Tiskane izdaje
Od zadnje gledališke premiere režiserja Tomija Janežiča so minila skoraj štiri leta. Pa so ga k režiranju vabili iz skoraj vseh gledališč doma in po nekdanji Jugoslaviji. Od gledališča se je bil že skoraj poslovil. Ne pove natančno, zakaj. Potem pa je začel s študenti novosadske akademije umetnosti pripravljati Utvo. »Ta študij mi je popolnoma spremenil pogled na to, kaj pomeni delati gledališče,« je v sončnem ljubljanskem popoldnevu povedal za naš časopis. Lepo je bilo slišati, da je nekdo na novo vzljubil nekaj, kar je imel poprej rad. Umetnost.
Za svojo generacijo ne morem reči, da je bila kakšno gibanje, da bi šlo za kakšen val … Iskali smo sicer različne načine, da bi se povezali. In bili smo tudi v stikih. Med nami je vladal pretok, spoštovali smo drug drugega …
Za katero generacijo je šlo?
V mislih imam predvsem Sebastjana Horvata in Jerneja Lorencija, s katerima sem imel največ stikov. Blaž Lukan – in če se ne motim, pred njim Tomaž Toporišič – sta to generacijo opredelila kot četrto. Predstavljali naj bi jo Jernej Lorenci, Diego De Brea in jaz ter Sebastjan Horvat, Matjaž Latin in drugi. S Sebastjanom in Jernejem smo se po opravljeni AGRFT srečevali, razmišljali smo o načinih, kako bi se povezali. Jernej je v nekem trenutku postal umetniški vodja gledališča na Ptuju in tja je povabil tako Sebastjana kot mene. Zanimivo, da smo zdaj vsi trije profesorji na akademiji. Diego De Brea je postal umetniški vodja mariborskega gledališča in verjamem, da je vzpostavil stik z vsakim od nas.
Kakšno gledališče imate sami radi?
Rad spremljam predstave, kjer imam občutek, da se je nekaj zgodilo. Da sem priča nečemu izrednemu. Da zaznam posebnost/izrednost/izjemnost trenutka, v katerem smo se (vsi skupaj) znašli.
Kako pogosto se vam to zgodi?
Redko. Veste, slovensko gledališče je s to svojo raznolikostjo neverjetno. Ampak resnici na ljubo, nimam ravno vtisa, da bi se zelo pogosto nekaj zgodilo. Na poti pa srečujem ljudi, ki so jih iniciirali gledališki mojstri nekega preteklega časa, in opažam, da se nekaj iz generacije v generacije prenaša naprej … Opažam neka mesta, kjer so mogoče izjemne stvari. To je lepo gledati. Ko umetniški vodje in režiserji razmišljajo dlje od koncepta predstave in sezone … Ko razmišljajo, kako predstava lahko zaznamuje ljudi, mlade ljudi na primer … Zdi se mi, da smo pozabili na moč, ki jo ima lahko gledališče: človek je lahko trajno zaznamovan s stvarmi, ki jih vidi v gledališču.
Ob prvenstvu košarke v Sloveniji se mi neprenehoma vrača spomin, kako sem bil kot otrok zaznamovan z zlato ekipo, ki je zmagovala na evropskih in svetovnih prvenstvih ter na olimpijskih igrah. Spomnim se in verjetno se bom vse življenje spominjal priimkov teh igralcev, čeprav nisem noben športni navdušenec. Zdaj vam jih naštejem: Ćosić, Dalipagić, Delibašić, Kićanović, Slavnić, pa Jelovac, Vilfan in drugi. Verjetno se teh priimkov spominjajo vsi, ki so v otroštvu ali mladosti gledali njihove tekme. Na soroden način lahko mladega človeka zaznamuje neka predstava ali sodelovanje z nekom.
Če govoriva o predstavi Utva/Galeb. Nastala je po zelo spontanem in ustvarjalnem ključu, sledeč najbolj normalnemu impulzu, ki se lahko zgodi iz dela podiplomskih študentov, ki so bili navdih in s katerimi čutiš, da je treba nekaj narediti. V Slovensko mladinsko gledališče je Ljubiša Ristić pripeljal celo generacijo študentov, Bojan Stupica v JDP prav tako … V Galebu smo generacijo študentov povezali s profesorji, kar je precej posebno, in začeli študij, ki je trajal leto in pol. Bil je laboratorij v pravem smislu besede. Zanimalo nas je, kaj je to, s čimer se ukvarjamo. Predstava traja sedem ur … Vse to so stvari, ki bi bile v običajnem formatu težko sprejemljive … Sprašujem se, zakaj le.
Pravite, da ste se s to predstavo vrnili v gledališče.
Drži, ta študij mi je popolnoma spremenil pogled na to, kaj pomeni delati gledališče …
Pred mnogo leti ste imeli svoj laboratorij igre, v katerem ste z igralci raziskovali, kaj vse igra je – danes ste profesor na AGRFT. Kaj se vam zdi bistveno, da bodo za popotnico v poklic odnesli z vaših predavanj?
Ta laboratorij še vedno deluje. Bil je mišljen kot nekakšna delavnica, kjer raziskuješ in proučuješ nove postopke, iz katerih se lahko marsikaj razvije. Zame se je. Imel sem možnost, da sem pridobljeno znanje apliciral pri delu v gledališču. Gledališče in predstava sta v tem smislu v najboljšem primeru postala laboratorij sama zase. Z igralci v gledališčih sem več let nadaljeval delo, ki je po eni strani ustvarjalno delo, ki po drugi strani raziskuje ekspresivne zmožnosti igralca in gledališča kot takega. Na šoli uživam delati s študenti.
Kaj pomeni biti psihodramski psihoterapevt?
Gre za podiplomsko edukacijo, ki traja več let, v mojem primeru je šlo za pet let in pol. S tem šolanjem pridobiš mednarodno veljavni certifikat, da si psihoterapevt psihodrame. Psihodrama je v svetu uveljavljena skupinska psihoterapevtska metoda, ki je akcijska metoda, v kateri se uporablja igra kot psihoterapevtsko orodje. Gre – če malo poenostavim – za skupinsko terapijo z gledališčem. To metodo je razvil Jakob Levy Moreno. Iz svojega interesa za igro sem zajadral v te vode. Vedno bolj pa me je začel zanimati tudi terapevtski vidik.
Koliko drži, da so v odnosu med režiserjem in igralcem resnične poteze najpomembnejše – da si v delovnem procesu povesta vse, kar mislita?
Povedati vse, kar misliš, se lahko sliši zavajajoče. Še sami ne jemljemo resno vsega, kar mislimo. Tudi v odkritosti ne gre za to, da si moramo med seboj govoriti intimnosti. Pri delu ne gre za to, da bi se morala skupina »zabubiti« sama vase. Mislim pa, da je star kliše, ki želi ločevati med tistim, kar je profesionalno, in tistim, kar je osebno, nepotreben. »Oder je sveti prostor in vse svoje stvari je treba pustiti zunaj.« Sam ne verjamem v to. Verjamem ravno nasprotno. Če hočeš dobro delati, moraš stopiti s seboj v stik in si biti na jasnem, kaj s teboj je.
Režiserji neredko rečejo, da jih v gledališču zanimajo predvsem oni sami. Bi za vas to držalo?
Narcizem, torej. Verjamem, da je v umetnosti, morda predvsem v gledališču, veliko narcizma. V stroki se že dolgo ve, da obstaja dober in slab narcizem. Ne domišljam si, da nisem narcističen. Želim pa si verjeti, da me vodi še kaj drugega kot samo narcistični impulzi. Ko nekaj časa nisem delal v gledališču – premiere nisem imel skoraj štiri leta –, sem imel možnost razmisliti o njem. Bil sem celo odločen, da se v gledališče ne vrnem več.
Zakaj?
Ne bom rekel, da nisem zdržal brez njega, ampak v meni se je preprosto porodila želja. In če pomislim nanjo, bi težko rekel, da je narcistična, ker je v prvi vrsti želja po ustvarjanju. Zame gledališče nima smisla, če delo ni izpolnjujoče.
Čehov je vaša dolgoletna ljubezen, kajne? Zakaj? Kako se je zgodilo?
Čehov beleži življenje in več kot to. Pri njem gre za neverjeten spoj medicinske objektivnosti, ker je bil pač zdravnik, beležil je simptome, kaj človek počne in reče – po drugi strani pa je imel neverjetno človeškost in občutljivost. Spoj distance in pogleda s strani hkrati pa sposobnost empatije in čutenja z ljudmi, o katerem seveda ni govoril. Je pa to počel. Čehov ne mistificira. Zanimivo, kako je bil pred psihologijo svojega časa. Z neverjetno psihološko točnostjo je zapisal neke fenomene, ki jih njegov čas še ni znal artikulirati. To so lastnosti genija in avtentične ustvarjalnosti. Kako se je zgodilo? Mislim, da sem celo igral v dramatizaciji Čehove novele kot srednješolec v režiji pokojnega Jožeta Babiča še v Solkanu. Statiral sem … Ne, nisem samo statiral, imel sem celo nekaj teksta … Temu se je reklo stataža s tekstom. Imel sem torej celo vlogo, ki je imela svoje ime iz novele Dvoboj.
