Tiskane izdaje
Se strinjam, gotovo je vsaka druga, ki se bo skozi prihajajoče prebijala, že bila deležna torture, o kateri bom natolceval. Gre pač za sindrom New Yorka, vsakdo, ki ga prvič zanese v Jabolko, napiše ali izpove reportažo ali kaj sorodnega o nebotičnih monstrumih. Mene je zlomilo drugje, seve v domovini, in še teden pozneje ne vem, mar psihično ali fizično.
O Tajski vem bore malo, nekaj o specifičnem turizmu, low budget oziroma love budget, pa če malo poguglam, vem, da ji načeluje Bangkok, pa da imajo različico boksa. Zdaj pa me življenje seznani s tajsko masažo, dolgo sem odlašal, a času ne uideš. Na lističu, s katerim sem se oglasil v masažnem gradiču, je pisalo, da me čaka 80 minut tradicionalne masaže z dodatkom tiste z dišečimi olji.
Če je tradicionalna, bo že, kot se šika, me ne bodo začetniki obdelovali, sem bil pa opozorjen, da zadevščina ni posebej telesu mila. V preddverju je bilo (skoraj) vse – tajsko. Tajska šefinja, poleg nje neslovensko odeta Slovenka. V sosednji sobi pa približno šest, evropocentrično natipkano, na las podobnih mojstric – vse črnih las. Upam, da tudi obratno velja, da ko tamkajšnjica skupaj ugleda mene in Miho Dragoša, naju ne loči, ker sva zanjo oba enako grda Slovenca. Ali lepa, da se ne bom žalil.
Me je skrbelo, ker imam zaradi umetne notranje napeljave vsaj dva dela telesa načeloma nedotakljiva, da bi mi kaj populili. Slovenčica mi je zagotovila, da sta se ta glavna in meni dodeljena tujka ustrezno sporazumeli, čeravno sem od njune angleščine razumel – nada, ništa.
Kot Mark Addy
Čevlje sem oddal v košarico in obul plastične natikače, so me spominjali na splitske mediteranske igre, na katerih nisem nastopil, le da so bile solno bele. Spredaj črnolaska, zadaj redkejelasec, vstopiva v masažnico, kot kakšna hotelska sobica, v roke dobim bele dolge gate in majico, pa da naj se slečem, do – tu vstavite naslov filma Petra Cattanea, v katerem med drugimi odlaga oblačilca Mark Addy. Maserka se umakne, začnem se preoblačiti, od znotraj potrkam, vstopi, me opozori, da sem štunfke gori pozabil, pa vzdihne »Ou!« ali nekaj takega in s tal pobere paketič, mi ga stisne v dlan in spet prepusti samoti.
Strgam polivinilček, razgrnem krpico, kaj je to, če je plavalna kapica, je zgolj za zaščito irokeze, je mar nosna maska, so aromatični hlapi nevarni evročutenju? Ne, gospa, gospodična, ne vem točno, mi je razložila: »Jor bikini.«
Si nataknem spodnji del, zgornjega, modrčnega, sem iskal zaman in, ne, nisem se mogel upreti, obrnil sem se in v ogledalu zagledal junaka, enacga pod soncem mu ni – Borata.
Opazovanje mošnjiča v, ne zaščitnem, pač estetskem suspenzorju me je nekoliko zavedlo, se zdrznem, maserka vendar pred dvermi čaka, se oblečem v belo, sem bil kar malo vzhodnjaški, se mi zdi, prekrijem grešno podobo in slednjič na ukaz ležem na masažno mizo.
Mojstrica me je pokrila z brisačami, tudi čez oči, pa tudi če bi špegal spod frotirke, ne bi nič videl, ker so šli naočniki počivat. Pa gumijasta in štrikana zapestnica tudi.
Mezinec, bedresce
Če pa bi imel očala, bi gotovo videl, kako mi je nategnila prav vsako okončino telesa, od smrdljivejšega mezinca do bedres, od soseda prstancu do kvadricepsov. Je okoli mize tekala, zlezla nanjo, me krivila, tiščala, vlekla, ja, iz minute v minuto se mi je tajski boks dozdeval nežnejši, domačnejši. Malo je šlo skozi brisačo, malo po koži, zlasti ko so se olja začela razlivati po meni.
In če sem pomislil, kaj imam, česa nimam okoli ledij, sem od sramu kar v tla (po)gledal. Kar ni bilo pretežko, saj je v mizi luknja za nos in oči, ako na trebuhu ležiš – da ti zraka ne zmanjka.
Ker je tako lepo dišalo, me je začenjalo preganjati, kaj če me na pukec pritisne, vrtele so se tradicionalne tajske uspešnice, ne nazadnje sem upal, da mi bodo predvsem stres pregnali in prekrvitev zrihtali, pa sprva ni bilo nič.
Saj veste, kako je z bogom. Nihče ga ni videl – razen izbrancev, ki so s čudežnimi videnji ustvarili svetovno znane turistične destinacije –, a je, pravijo milijoni, vseprisoten. Stres ima enako zgodbo, čeravno so ga odpustili, smo vsi pod njim (on pa morda študira v Parizu).
Namesto da bi me zazibalo v sen, sem razmišljal, bogve, koliko lačnih otrok je maserka pustila v domovini, kako hrepeni po njih, kako namesto bujnega rastja in sinjega neba ali morja gleda poraščen srednjeevropski hrbet in mozoljavo razpočnico. Ampak, sem se zanjo tolažil, delo je delo. Tudi če je Nedelo. In upal, da je s Tajci kot s Kitajci, včasih gredo po svetu cele družine, če ne rodbine.
Človek ne more verjeti, česa vsega je sposobno njegovo mišičevje, njegovo truplo, z mičkeno pomoči tajske poznavalke visokorazvitega telesa. Obvladovalke, ki ima svilnato kožo in jeklen kleščast prijem. Enako kot športna plezalka, le da je ta bolj žuljasta. Torej, še enkrat naj mi kakšen gobčen reče, da nisem gibčen ...
Ne, hvala, draga!
Priznam, doslej sem se bogu zahvaljeval predvsem, da nisem Štajerc, poslej se bom še, da nisem Tajec (tudi kot Kitajcu bi mi trda predla, ne maram riža). Pomislite, bralec, da ste od tam doli, poročeni, zvečer vas soprogica vpraša, prevajam v slovenščino: »Dragi, a te malo zmasiram?« Namreč, kakorkoli obrneš, natančneje, kakorkoli si na tnalu, mizici obrnjen, vsak sedmi masažni prijem je boleč. Nekateri ščipasti celo zelo. A gre pač za zdravje.
Sicer sva med uro in tretjino spregovorila par besed, par črk, senkju, sori, okej, mister, trnaraund, ja, ko je za riževo zrnce manjkalo, da bi zasanjal, pa udari, resda potihoma: »Finiš.«
Lepo, zadržano sem se zahvalil, s šibkim stiskom ročic in bolj po njihovo, s sklenjenimi dlanmi, se (pre)oblekel, na mizico odložil tudi suspenzor, evropsko oblečen prišel v preddverje in na tretji prigovor sprejel gratis skodelico čaja. Bojda limonske trave, nekaj takega, verjetno tajskega. In ker sem bil nepreviden, še pod vtisom, sem v finišu po finišu staknil najhujšo poškodbo tistega večera. Spekel sem se v jezični končič.
Daljnosežne učinke doživetega mi bo razgrnila prihodnost, težko rečem, ali sem prostorje zapustil prerojen ali pretepen, gotovo naoljen, ampak, takole za konec, podarjenemu rojstnodnevnemu bonu se ne gleda v kosti in sklepe, in vedite: če vam nekdo podari tajsko, kajpak tradicionalno masažo, izgovori se »masać!«, vas ima rad. Je pa res, da ima slej ko prej tudi on rojstni dan. In tudi vi ga imate radi.
