Tiskane izdaje
Vse se je začelo s pankom, pojasnjuje 31-letni Kranjčan Darjan Kruševac, v obče znan kot Darči, (mehek) trn v peti kranjskim oblastem, a hkrati eden redkih zaslužnih za to, da so v gorenjski prestolnici svoje mesto dobili tudi mladi, (še) neuveljavljeni mladi kreativci in privrženci alternativnih glasbenih zvrsti. Iznajdljivi in nepopustljivi »mulc«, ki ve, kaj hoče in za kaj se je vredno boriti, skozi življenje hodi večinoma s prazno denarnico, a se preživlja s tistim, kar ima najraje: z glasbo v zelo širokem pomenu besede.
Dan na dan poslušanja panka s pozivi k akciji pusti posledice in naredi upornika – že pri 14 letih je ustanovil bend z blagozvočnim imenom TNT, ki je z epicentrom v njihovi domači kleti pretresal rodno Drulovko in pozneje tudi odre redkih klubov po Sloveniji. Že takrat se je v glavnem dogovarjal on. »V Kranju ni bilo ničesar podobnega, po vsakem festivalu na tujem se nam je še bolj kolcalo po čem takem.« Zato znova akcija: leta 2000 so zasedli Klavnico, eno od zapuščenih stavb v Kranju, tam sta se idejno ujela s Šulcem, frontmanom legendarne pank skupine Srou pa letu, in s podporniki naredila načrt.
Najprej so ustanovili društvo AKD Izbruh, saj »imaš le kot društvo možnost, da nažicaš kak denar od lokalnih oblasti«. S podporo slovenskih alternativnih društev in nekaterih mladinskih centrov so po Kranju in okolici organizirali koncerte z vsakokratnim sporočilom: Kranj bo dobil center alternativne kulture za glasbeno in drugo ustvarjanje, pa naj stane, kolikor naj hoče. Pod mentorstvom že izkušenih starih mačkov alternative, Marka Breclja in Aleša Šembreka iz Železnikov, so izvajali mehak pritisk na mestno vodstvo, v letu dni pa našli tudi prostor, ki se jim je zdel primeren za prirejanje koncertov domače in tuje alter glasbe.
Zasedba 2 in 3
»Zimski bazen je bil zapuščen, v procesu denacionalizacije, nihče ga ni hotel.« Zato so ga zasedli, se z lastnimi rokami in sredstvi lotili prenove, zagnali agregat, da so imeli elektriko za bivanje in ozvočenje, ter se začeli prijavljati na razpise za podporo izvajanju programa. Kranjski bazen je zaživel, postal stičišče gorenjskih društev, iniciativ, maternica nekomercialnih kulturnih dogodkov. »Pri nečem takem si nabereš veliko izkušenj – kam se obrniti, na koga se zanesti, kako komunicirati, kako izsiliti še kak dodaten denar.« Večinoma je šlo iz njihovih žepov, nekaj je navrgel šank, bendi so nastopali večinoma za vbogajme oz. izkupiček prodanih vstopnic. »Nato so se začela idejna nesoglasja med mladimi in starimi – nekateri so želeli množične dogodke, ki več nanesejo in bi omogočili več vlaganja v prostor in dogodkov brez vstopnine, a je treba zanje prevzeti tudi večjo odgovornost.«
Darči se je umaknil, vzel s sabo predvsem tiste, ki so bili pripravljeni trdo (in zastonj) delati, ter ustanovil društvo Subart. Spet se je začelo iskanje ustreznega prostora, najprej so se odločili za najem, a koncerti in šank stroškov niso pokrili. Poleg tega se je vmes zaprl bazen in Kranj je znova ostal brez prostora za kaljenje mladih alternativcev. Nato so Darčijevi odkrili zapuščeno nekdanje skladišče ob kranjski železniški postaji. Ker jim ni nihče vedel povedati, čigavo je, so si poleti 2011 odprli vrata kar sami in spet pljunili v roke. Prostor je začel dobivati obliko, manjši oder, mini šank, v zaodrju pa ogromno prostora za projekte, ki jih Darči pestuje v svoji glavi, nekatere od njih pa že uresničuje z zagretimi mladimi, ki (popol)dneve, večere in noči preživljajo z metrom, krpami ali kladivom v roki ter ustvarjajo tako, kot znajo: z risanjem, tesanjem, elektriko …
»Alternativa kloaki establišmenta«
Darči je velik motivator, človek, ki drži in pelje vse skupaj, razmišlja in snuje. V tem času je dosegel, da je občina prevzela lastništvo prostora, z njo so sklenili pogodbo za vodenje neformalnega »skladišča za mlade kreativce«, v smehu pove glavni programski vodja v klubu, ki so mu nadeli ime Trainstation Squat (TS). »Uspelo vam je narediti odličen underground klub. Klubi, kot je ta, so edina alternativa kloaki establišmenta,« so po lanskem koncertu v TS zapisali člani slovenske kultne skupine Demolition Group. Prostor, v katerem so doslej že nastopili Kulturshock, Disco'n'Action, Korai Orom (ti se vračajo v petek, 19. aprila), čez dva tedna pa pridejo tudi utrgane jugo rock legende Let 3 (27. aprila), se je znašel tudi v pred kratkim izdani knjigi Na trdna tla – brezsramni pregled samoniklih prizorišč in premislek nevladja mladinskega polja, v katerem so obdelani trenutno najbolj aktivni slovenski underground klubi, ki so nastali od spodaj navzgor.
»Slovenija je glede tega fenomen, saj je takih prostorov cel kup, kar je za mladino res dobro.« Kljub temu so, pravi, v primerjavi z vladnimi organizacijami oz. javnimi zavodi, »ki kar zadeva kulturo, le redkokdaj kaj spravijo skupaj«, v precej slabšem položaju. »Društva z razpisi ne moremo (pre)živeti, a združena pod eno streho vseeno lahko izvajamo več pritiska.« Zato so na pobudo Marka Breclja s še nekaterimi na noge postavili Ustanovo nevladnih organizacij mladinskega polja Pohorski bataljon. In težijo. Ne preveč ne premalo, le toliko, da se slaba vest tistih, ki imajo in vodijo, ne utegne razbliniti.
»Seveda se prijavljamo na razpise, na primer kranjske občine in urada za mladino, a to še zdaleč ni dovolj.« Znajo pa vsak evro, kot je videti, spretno obrniti. V nekdanjem skladišču se namreč skoraj vsak dan kaj dogaja, pred kratkim so odklopili tudi agregat in dobili dovoljenje za priklop na javno električno omrežje. V zaodrju nastaja studio, »analogni, starinski, pa vseeno: mladina bo lahko brezplačno posnela svojo glasbo«. Raste umetniški atelje, kjer se bo šivalo, ustvarjalo, tiskalo. »Naredili bomo urnik, da bo imel prostore za ustvarjanje prav vsak, ki bo to želel,« obljublja Darči, ki že zdaj vodi »šolo odprtih vrat«, teoretično in praktično podprte foto-video-avdio delavnice.
Poleg tega je glavni mojster za zvok in zainteresiranim predaja svoje samouško znanje tonskega tehnika. »Sem avdioholik, vse, kar prihranim, vložim v opremo,« zamahne proti zvočnikom, ojačevalcem in mešalni mizi. Prihrani? »No, od tega se seveda ne da živeti,« pove v smehu Gorenjec, ki si od vseh dajatev običajnih smrtnikov plačuje edino zdravstveno zavarovanje.
Deklica za vse
Nekaj mu nanese ordiniranje za mešalko bendom, ki nimajo svojega »tonca«, najem in skrb za ozvočenje na posameznih koncertih – Darči velja za tistega, »ki vedno vse zrihta tako, da štima« –, največ pa 30- do 60-dnevne turneje z bendi po Evropi, ki za malo denarja na roko dobijo voznika kombija in navigatorja – od mesta do mesta, nekaj ur na dan –, tonskega tehnika, mojstra za ozvočenje in uglaševanje, postreščka, turističnega vodnika, nabavnega za vse (i)legalne substance, ki si jih glasbeniki zaželijo.
»V primerjavi z Nemci nas je nekaj Slovencev, ki smo v tem biznisu, res poceni, kakovost pa primerljiva.« V sceno je padel povsem spontano. »Kot organizator koncertov sem moral za bende pogosto urejati vse mogoče malenkosti – od prevoza, tiskanja majic, prenočišč in podobnega. Če so prišli k nam, sem jim dogovoril še nekaj koncertov drugod po Sloveniji ali nekdanji Jugi. In potem si kar na lepem not'. Bend se spomni nate in te pokliče, na poti se srečaš še z drugimi, si z njimi izmenjaš kontakt …« Nekaj let si pri tem podaja roke s štirimi znanci – eden ima kombi, drugi sitotisk, tretji izkušnje in poznanstva z velikimi imeni … In kadar je treba na pot, se zažene dobro uigrano kolesje in vsak od vpletenih ima na koncu nekaj od tega.
Ravno pred dvema tednoma se je vrnil z mesečne turneje z bendom iz Brazilije, pogosto dela z ameriškimi hardcorovci Total Chaos, z britanskimi legendami Disorder, pred kratkim je vozil člane Free Form Funky Freqs s priznanim basistom Džamaladenom Tacumo in bobnarjem Calvinom Westonom, lani pa se je v kombiju in v zaodrju družil svetovno znanim basistom in fank legendo TM Stevensom (igral je z Jamesom Brownom, Joejem Cockerjem, Tino Turner, pri The Pretenders) ter člani njegove zasedbe Shocka Zooloo oz. poleg TM Stevensa še s kitaristom Ronnyjem Drytonom (Defunkt, Red Hot Chilli Peppers) in bobnarjem Keithom le Blancom (Ministry, The Cure …) v okviru projekta Voodoo Chile – Tribute to Jimi Hendrix.
»Vse skupaj je lahko kar dinamično, na trenutke seveda naporno, zlasti če se večeri zavlečejo, kar pogosto se … Kako dobro se imamo, je odvisno predvsem od tega, kako se z bendom ujamemo, od financ, ki jih nekaterim kronično primanjkuje, a se je treba vseeno znajti,« pripoveduje Kranjčan, ki je v biznis vključil tudi svoje dekle Tejo – z njo se zdaj menjata za volanom in si delita obveznosti, ki jih prinaša turneja. »Zdaj večino podrobnosti sicer uredijo agencije ali menedžerji, tako da sta moja skrb v glavnem prevoz in zvok.«
Ni-da-ni scena
S tem si, za kratek čas, nekoliko napolni žepe, a denar večinoma hitro skopni med deskami podolgovate stavbe ob železniških tirih. »Zdaj je v ospredju glasba: underground – punk, metal, rock, fank, drum'n'bass, trance, elektronika … – na koncertih je od deset do tristo ljudi –, pozneje, upam, bo tukaj prostor tudi za teater, film, predavanja.« Vse to namerava povezati tudi v projektu s še dvema priznanima glasbenikoma (sam je kitarist), Tinetom Pohajačem in Sašom Kotnikom. »Glasbeni performance z ogromno efekti, videoprojekcijo in vsem (ne)mogočim zraven, mednarodno zasnovan projekt treh Slovencev kot samostojnega ali spremljevalno-podpornega benda (super alter)zvezdnikov, ki bi si tega želeli. Česa takšnega v Sloveniji pač še ni.« Razmišlja tudi, da bi naredil izpit za vožnjo avtobusa, saj bi potem lahko sedel za volan tour busov in vozil večje bende v podaljšanem domu na štirih kolesih.
Idejno skratka milijonar, realno pa iz-rok-v-usta-r, prostovoljni žicar tistih z močjo in denarjem, srčni spodbujevalnik (kranjske) alternativne in mladinske kulture. »Upam, da se nam bo z občino uspelo dogovoriti, da skupaj uredimo vsaj osnovne zadeve. Lastnih sanitarij se res ne bi branili …« je dejal v smehu. Optimizma in volje mu v teh neoptimističnih časih ne manjka. Upornik z razlogom pač.
