Strategija preživetja: »Učitelj«, ki hodi v službo z nasmehom

Difovcev, kot pogovorno rečemo diplomantom fakultete za šport, je menda kot listja in trave, le redki pa lahko računajo z gotovo službo, zlasti če merijo na poučevanje športne vzgoje. Zgornjesavinčan Janez Pustoslemšek si glede tega ni preveč belil glave, temveč je z njo, predvsem pa s srcem, mislil na prihodnost že od prvega letnika študija. In tako zdaj vendarle dela z nadobudneži, tudi odraslimi. Po svoje.

»Učitelj Janez! Učitelj Janez!« so vzklikali otroci in skakajoč obkrožili slokega mladeniča, odkrito veselega zaradi tako toplega sprejema. A tako je vsakič brez izjeme, pričajo vzgojiteljice kranjskega vrtca Orehek, pa tudi starši vrtičkarjev in osnovnošolcev, ki se pri njem urijo v najrazličnejših športnih veščinah v popoldanskih urah. Na fantu iz Gornjega Grada, ki ga je na Gorenjsko zanesla ljubezen, je res nekaj zelo simpatičnega, njegova spontanost, energija in lahkotnost kramljanja tudi s tistimi, ki še ne morejo izgovoriti črke »r«, pa je pravi magnet za krdelo kratkohlačnikov, ki kar pokajo od energije in zato komaj čakajo, s čim jih bo »učitelj Janez« utrudil tokrat:

Se bodo igrali ribiča, ki gre na lov, ali bo pajek lovil mušice? Mogoče bodo pa bežali pred risanimi junaki po svoje izbiri, na pomoč pa bodo prišle pujsa Pepa in winxice? Se bodo urili v plezariji po domiselno postavljenem poligonu ali z različno težkimi in velikimi žogami poskušali zadeti različno velike odprtine in zaboje, morda pa bodo spet, kot pred kratkim, iskali pirhe (v resnici teniške žogice)? »Ta mala bitja imam res rad in delati z njimi je užitek,« odkrito prizna Janez Pustoslemšek. »Spontani, navihani, pripravljeni, predvsem pa se pri njih najprej vidi napredek v gibanju,« pripoveduje 32-letnik, ki dela tudi z osnovnošolci in odraslimi, »a prava ljubezen so najmlajši«.

Takoj v akcijo

Izkušenj mu ne manjka, saj si jih je začel nabirati že v prvem letniku študija. »V srednji šoli sem se učil za strojnega tehnika, a že takoj spoznal, da nisem za delo s stroji, ampak z ljud­mi. Poleg tega sem treniral kolesarstvo in odločitev za fakulteto za šport je bila povsem logična.« Vzporedno s študijem je začel opravljati tudi prakso. »Sodeloval sem pri številnih športnih društvih in si tako nabiral znanje in izkušnje. Precej iz veselja, deloma tudi zato, ker take reference vsekakor nekaj pomenijo, ko človek išče službo.«

Izučil se je za vaditelja plavanja, učitelja smučanja, pravzaprav se je lotil učenja skoraj vsega, česar se je lahko, »saj sem se zavedal, da potrebujem čimbolj univerzalne izkušnje in znanje, da bom lahko delal to, kar danes pravzaprav počnem«. Poklic profesorja športne vzgoje mu je sicer dišal zaradi ugodnega delovnika – edini minus njegovega dela, prizna, je vseskozi popoldanski oziroma večerni urnik –, a ker takih služb kronično primanjkuje in ker sam rad poučuje zelo različne veščine, mu vloga učitelja dodatne športne vadbe povsem ustreza.

Težje brez poznanstev

»Takoj po študiju sem si uredil status samostojnega podjetnika in nadaljeval delo pri enem od ljubljanskih športnih društev, zdaj pa sem že slabi dve leti na svojem, kar sem si od nekdaj želel.« Edino, kar je lahko vložil v svoje podjetje, ki ga je poimenoval Energetik šport, je bilo znanje in na začetku mu ni bilo ravno lahko. »V urbanih okoljih je ponudbe dodatne športne vadbe oz. športnih tečajev zelo veliko, sam pa sem prišel v čisto novo okolje,« je opisal obdobje po priselitvi na Gorenjsko, »nihče me ni poznal, niti sam nisem imel kakšnih posebnih poznanstev. A poslovno žilico imam in želja je bila dovolj močna, zato sem se odločno podal v projekt.«

Poskušal je tam, kjer je vseeno vsaj koga poznal, predstavljal svojo ponudbo po kranjskih šolah in vrtcih. »Veliko sem moral komunicirati, predvsem pa se izkazati za zaupanja vrednega, ko sem dobil priložnost.« Čeprav ni bil domačin, sta mu dve šoli kmalu odprli vrata, na eni je opravil tudi obvezno pripravništvo, zdaj gostuje v še nekaj drugih telovad­nicah oz. športnih dvoranah, a dela si naloži toliko, da ga lahko povsod opravlja kakovostno, poudarja.

V stiku z odraslimi in otroki

»To se mi zdi bistveno in mislim, da mi dobro uspeva, vsaj če sklepam po odzivih: zadovoljni so v šoli, zadovoljni so starši, najbolj pa me veseli, kako otroci sčasoma gibalno napredujejo.« Večji del ponudbe je seveda plačljiv, zato je obseg njegovega dela odvisen predvsem od staršev – ali se odločijo za dodatno vadbo za otroka ali ne, a za zdaj se mu za delo ni treba bati, saj si na lokacijah, kjer dela, želijo z njim sodelovati tudi v prihod­nje in ga spodbujajo celo k razširitvi ponudbe, povečuje se tudi obisk. »Otrok ni težko navdušiti, prepričati je treba starše. Brez dobre komunikacije pri tem ne gre – s starši je treba biti nenehno v stiku: na začetku, čez leto, pomembno je, da se na zaključnih nastopih prepričajo, kaj vse so se naučili njihovi najmlajši, veliko je svetovanja, v kateri šport jih je smotrno resneje vključiti, skratka, kot športni vaditelj nosim odgovornost in sem hkrati povezan z otroki in odraslimi.«

Inovativen pri pripravi

Kot pravi, se mora v nasprotju z redno zaposlenimi vsako leto znova potruditi, da dobi zaupanje še za eno šolsko leto. »Moj zaslužek je seveda odvisen od tega, koliko naredim. In če se želiš obdržati, moraš vsekakor ohranjati kakovost.« Te sam ne neguje toliko s prebiranjem študij kot s tem, da veliko časa preživi sam s seboj pred računalnikom in piše različne programe in vadbe, »prilagojene različnim starostim, ki se sistematično stopnjujejo in nadgrajujejo«, si zapisuje ideje, kako bi še bolj zanimivo, igrivo, predvsem pa z različnimi veščinami otrokom predstavil dvoranske športe (za starost od štiri do šest let), jim približal atletiko in gimnastiko ter igre z žogo (Energetik ŽogoVadba za otroke, stare od šest do devet let), medtem ko aktivna telovadba staršev z otroki, starimi od dve do štiri leta, že tako ali tako temelji na igri, pri kateri osnovne gibalne prvine razvijajo s (p)lazenjem, premagovanjem poligonov, plezanjem, skoki … Večji del leta vodi tudi tekaške treninge za odrasle, spomladi in jeseni pripravi tečaje rolanja, pred poletjem tečaje plavanja, pozimi je v vlogi učitelja smučanja, pusti se povabiti celo na aktivne rojstnodnevne zabave, za poletje pa ima s šolo sklenjeno pogodbo za vodenje športnih počitnic za največ petnajst šolarjev, katerih starši težko najdejo drugo varstvo.

Načrti za prihodnost so

S šolo oziroma vrtcem Orehek in njegovo podružnico v Mavčičah se je dogovoril tudi za redno telovadbo za posamezno vrtičkarsko skupino na štirinajst dni, »pri čemer se predvsem trudim, da so vsi otroci vključeni in čimbolj aktivni, medtem ko je pristop na dodatnih urah bolj individualen, zato imam tudi pomoč dodatnega učitelja«. Pomoč je po­iskal tudi pri vodenju rekreacije za odrasle. »Šola, ki želi biti prijazna ne samo do otrok, ampak tudi staršev, je izrazila interes, da pripravim program za odrasle. Ure aerobike, pilatesa in zumbe tako vodijo moje pomočnice,« je dejal. To so predvsem študentke, za katere si Pustoslemšek vzame precej časa, preden jih spusti na igrišče. »Predajam jim svoje izkušnje, seznanim jih s svojim sistemom dela, jih poskušam naučiti dela po načelih in smernicah, ki se jih držim, seveda pa se marsičesa tudi sam naučim od njih,« priznava Zgornjesavinjčan, ki kljub obilici dela ni pozabil na svoj rodni kraj. »Enkrat na teden vodim vadbo tudi v domačem Gornjem Gradu. Všeč mi je, da lahko kaj prispevam za svoj kraj. In tam nameravam vztrajati, saj sem že večkrat slišal, da bi utegnil organizirani šport v kraju zamreti, tega pa ne želim.«

Sanjska služba

Vseeno takega delovnika, prizna, ne bo mogel dolgo vzdrževati sam. Njegov cilj je, da posel razširi, zaposli pomočnike in jih toliko nauči, da bodo nekatere programe lahko vodili samostojno. »Želim si prodreti tudi na nove lokacije, športno ponudbo bi rad obogatil, morebiti mi uspe priti celo do svojih lastnih prostorov za športno vadbo.« To pomeni precejšnje stroške, zbrati toliko denarja pa dandanes ni preprosto. Za povrhu je Janez – tako se govori med starši – celo za gorenjske razmere dokaj poceni. »Haha, vem, da s tem ne bom nikoli obogatel, to niti ni moj namen. Za dostojno družinsko življenje imam dovolj, ne garam vse dneve in vikende kot nekateri moji prijatelji, temveč delam tisto, kar sem si od nekdaj želel. In zaradi tega hodim v službo z nasmehom,« odgovarja. Tako verjetno ne preseneča, da je nasmejano tudi vse okoli njega.