Ta veseli dan v življenju brezdomcev 

Če bi želel vsakdan pelina, morda težko predstavljive tegobnosti zoperstaviti uricam z nekega drugega planeta, takega prežarjenega s soncem, bi v sredo z društvom Kralji ulice brezdomce peljal na smučanje v Kranjsko Goro. In natanko to se je zgodilo.

Kralji ulice, uslužbenci, uporabniki, torej brezdomci, in prostovoljci, približno 25, so se v kraj, kjer je še dišalo po tekmah svetovnega smučarskega pokala, odpravili iz Ljubljane, pa tudi iz Celja in Novega mesta. Pobudnik smučanja, letos drugič, je Jože Drol, nekdaj študent fakultete za šport, nekdaj brezdomec, zdaj društveni nastanjenec in prostovoljec. Ker fuzbal ne dela razlik, je jasno, da ga špilajo tudi tisti s sesuto streho nad glavo, Kralji ulice obiskujejo evropske tekme Maribora, šahirajo, plavajo, hodijo, podpira jih zdravstveno ministrstvo. Čeravno vedno odvajam parkirninski davek njihovim članom, za cajteng pa vsake toliko odštejem dva evra, a tiskovine ne vzamem, o Kraljih ulice ne vem nič. Sem pa na poti na Gorenjsko statiral predsedniku Bojanu Kuljancu za volanom najetega kombija.

Sobica

Brezdomci, tako Kuljanac, so vključeni v nastanitvene programe, »najamemo stanovanje, sobo damo brezdomcu, ki sprva plačuje le stroške, postopoma del najemnine ...« Zavetišč Kralji ulice nimajo, v svetu so jih »začeli opuščati pred desetletji, pri nas pa jih uvajajo, zavetišča, kasarniški način« skrbi za brezdomne, brez intime, včasih samo z možnostjo prenočitve, včasih s 24-urnim bivanjem. »Financiramo se z razpisi,« pripoveduje Kuljanac, »prijavljamo se na vse živo,« njihov glavni financer je ministrstvo za delo in tako naprej, pa mestna občina, financiranje je zelo razdrobljeno. V društvu je red­no zaposlenih devet strokovnih delavcev in osem nekdanjih brezdomcev. »Na začetku nismo pričakovali, da bomo zaposlovali brezdomce, pa se je na srečo pokazala možnost.« Tudi delovni pogoji so za rešene prijazni, prilagojeni. Društvo ima na Poljanski posredovalnico rabljenih predmetov, v centru, na sedežu na Pražakovi, pa »omogočajo prodajo časopisa« Kralji ulice, mesečnik je to, z naklado do 15.000 izvodov v prestolnici, Mariboru in Kopru, brezdomec izvod kupi za pol evra, prodaja ga za evro, pol gre torej centru, pol njemu. Ali več, z napitninami, sočutnimi preplačili. Dnevni center je odprt vsak dan razen gospodovega, kdor želi, dobi kruh, slaščice, kavo, čaj, tam so štirje računalniki, garderoba, vedno vsaj dva sodelavca. Imajo tovorni kombi, za nujne prevoze, selitve, teh je veliko.

Ključ je bistven

»V bivališčih društva jih pustimo pri miru, minimalno preverjamo, vsak ima svojo sobo, svoje ključe, kar je bistveno, souporabo kuhinje, sanitarij.« Sobo dobi brezdomec v uporabo za leto in pol, da si opomore, od odvisnosti, vračanja dolgov, da zadiha. »Na koncu plačuje približno 160 evrov najemnine, to pa je vsota, za katero lahko najde sobo tudi zunaj Kraljev ulice.« In se osamosvoji. »Ja, je nekaj zgodb, holivudskih, pocukranih, ko so se bezdomci popolnoma postavili na noge.« Težave, jih je veliko? »Ni problema, dokler ni problema.« Še to, kar petnajst mest, sobic, je trajnih, torej brezdomci bivajo v njih neomejeno, trenutno le še sedem začas­nih, 18-mesečnih.

Lani se je pri njih oglašalo približno 400 brezdomcev, še opredelitev brezdomstva – najožja, najkrutejša je definicija brezdomca, ki dejansko nima ničesar, ki živi na cesti. Potem so tisti, ki nimajo doma, pa so po zavetiščih ali sorodnih ustanovah, v kategorijo brezdomstva spadajo še vsi, ki živijo v neprimernih razmerah, s streho nad glavo, pa denimo brez elektrike. Cestnih brezdomcev je bilo pred tremi leti v Sloveniji dva do štiri tisoč, najblažje opredeljenih 70. Tisoč. Preveč.

Videz prevarant

Ena od mojih petih najduhovitejših sodelavk mi je dan pred kraljevanjem na snegu namignila, kako ne bom imel težav z integracijo. Zaradi svojega videza. Imela je prav, čeprav se je zmotila. Brezdomcem nisem bil podoben, ker bi bil raztrgan, razcapan, umazan, ker bi smrdel, ampak ker so bili oni urejeni. Ja, očem je ostalo nevidno, kdo ima vsega preveč, kdo premalo ali skoraj nič.

Brezdomstvo »se večinoma začne z neurejenim otroštvom, alkoholom, drogo, dolgovi, duševnimi težavami«. Večina je nekaj imela, pa jim je propadlo. Zakon, posel, vsaj rutinska sreča, ki pa se je usodno opotekla.

Starejši Miran je imel družino, ima hčerko, ki pa je »že zelo dolgo nisem videl«, včasih je tekmovalno smučal, Gorenjec. Mladi Jože in njegova punca Tatjana živita najemniško zunaj Ljubljane, oba se odvajata mamil, »pa ne metadonsko. Drugi teden dobim nove zobe.« Ga je skrbelo, da bo Pop TV zraven, on pa ...

Ja, smo že v Kranjski. Običajno bi rekel, da si ljudje velikokrat ne zaslužijo krasot, s kakršnimi se jih včasih usmili narava, v sredo je bilo drugače. Združenje slovenskih žičničarjev je prisluhnilo Kraljem, razumelo pot do njihove sreče, uresničitev so prevzeli Kranjskogorci, RTC Žičnice Kranjska Gora in Turistično društvo Kranjska Gora sta priskrbela brezplačne vozovnice in kosilo, Skischool.si Kranjska Gora sposojo opreme.

Ja, v Schladmingu!

Bojan iz Celja, nešportno odet, ne smuča, sposodil si je sanke, drugi so pomerjali pancarje, smuči, Urban pove, kako je na dilcah po dvajsetih letih, najzgovornejši, najživahnejši je Darko, pravi, »da ima tri poklice, pa nič ne pomaga«, takoj se naplete zgodba, je bil na ladji okoli sveta, na Kitajskem treniral kung-fu, bil, če sem prav razumel, nogometni sod­nik, poskrbel pa je tudi za izjavo, resnično, kajpak, dneva. Ko ga je Kuljanac vprašal, kdaj je nazadnje smučal, je možak iz celjskega zavetišča odvrnil: »Prejšnji teden v Schladmingu!« Brezdomec? Preverim, izvem: »Prijateljica od moje prijateljice dela v hotelu, naju je častila, smučanje, bazen, vse.«

Pobudnik Jože je kljub žarkom izza Razorja zahteval ogrevanje, bilo je malo negodovanja in tudi malo miganja z udi, potem je šlo zares. Zlagoma, najprej položno, so že tu noge hitro bolele, je bil potreben počitek, cigareta, sendvič, požirek vode.

Bilo je sonce, sreča, nasmehi, je bil ponos, da niso popolnoma izključeni, da so posamezniki, da počnejo tisto, kar jim, morda, ne bi smelo biti vzeto. Pa vemo, včasih je človek sam svoje nesreče kovač, včasih ga zbije kaj nenadzorljivega.

Le o čem je na klopci razmišljal Miro, sem pričakoval, da bo prvi gor in dol in gor in dol, pa je sedel, gledal, kadil.

Bil pa je predaleč, da bi videl Darka, ko se je četrtič pripodil z brega, v sposojenih pancarjih, v kavbojkah, bundi za vse priložnosti, razoglav, zraven pa – očka v beli bundi, na belih karvinkah, otročiček tudi, z očalci Rossignol, ata naročujoč: »Dolge zavoje delaj, dolge zavoje, slišiš?« Ko od nekod priskače mati, z mlajšo štruco pod pazduho, in dolgozavojnemu vročično: »Ja, a si šel čisto sam, a si šel v redu? Bravo, ljubček!«

Tako na Darka, ki ni izgubil upanja, kot na družinico, ki si gotovo ni sama kriva sreče in ji bog daj zdravja in veselja, pa je sijalo isto sonce. Pa tudi na kralja ulice, ki se je otresel mamil in je imel s seboj najstniško hčerko, pa na prostovoljca Žigo, nezaposlenega, soustvarjalca Klopce pod svobodnim soncem na študentovskem radiu, a darujočega brezdomnim prenekatero urico svojega časa ...

Se človek vpraša, je sploh kaj narobe? Odgovoril mi je že prej, v avtu, Bojan: »Je. To, da sploh obstajamo.«

Po smučanju, izvem pozneje, ni bilo neveselih. In ne poškodovanih.