Svetlana Makarovič: Izborila sem si pravico, da rečem, kar mislim

Svetlana Makarovič je človek, ki ga ljubiš ali sovražiš, vmesne poti ni, v vsakem primeru pusti vtis. Jutri bo skupaj s Prešernovim nagrajencem Zlatkom Kau­čičem nastopila na odru Kina Šiška, na recitalu pa bo interpretirala svoje najbolj grozljive pesmi. Ni ji mar za mnenje večine, pravi, izborila si je namreč pravico, da reče, kar želi, pa če je to komu všeč ali ne.

Groza sveta, izbor najbolj grozljivih pesmi. Kako ste se sploh lotili izbora pesmi, ki jih bomo jutri slišali na odru Kina Šiška? Kako sploh izbrati najbolj grozljive pesmi?

Vse, kar je treba, je pogledati okrog sebe, pogledati svet.

Kaj pa je po vašem tisto najbolj grozljivo? So to detomori, samomori ali je grozljiva že sama politika?

Za prvim vogalom imamo vojno in klanje, inkvizicija se ni zgodila predvčerajšnjim, ampak včeraj, lahko pa, da nas čaka tudi jutri. Tu so Sirija, Srebrenica, Guantanamo … Sicer pa sem za recital izbrala svoje najbolj ostre pesmi.

Kje pa se za vas skriva lepo?

V vrhunskih umetninah, glasbi, gledališču in literaturi. Tisto, kar se nam v naravi zdi čudovito in lepo, namreč samo po sebi ni lepo. Namen rože ni biti lepa, občutek lepote je zgolj stvar človeške civilizacije.

In starost, je lepa? Kakšen je vaš odnos do starosti, kako jo doživ­ljate?

Kot jo pač doživlja star človek. Kolo časa se vrti, nekaj časa sem bila zgoraj, zdaj se na tem kolesu vedno bolj nižam in jasno je, da bo lučka nekoč ugasnila, kar bo konec. Dolgo sem svetila in mislim, da s svojimi umet­ninami za seboj puščam precej luči.

Prav tako za seboj puščate veliko ostrih izjav, pripomb in jasnih mnenj. Se vam, ko pogledate nazaj, kdaj zazdi, da bi se morali za kaj opravičiti?

Izborila sem si pravico, da rečem, kar mislim, pa če je to komu všeč ali ne. Seveda so včasih reakcije burne, včasih burno navdušene, spet drugič burno sovražne in ogorčene. Ampak mi je prav žal. Če rečem, da sovražim Rimskokatoliško cerkev v tej državi, že vem, zakaj to rečem. In še marsikdo to ve, ampak ljudje se bojijo besede sovraštvo.

Zakaj?

Ker ima prizvok negativnega. Jaz pa pravim, da kdor ne zna sovražiti, tudi ljubiti ne zna. Ljudi, ki govorijo, da ne znajo sovražiti, bi bilo treba zgolj soočiti s tem, da jim nekdo posili in razmesari otroka, pa bi kaj hitro videli, ali so sposobni sovražiti.

Nemalokrat ste tudi sami povedali, kaj sovražite, zato vas imajo nekateri za zdraharico. Vam je mar?

Mar mi je, kako me vidijo tisti, ki jih spoštujem, ljudje, ki so ozaveščeni in iskreni. Za te ljudi mi je zelo mar, za večino mi pa ni. Normalno je, da sem nekaterim všeč, drugim pa pač ne. Nekateri me smrtno sovražijo, spet drugi me imajo zelo radi. Ampak glejte, jaz nisem politik, da bi morala biti vsem všeč. Bog me čuvaj, če bi se znašla v koži predsed­nika države in bi morala ljudem tako lesti v rit, kot to počne sedanji predsednik.

Kaj pa ljubljanski župan Zoran Janković? Bili ste med tistimi, ki so na Magistratu podprli njegovo kandidaturo za vstop v parlament. Kako danes gledate na to? Vas je razočaral?

Prav nič me ni razočaral. Pri njem sem najbolj spoštovala to, da ni pustil pljuvati po partizanstvu in da ni pustil, da bi domobranska miselnost prevladala, to pri njem še danes najbolj spoštujem. Tako kot jaz spoštuje NOB in rdečo zvezdo. Poleg tega mi je kot človek očarljiv. Spominja me na lik Mačke Smejalke iz Alice v čudežni deželi in v resnici sem mu kar nevoščljiva za to njegovo smejanje, saj se sama nikoli nisem znala tako od srca smejati. Je pa res, da je njegov smehljaj, odkar se je vmešal v politiko, postal bolj grenak. To ni nič čudnega, glede na to, da je bil po mojem precejkrat izigran in obrekovan. Ne zanima me, kje je dobil denar, da je Ljubljano naredil lepo, mi je prav žal. Jaz v tej lepi Ljubljani uživam.

Pa četudi je ta denar tudi vaš?

Seveda, da je tudi moj denar, ampak on je s tem denarjem vsaj nekaj naredil.

Pa bi šli še enkrat na Magistrat?

Ne, ker to ni moje področje. Takrat sem mu izrekla podporo kot županu in kot predsedniku vlade, kaj dosti pa se na politiko v resnici ne spoznam.

Spremljate politiko?

Gledam parlamentarne seje in se včasih, kadar gledam kakšnega kretena, do solza narežim. Nekega kretena imam celo izbranega in ta me nikoli ne razočara. Tako genialno igrati kretena, kot ga zna on, je zmožen samo genij kretenizma.

Bi povedali o kom govorite?

Ne, nobenega imena ne bom izrekla. Ljudje, ki me poznajo in ki tudi sami gledajo parlamentarne seje, že vedo, o kom govorim.

Pa vam je kdaj za kakšno svojo odločitev žal?

V mojem življenju je veriga briljant­nih odločitev in hudih napak. Danes vidim, da je bila ena od briljantnih odločitev tista, da nisem vstopila v partijo. Zato sicer nisem mogla narediti kariere, pa nič zato. Me je pa to tudi izučilo, da ne bom nikoli stopila v nobeno stranko, tudi v kakšno tak­šno ne, s katero simpatiziram. Moje mesto je v umetnosti. In to mesto je zame častno.

V svojih delih opisujete marsikaj, kaj pa je tisto, kar bi lahko napisali za današnjo mladež? Teme, kot so homoseksualnost, droge, »čefurji« …

Ko berem svojo poezijo, ki sem jo sicer nehala pisati pred leti, osupnem, kako zelo aktualna je še danes. Tukaj in zdaj. V moji poeziji je tako čefurstvo kot protesti proti rasizmu pa obsodba nasilja, hinavščine, vojne. Kdor zna gledati in poslušati, lahko vse te današnje probleme v moji poeziji vidi v jasni in ostri luči.

Pa se zavedate, kako zelo zanimivi ste za ljudi?

Na svetu sem že zelo dolgo in seveda sem opažena. Opažena sem že s svojimi nazori in svojo odločitvijo, da se nočem poročiti in nočem imeti otrok. Nekaj časa so me celo veselo razglašali za lezbijko, kar je bilo včasih nekoliko boleče, ampak tudi to je minilo. Zdaj se nad geji in lezbijkami ter drugače mislečimi in ljudmi druge nacio­nalnosti zmrdujejo samo še najbolj nazadnjaški klerikalci in malomeščanske krave. Kadar gledam prenose iz parlamenta, vidim, da se še vedno dajejo, ali bi izbrisanim sploh kaj plačali. Pri tem se ti obrne želodec. Ljudi, ki so bili izbrisani, gnila desnica v parlamentu še vedno tako zelo psuje in obrekuje, da mi včasih res zavre kri in bi najraje razbila televizor.

Kako pa gledate na to polarizacijo, ki se je ne moremo rešiti? Kako gledate na to, da se še vedno oziramo v leto 1945, pa 1989? Zakaj se debate o tem še kar vlečejo?

Mene zanima 16. stoletje. Mene zanimata Trubar in reformacija. Papizem je prinesel ogromno zla, ki smo ga podedovali, kar se še vedno pozna. Iz papizma se je rodila klerikalnost in ravno ta je groza, ki onesnažuje vero. Vera sama po sebi ni nič negativnega, klerikalizem pa je grozen. To se kaže v odnosu do NOB in do Jugoslavije. Nekdanja država sicer ni bila noben raj, da se razumemo, tudi za mlade ne. Bilo je sicer precej bolje, kot je danes, ampak to je bila vseeno policijska država, v kateri je bilo ogromno nasilja. Nekateri seveda Jugoslavijo idealizirajo, a sama nisem med njimi. Kljub temu je bilo v tistih časih veliko naprednosti in duhovnega razvoja, ki ga je bilo veliko več kot danes. V Jugoslaviji je bila katoliška cerkev, tudi zame, vredna vsega spoštovanja. Poglejte, danes se klerikalci spet borijo proti pravici do splava. Pri vseh vojnah in strašnih zločinih, v svetu, ki je oblit s krvjo, se zavzemajo za tiste tri celice, ki da imajo baje že dušo. To je absurdno. To, da so ljudje neuki, neizobraženi in da nimajo pojma o zgodovini, pa je dodatno zlo. Tako je bilo od nekdaj, drugače papizem ne bi zmagal. Ampak na vso srečo je v Sloveniji tudi evangeličanska cerkev, ki se dostojanstveno in dostojno vede.

Kaj pa menite o novem papežu?

Zanimiv je, je pa seveda populist.

Tudi sama se ukvarjam s tem vprašanjem, ne vem, ali nas »nateguje« ali ne.

Seveda nas nateguje, vse nas nateguje. Ne tako, kot nas je Wojtyla, ob katerem se mi obrača želodec, če se ga samo spomnim. Ta je precej bolj simpatičen. Vendar ne smemo pozabiti, da je jezuit, za katere velja, da so božji vojaki. Lahko reče in ukrene marsikaj simpatičnega, ampak pri pravici do splava bo odpovedal.

Se vam zdi?

Seveda. Tudi proti homoseksualcem v javnosti nima nič, ker je v Vatikanu najmočnejše gejevsko gnezdo na svetu. Je pa brihten, prav gotovo je lisjak.

In če bi vas doletelo, kar je doletelo Stresa in druge, in bi morali zapustiti Slovenijo, kam bi odšli?

Šla bi na Madagaskar, ampak pod pogojem, da tam ne bi srečala Stresa. Še manj pa kakšnega Štuheca.

Ali sovražite otroke?

Nekatere otroke imam rada, drugih pač ne. Tudi otroke, tako kot vse, je treba gledati vsakega posebej. Surovih otrok ne maram, in če vidim, da nekdo muči živali, naj se me pazi, saj znam biti takrat surova. Pazijo naj se me tudi tisti, ki pretepajo manjše od sebe. Otroci znajo biti zelo zlobni.

Pa menite, da se otrok rodi zloben ali tak postane?

To se tudi sama kar naprej sprašujem. Menim, da se z neko dispozicijo vsak človek že rodi, ampak če se intelektualno in čustveno razvija, začenja prepoznavati to dispozicijo v sebi in se boriti proti tistemu, kar se mu ne zdi prav.