Strategije preživetja: Postati (ne)odvisen!

V Pristavi pri Tržiču, v nekdaj znani gostilni Pr'Primožk, se v stari kmečki stavbi skriva poseben center. Ime nosi po gospodu Vincencu Drakslerju, v njem pa bivajo nekdanji odvisniki, ki se želijo vrniti v običajno življenje. Poleg dveh delavnic so ta teden odprli trgovinico, v kateri prodajajo lastne izdelke, pa tudi rabljene, a domiselno obnovljene predmete.

Vincenc Draksler se je rodil v Kranju in odraščal v dvanajstčlanski družini. Že od mladih nog je kazal izjemno nadarjenost za umetnost, zato je postal filmski ustvarjalec. Pot ga je leta 1958 odpeljala v Nemčijo, zdaj pa živi v Švici, v mestu Kreuzlingen ob Bodenskem jezeru. Je predvsem velik človekoljub in nikoli ni pozabil Slovenije. Z županom mesta Kranj Mohorjem Bogatajem sta si leta 2000 zamislila in ustanovila posebno fundacijo, ki je začela takoj delovati. Njena naloga je pomoč odvisnikom. Fundacija se je zavezala, da bo zagotovila prostorske možnosti za izvajanje programa in ga financirala do 30 odstotkov. Ampak o tem lahko več izveste tudi na njihovi spletni strani www.omamljen.si. Bistvo projekta je drugje. Da, kakor je rekel Draksler, pomagamo sočloveku in s tem sami postanemo boljši.

Prvi na Gorenjskem

Fundacija Vincenca Drakslerja je peto socialno podjetje v Sloveniji in prvo na Gorenjskem. Potem ko so kupili staro stavbo, so ji leta 2009 odstranili streho, naredili novo zgornjo ploščo in s tem pridobili mansardo ter obnovili klet. To je stalo 390.000 evrov. Več kot polovico zneska so prispevali Vincenc Draksler in donatorji, razliko pa sta zagotovila občina Kranj in Rotary klub Kranj. Nekaj sredstev je fundacija pridobila tudi z organizacijo znanega dogodka Županov tek.

Kljub temu so prvi uporabniki, ki so prišli v integracijski center oziroma Dom Vincenca Drakslerja, morali po drva za kurjavo na skrivaj v gozd. Na okna so namesto zaves obesili kar rjuhe in z veseljem sprejeli jedilni pribor, krožnike, omare, postelje in podobno, kar se je našlo v bližnji okolici ali so darovali prijazni sosedje. Zanimivo je, da so Pristavčani sprva še imeli zadržke, češ da bodo narkomani prinesli težave, potem pa so se z njimi spoprijateljili. Kjer je le mogoče, jim pomagajo. Nekatere trgovke in komercialistka jim same dostavijo hrano iz trgovin, ki je blizu izteka roka uporabe in bi morala na odpis ter uničenje. Uporabniki doma jo brez zadržkov še kako radi pojedo. Na oknih pa imajo še vedno rjuhe namesto zaves in ne, ne bodo se branili, če jih dobijo.

Disciplina mora biti

Program reintegracije je najprej namenjen (o)zdravljenim odvisnikom, po končani obravnavi v terapevtskih skupnostih in komunah, prav tako pa tudi njihovim najbližjim, ki so zanje eden najpomembnejših mostov do »normalnega« življenja v družbi. Osnovni cilji programa so človeku ponuditi oporo pri urejanju odnosov z najbližjimi, oporo pri iskanju zaposlitve in nadaljevanju šolanja ter pomoč pri iskanju stanovanja. Vsak udeleženec programa je deležen individualne in skupinske obravnave ter je lahko aktiven v športnih, kulturno-umetniških, računalniških, duhovnih in drugih delavnicah. Tako s prijetnim druženjem koristno zapolnijo prosti čas.

»Področje reintegracije ozdravljenih odvisnikov je bilo pred tem pri nas zelo šibko pokrito,« je povedala mag. Melita Žontar, vodja reintegracijskega centra. »Naš center je edini take vrste v Sloveniji in namenjen zlasti Kranjčanom, nato Gorenjcem in nato tistim iz drugih delov Slovenije. Zato je naša zasedba krajevno gledano zelo pisana.« Center sprejme deset uporabnikov (tako fantov kot deklet), pogoj za vstop vanj je šestmesečna abstinenca (od drog). Uporabniki lahko ostanejo šest mesecev z možnostjo podaljšanja. Po končanem bivanju v reintegracijskem centru se vključijo v zunajbivalni del (namenjen je za oporo, potem ko nekdanji uporabnik zaživi samostojno življenje), v katerem lahko ostane še šest mesecev. Ob koncu vsak prejme potrdilo o uspešno opravljenem programu, kar je dobra popotnica za naprej. Ker je rok razmeroma kratek, morajo biti uporabniki disciplinirani. Starostne omejitve ni. V centru je bila doslej najmlajša uporabnica stara 21 in najstarejši jih ima 54.

»Mlajši ko je, večja je možnost, da mu uspe,« je prepričana mag. Žontarjeva. Poleg notranjih imajo tudi zunanje uporabnike. Ti so abstinenco vzpostavili sami ali pa so z drogami imeli težave pred leti in občasno še potrebujejo terapevtske pogovore.

Vsak naj dobi priložnost

»Predstavljajte si nekoga, ki je 20 let preživel na ulici z drogo. Takrat je porabil najmanj 100 evrov na dan za drogo in preživetje, kar je zneslo tudi do 3000 evrov na mesec. Nato pa pridejo ti fantje ali dekleta v naš center, kjer dobijo 260 evrov denarne pomoči, od tega plačajo 208 evrov prispevka za bivanje v centru in ostane jim samo še 52 evrov za cigarete, kavo, potne stroške in oblačila,« razmišlja Žontarjeva, ki se zavzema za to, da dobijo priložnost vsi. »Veliko ljudi me je že prijetno presenetilo.«

Delovanje centra temelji na odgovornosti. Tako kot pridejo prostovoljno, lahko uporabniki odidejo prostovoljno. Imajo pravilnik, kaj je dopustno in kaj ne. Za lažje kršitve dobijo ustni opomin, hujšim sledi izključitev. Med hujše prekrške sodijo droga, nasilje, alkohol (že minimalna količina), kraja oziroma vse, kar velja za kaznivo dejanje po zakonu. Uporabniki imajo prvi mesec spremstvo, pozneje se lahko zunaj centra gibljejo tudi samostojno. Vsak ima svoj mobilnik, medtem ko si dva računalnika delijo in ju lahko uporabljajo po dogovoru za določen čas.

Ob koncu tedna lahko odidejo domov, v času božično-novoletnih praznikov in velike noči pa strokovni delavci centra celo vztrajajo, da obiščejo svoje bližnje, seveda če le imajo koga, ki ga lahko. »Eden izmed ciljev našega programa je vzpostavljanje in ohranjanje stikov z matično družino,« pravi Melita Žontar in ravno zato v terapevtskih obravnavah sodelujejo tudi starši.

»Gre za zadnjo stopnico pred vstopom v normalno življenje, ki je v preteklosti manjkala. To še lahko ponudimo,« pravi sogovornica, ki se je v dolgoletnem delu naučila, da nastajajo največje težave pri vrnitvi ozdravljenih odvisnikov v staro okolje. Tam se vzorci še prehitro ponovijo.

Težka prtljaga

Pogosto imajo uporabniki centra za seboj tudi vrsto nerešenih kazenskih zadev ali raznih izvršb. Nimajo urejenega zdravstvenega ali socialnega zavarovanja. Nakopali so si »težave«, ki bi še marsikoga »zdravega« psihično zlomile. Zato jim ob prihodu v ustanovo takoj pomagajo, da si uredijo socialno in zdravstveno zavarovanje. Ali osebni dokument. Treba je vedeti, da ti (mladi) ljudje še niso imeli stika z birokracijo in nimajo tovrstnih izkušenj.

V centru so oblikovali dnevni urnik in se ga po besedah vodje doma držijo, a ne kot v zaporu ali vojski. Melita Žontar je zagovornica mehkega pristopa, s katerim lažje postavljaš mejo in uporabnike hkrati naučiš odgovornosti do sebe. »Vsak teden določimo nekoga, ki je glavni odgovorni – navadno je to tisti, ki je najdlje v domu ali je najbolj odgovoren –, odgovornega za delo in odgovornega za hišo. Vsak dan dvojica skuha kosilo za vse uporabnike in zaposlene, druga dva pa posodo pomijeta. Imamo vrt, na katerem pridelamo nekaj zelenjave, največ pa seveda stavimo na program socialnega podjetništva, za katerega skrbi fundacija. Delo v fundaciji in socialnem podjetju poteka od devete do ene ure. Preostali čas je razdeljen na druga opravila.

Ravno ta delovna obveza je pika na i. Vodja fundacije Gregor Tomše je ekonomist, ki se dobro zaveda realnosti trga, hkrati pa trdi, da ni mogoče vsega vedno izraziti samo v denarju. Če bi znali, kakor počnejo v tujini, pošteno izračunati stroške tega drugačnega pristopa v primerjavi z recimo klasičnim pristopom pri delu z odvisniki, je njihov cenejši, trdi.

A to dejstvo mu ne pomaga kaj dosti. Denar mora nekako ustvariti. Za začetek so uredili dve delavnici, elektro in mizarsko. Sredi tega tedna so odprli trgovinico ReUse. Gre za prodajo odpisanih, a še vedno uporabnih izdelkov, ki so bili najdeni med kosovnim odpadom in jih pripelje komunala ali jim jih poklonijo. Te izdelke uporabniki centra obnovijo in ustvarijo iz njih nekaj novega, da so spet uporabni. Praksa, ki je recimo na Nizozemskem ali v sosednji Avstriji vsakdanja. Tam so cene takih izdelkov celo razmeroma visoke. Pri nas je drugače. Precej pod dejansko vrednostjo.

Gregor Tomše upa, da bodo občine, kranjska, tržiška in še katera od bližnjih, našle posluh za njegov projekt socialnega podjetja in marsikatero od javnih del – manj zahtevnih, recimo skrb za parke in podobno – predala njegovim varovancem. Če nič drugega, so njihove ponudbe ugodnejše, da ne govorimo o socialnem vidiku pomoči. Tako bi si uporabniki centra lažje poplačali svoje bivanje in morebiti bi se še kaj nabralo za vrnitev v vsakdanje življenje.

V mizarski delavnici izdelujejo lične lesene predmete, recimo otroške stolčke, vrtne mizice za otroke in lesene konjičke, ter obnavljajo starejše kose pohištva. Če bi izdelki nosili podpis oblikovalskih studiev, bi jih drago plačali. Še posebno ker gre za unikate, ročno delo. Tako pa jih prodajajo po nižjih cenah, kot smo jih vajeni iz cenenih pohištvenih trgovin.

Namen tega socialnega podjetja je pač ustvarjanje minimalnega dobička. Poleg tega da si uporabniki centra spet pridobijo delovne navade in se morda izšolajo za poklic, da se lažje vključijo v družbo. Doslej so namreč programi za odvisnike propadali ravno na točki, ki bi ji lahko rekli vrata nazaj v družbo. Še posebno v teh časih, ko je zanje pridobitev službe večja fikcija kot na primer zadetek na loteriji.