Študentske izkušnje: Preveč predmetov, premalo smisla

Kako Jure Aleksejev, ki je bil lani 
razglašen za najzanimivejšega maturanta, doživlja univerzitetni študij strojništva.

ned, 12.02.2012, 15:00
»Od študenta se danes pričakuje, da nima punce, nima prijateljev, nima hobijev, nima rekreacije, nima psa, da v bistvu nima nič drugega kot posteljo, hrano in garaško delo.«

Pred enim letom ga je kot osemnajstletnega gimnazijca, ki je napisal knjigo Za pest esejev, slava tako rekoč čez noč katapultirala v slovensko medijsko orbito. Ni bil več le eden iz množice mladih. S svojo pismenostjo, razgledanostjo in zgovornostjo, s pogumom, ki ga je izkazoval v odnosu do aktualnih družbenih tem, na primer ustreznosti slovenske ustave, si je pridobil številne simpatije. »Od študenta se danes pričakuje, da nima punce, prijateljev, hobijev, rekreacije, psa, da v bistvu nima nič drugega kot posteljo, hrano in garaško delo.«

Medtem se je vrvež okrog njega že malo polegel, po lanski maturi – seveda je bil zlati maturant – se je, kot je tudi napovedal, vpisal na fakulteto za strojništvo. Že nekaj mesecev doživlja univerzo »od znotraj«. Da je tudi na tehniškem študiju ohranil svojo kritično pronicljivost, je dokazal tudi z neprizanesljivo analizo bolonjskega študija na januarski razpravi o nacionalnem visokošolskem programu, ki sta jo organizirala mariborska univerza in društvo njenih univerzitetnih profesorjev.

Kako zdaj s precejšnje časovne oddaljenosti doživljate mariborsko Prvo gimnazijo? So občutki še vedno takšni, kot so bili?

Zdaj jo seveda doživljam iz druge ali celo tretje roke. Sodeč po tistem, kar slišim, se stvari spreminjajo na bolje. Baje, tako sem slišal, se je začel dajati večji poudarek povečevanju ugleda gimnazije. Sam sem večkrat kritiziral to, da smo, vsaj po mojem mnenju, spali na lovorikah, starih vsaj 15 let, in da smo temu dodajali premalo svojega. Oziroma je bilo to, kar smo vendar dodajali, preozko usmerjeno na področja zgodovine, filozofije in še nekatera.

Prišli ste v njihovo zbirko zlatih maturantov, več jim res niste mogli dati ...

To, da sem bil zlati maturant, sploh ni bistveno!

Kako da ne? Zlati maturant ne izraža le lastne odličnosti, temveč, po uveljavljenem prepričanju, tudi odličnost svojih profesorjev ...

Na žalost je tako, da ima uspeh na maturi več zveze z delom ocenjevalcev kot pa z delom profesorjev ali človekovimi dejanskimi zmožnostmi. Dobro, rad pretiravam, ampak povsem mogoče je, da bi tudi ob nekoliko slabšem pouku pridobil kakšno točko več, ob odličnem pa vseeno kakšno izgubil. Na primer, ocena neke kategorije mojega maturitetnega eseja se je med ocenjevalcema razlikovala za faktor 2,5, kar jasno kaže, da ni mogoče govoriti o objektivnosti ocenjevanja. V takih razmerah celo vrhunsko učiteljsko delo ne more pomagati. Če bi enega izmed ocenjevalcev zamenjali s kom drugim, bi jaz pri oceni izgubil ali pridobil.

Kako ste si kot gimnazijec predstavljali univerzitetni študij?

Seveda sem pred vpisom poslušal, da mi bo na univerzi lepo, da si bom lahko kot študent sam razporejal čas, da se bom lahko sproščeno družil z ljudmi, izmenjeval ideje itd. Tudi eden od mojih priljubljenih piscev, mislim, da je bil Richard Feynman, je napisal, da se pravo izobraževanje začne šele na fakulteti.

Ste o tem dvomili ali ste verjeli?

Zdelo se mi je, da bi moralo biti tako, vsaj če je univerza pravilno in zgledno vodena. Vsako odstopanje od tega – tako še vedno mislim – je verjetno znamenje resnih pomanjkljivosti. Toda ko zdaj gledam stvari, se mi zdi, to bi utegnilo biti tudi širše sprejeto mnenje, da imamo v prvem letniku opraviti s ponovitvijo srednješolskega scenarija, razlika je le v tem, da je zdaj veliko več dela. Toda še slabše je to, da je ta več predvsem količinski, ne mentalni. Doslej še nisem naletel na noben mentalno zahtevnejši izziv oziroma na kaj, kar bi bilo vsebinsko zelo poglobljeno in zahtevno. Vedno gre le za količino. Matematični problem je treba rešiti na neki določen način, ki ti z vmesnimi računi, ponovitvami, odpravo napak in podobnim, vzame kakšnih 10 do 15 minut, v posamezni nalogi je kakšnih šest problemov, deset takih nalog pa je v eni domači nalogi, ki jo dobiš vsaka dva tedna. Poleg tega se morate učiti še za šest kolokvijev, vsak teden sta še dva vmesna testa, delati pa je treba še dve seminarski nalogi. Na koncu ugotoviš, da tistega časa, ki naj bi si ga razporedil ali, kot radi pravijo profesorji, »organiziral«, preprosto ni. Od študenta se danes pričakuje, da nima punce, nima prijateljev, nima hobijev, nima rekreacije, nima psa, da v bistvu nima nič drugega kot posteljo, hrano in garaško delo. To mislim smrtno resno in dobesedno, natanko tako je. Ta zahteva ni izražena eksplicitno, toda obseg dela je takšen, da se ga brez resnih odrekanj ne da predelati, potem pa so tukaj še vsebine, ki ti bodo v nadaljnjem življenju in študiju koristile, a ti jih v šoli niso razložili, zato jih moraš predelati sam.

Kaj je, po vašem mnenju, poglavitni vzrok, da je študij tako prenatlačen z obveznostmi?

Ogromno krivde se pripisuje bolonjski reformi. Ta predpisuje, da moraš v enem semestru pridobiti 30 kreditnih točk, pri čemer naj bi vsaka pomenila 30 ur takšnega ali drugačnega dela. To je 900 ur!

Toda morda ne bi smeli obtoževati bolonje kot take. Problematična je njena interpretacija. Zakaj pa bi morali kreditne točke razlagati ravno tako, kot omenjate?

Res je, da prava bolonjska reforma v Sloveniji sploh ne obstaja. Tako kot vse šolske reforme v Sloveniji se je tudi ta uveljavila le na ukaz višjih sil, v tem primeru pač EU, nato pa smo jo na osnovni ravni, kjer naj bi se izvajala, zmrcvarili, predelali, ignorirali, izkrivljali, nategovali... in s tem dobili nekakšen kompromis med starimi metodami in vsebinami ter bolonjskim videzom. V takem sistemu verjetno ni čudno, da se dogaja to, o čemer govorim, da, na primer, za izpolnitev študijskih obveznosti enega semestra potrebuješ omenjenih 900 ur, ki so razporejene na, recimo, 72 delovnih dni. To pomeni več kot 12 ur neto dela na dan. V to niso všteti odmori, ko si na fakulteti, pa ne delaš, ker pri večini nalog pač potrebuješ računalnik, ki pa ti ni vedno na razpolago. Dodajmo k temu še čas prevoza v šolo in domov in zaželenih osem ur spanja. Ostane nam kakšnih trideset minut časa na dan za vse drugo.

Je to perfekcionistični pogled? Ali ima toliko dela samo tisti, ki hoče odlično opraviti vse fakultetne obveznosti?

Ne, povedal sem le, kaj je »uradni« obseg običajnih šolskih obveznosti; jasno pa je, da je v praksi nekoliko drugače, saj so take zahteve nerealne in neizvedljive. Precej je tudi odvisno od tega, kdo te uči in kako te uči. Povsem mogoče je, da je na katerem drugem programu študij veliko bolj preprost. Človek pogosto sliši argumente, da je namen študija, da je čim bolj zahteven in naporen, češ da se tako študenti več naučijo, ampak pri tem se pozablja na tradicionalni element goljufije. Tako kot lahko pri državljanih izzovete masovno davčno utajo, če jim nalagate preveč davkov, tako tudi v visokošolskem sistemu izzovete masovno goljufanje, če študente pretirano obremenjujete z delom. Zato neko preobremenjevanje ni smiselno. Kadar dobiš nalogo, ki bi jo v normalnih razmerah pisal štiri ali pet ur, se pojavi vprašanje, zakaj bi moral to delati peš, s svinčnikom in papirjem. Imam računalniški program, ki lahko to v stotini časa opravi namesto mene in mi še pokaže postopek. Postavlja se še dodatno vprašanje: zakaj bi, glede na obstoj računalniških programov, morali sploh vedeti, kako se problem rešuje »peš«? Odgovor, da je to zato, da se lahko znajdeš tudi, če ti »crkne« računalnik, danes ne vzdrži. Jaz in večina drugih imamo dostop do vsaj dveh ali več računalnikov. Celo moj telefon ima zmogljivosti tehničnega kalkulatorja. Svet se je spremenil in temu primerno se morajo prilagajati tudi učne vsebine. Sicer ni samo po sebi slabo, da se učimo klasičnih metod, toda tudi pri učenju je treba primerjati koristi naučenega s težavami in zahtevnostjo učenja. Če se izkaže, da se za učenje neke vsebine porabi veliko energije in časa, koristi pa od nje ni, potem je ta vsebina zaradi svojega konteksta pač nekoristna.

Ste na faksu pričakovali več prakse in manj ponavljanja iz srednje šole?

Vsekakor sem ob vpisu pričakoval, da je to študij, pri katerem je pomemben predvsem pravilen rezultat, in ne to, kako prideš do njega. Ampak dobili smo nekaj drugega.

Menite, da bi bilo drugače, če bi strojništvo študirali kje drugje? In zakaj ste vpisali ravno ta študij, ko ste pokazali toliko nadarjenosti na drugih področjih?

Glede prvega bom rekel, da ne vem, ali je kje drugje kaj bolje. Tujino so mi priporočali, vendar se mi zdi predraga, poleg tega nimam nobenih zagotovil, da mi bo tam bolje. Kar pa zadeva Slovenijo, sem slišal, da se študija strojništva na naši in ljubljanski univerzi ne razlikujeta bistveno. Zato ostajam tu in upam, da se bodo stvari spremenile na bolje. Strojništvo sem izbral, ker me res zanima delovanje stvari in mislim tudi, da sem tehnično spreten. Seveda bi lahko študiral še marsikaj drugega, vendar vem, da mnogi družboslovni študiji omogočajo blefiranje, da lahko dosežeš uspeh tudi brez pravega znanja in da lahko narediš kariero s pritoževanjem nad državo in kapitalizmom, ne da bi se potrudil dokazati, zakaj misliš, da imaš prav, pri tem pa se ob tebi znajde kdo, ki to tvoje jamranje razglasi za večno resnico. Takrat si na konju in od tedaj ti za jamranje drago plačujejo... Poleg tega ne vem, zakaj bi bil študij strojništva kaj manj vreden. Strojnik je družbeno eden najpomembnejših ljudi, saj njegovo področje tvori temelj sodobne civilizacije.

Vas je, ko ste kot gimnazijec zasloveli, ko ste postali še zlati maturant, snubila še katera druga fakulteta?

Ne da bi vedel. V Sloveniji univerze čakajo, da prideš k njim, in ne obratno.

Vam je kdaj prišlo na misel, da bi se po osnovni šoli vpisali na srednjo tehniško šolo?

Edino, o kateri sem razmišljal, so ukinili zaradi premajhnega vpisa. Pri nas vlada logika: če si priden in se učiš, boš šel na gimnazijo, če boš tudi tam dovolj priden, boš šel na boljši študij, torej na medicino ali družboslovje. Če boš manj priden, greš na naravoslovje ali tehniko. Če ne boš priden in nimaš sreče, pa ne greš nikamor. Tako preprosto je to. In više ko je šola na tej lestvici, boljše so po pravilu njene finance in večji je njen ugled.

Koliko je vaša fakulteta dovzetna za aktivno sodelovanje s študenti? So profesorji občutljivi za vašo kritičnost? Ali je res, kot zagotavljajo na vseh univerzah, med profesorji in študenti enakopraven odnos?

Rekel bi, da fakulteta zagotovo daje vtis velike odprtosti. A to ne pomeni, da je v resnici tako odprta. Tudi pa v njej nikakor ne vlada kakšno zatohlo vzdušje, Profesorji v odnosu z nami ne nastopajo kot neke veličine, trudijo se imeti prijateljski odnos. Mislim, da so skupaj z nami ujetniki večine slabosti bolonjskega sistema. Sam sem si z dvema kolegoma želel narediti raziskovalni projekt o destilaciji plastičnih mas, pa sem ugotovil, da za to nimamo dovolj časa ne mi ne naš mentor, čeprav se je ta resnično trudil. Po vsej verjetnosti gospod gara še več kot mi. Si predstavljate bizarnost situacije … trije ljudje z idejo so si jo želeli razviti in preučiti, a se je stvar ustavila zaradi preobilice »uradnih« obveznosti.

Ampak vi ne odnehate zlahka?

Res je. Takoj ko bo priložnost, se bomo projekta spet lotili.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se

Komentarji

Prikaži: starejši prej
3 komentarji
hilko

Najzanimivejši maturant, mogoče za profesorje?
Meni se zdi, za svojo starost preresen,analitičen,nič zares uporniškega ni v njem!

13. februar 2012, ob 00:12:37
mega

Strinjam se, da si fant zasluži drugačne obravnave, in strinjam se tudi z njegovimi, skoraj nekoliko populističnimi, pogledi o družbenem vrednotenju poklicev. Pot uspešnega osnovnošolca: gimnazija, medicina/pravo/farmacija/mešanje megle na družboslovnih faksih, medtem se pa rado ignorira cel spekter koristnih študijev, ki se jih pametni ogibajo zaradi programov, ki so zamašeni z nepotrebnimi obveznostmi.

12. februar 2012, ob 17:45:54
Nagajivi mihec

Prav gotovo je mladenič potreben drugačnega obravnavanja kot drugi v njegovi skupini.
Sicer poznam le redke programe, ki imajo 900 ura, da izkazujejo preko 800 ur obveznosti.
V petnajstih tednih je to 53 ur na teden. Običajno je 750 ur na semester, kar je 50 ur na teden. To pa pomeni, da je okoli 30 ur predavanj in vaj ali 15 ur predavanj 15 ur vaj. Presotanek pa je študentovo individualno delo, torej 20 ur. Tako je strukturiran študij na univerzah, ki so boljše in mednarodno bolj priznane.
Dokaz njegovega izstopanja bo tak, da bo vse izpite napravil do 15.junija in nato še kakšna dva kot fakultativna. Študentje, ki se prehitro vključejo v delne projekte so osiromašeni širokega znanja, res pa je, da ga ne marajo.

12. februar 2012, ob 16:39:10
3 komentarji
Stran: <|1|>
Prikaži: starejši prej