več let. Gospa Juta mu je pustila, da diha in se zliva z okolico. Ograj ni postavila, po diagonali pa čez vrt teče pot, ki jo Žirovci vsakodnevno uporabljajo. Tako vrt ni namenjen samo ozkemu krogu ljudi, ampak vsej lokalni skupnosti. Na njem vidimo njej ljube, preproste rastline; krvomočnice, potonike, nageljčke, plahtico, šipek, sibirske perunike, vrtne kresnice, orlice, hortenzije, drene, breze in drugo drevnino, ki v mehkih linijah živic daje zavetje živalim.
Vrt izžareva umirjenost in spokojnost. Takšen je kot gospa Juta, ki zadovoljstvo rada deli z drugimi, če to želijo, nikoli pa ničesar svojega ne vsiljuje.

Prijavi sovražni govor