Tiskane izdaje
Z verigami na pogonskih kolesih poveljnik PGD Podgorje pri Slovenj Gradcu Blaž Sečnjak po polževo, a vztrajno napreduje po cesti iz Suhega dola proti planoti Vernarica pod Uršljo goro, kjer živi družina Rupreht. Cesta je sicer že prevozna, a še vedno zelo nevarna. Z gasilcem Milanom Osredkarjem peljeta k družini manjši agregat, ki jih bo rešil skrbi z elektriko. Za Blažem Sečnjakom je naporen delovni teden. Zadnjih sedem dni skoraj ni zatisnil oči.
»Začelo se je prejšnjo nedeljo. Okoli treh zjutraj so nas poklicali, ker je na cesto med Šmiklavžem in Mislinjsko Dobravo padlo več dreves. Od takrat telefon zvoni skorajda nepretrgoma,« razloži za volanom gasilskega vozila Sečnjak. »Na območju Razborja, kamor smo namenjeni zdaj, je bilo najhuje. Cesto smo sicer hitro tako očistili, da je bila prevozna za intervencijska vozila, brez električne energije pa so bili skorajda do konca tedna. Nekaj kmetij smo preskrbeli z agregati, da so lahko priklopili zamrzovalne skrinje in pomolzli krave. Rad bi jih pohvalil. Vsi so nam pomagali s traktorji in motornimi žagami,« je povedal.
Do planote Vernarica, ki je od doline sicer oddaljena le osemnajst kilometrov, smo potrebovali več kot uro zelo počasne vožnje. Ivan Rupreht, 77-letni gospodar na kmetiji, je gasilce čakal na pragu domačije. Takšne zime ne pomni. »Potomci rodbine, ki so pred nami živeli na tem posestvu, so mi pripovedovali, da je bila eno leto tako huda zima, da pokojnika niso mogli pokopati. V snegu za vrtom so ga pustili ležati tako dolgo, dokler sneg in veter nista pojenjala.« Pravi, da na tako hude razmere, kot so vladale zadnje dni, niso bili pripravljeni. »Po hiši imamo polno petrolejk, a so prazne. Petroleja pa niti nimamo doma. K sreči nismo bili dolgo brez elektrike. V dolino nismo hodili. Tudi gasilcev nismo klicali. Za vsako malenkost jih res ne moreš gnjaviti. V hribih moraš živeti tako, da si samopreskrben,« pove Ivan.
K mizi prisede Ivanov sin Rihi. Z družino, ženo Majdo, sedemletnim Filipom, štiriletno Majo in leto mlajšim Jakobom, so si ob očetovi hiši zgradili novo. Mama Majda se vozi v službo v Slovenj Gradec. Na poti tja zjutraj najprej odda v vrtcu Majo, Filipa odloži v šoli. »Če bi obiskoval podružnično šolo v Razborju, ne bi imel nobenega sošolca ali sošolke, zato ga vsak dan vozimo v dolino,« je povedal Rihi. Osemnajst kilometrov se sicer ne sliši veliko, a je vožnja še posebej pozimi lepo počasna. »Včasih porabim do doline uro,« pravi Rihi, ki z očetom skrbi za kmetijo. Čredo ovac so nekoliko zmanjšali, del prihodka pa jim daje tudi les.
»Samo enkrat se je zgodilo, da sem bil res zaskrbljen zaradi vremena. Hodil sem še v službo in čez teden stanoval v dolini. Zapadlo je veliko snega. Tako kot zdaj je potrgalo veliko električnih vodov, telefonske zveze niso delovale. Ves teden nisem vedel, kako je z očetom. Poklical sem k sosedom. Najbližji je štiri kilometre proč na drugem bregu, od koder so videli le, da se kadi iz dimnika. »Kuri, torej je še živ,« sem si mislil,« pripoveduje Rihi, ki so ga skrbi rešili policisti. S helikopterjem so poleteli na planoto. Pristati si niso upali, zaradi zametov, a brez težav so odložili zaskrbljenega sina, ki je očetu prinesel nujno potrebna zdravila in nekaj hrane.
Ko smo bili na obisku, je bila mama Majda v službi, Filip pa v šoli. Z očetom in dedkom sta bila doma Maja in Jakob, ki sta zdaj že brezskrbno uživala na snegu. Navdušena sta pozdravila gasilca in si na glavo nataknila njune čelade. Blaž Sečnjak in Milan Osredkar sta se poslovila in se v dolino vrnila po drugi, daljši poti. Domačini so z motornimi žagami in delovnimi stroji čistili ceste, električarji so se trudili, da bi čim prej odpravili napake. V vas so pripeljali zmogljiv nemški agregat, ki bo precejšnemu delu zaselka priskrbel električno energijo. Ko se vračamo, zavijemo še za kmetijo Vrhornik. Gospodar živi sam. Od prejšnjega petka je brez električne energije. Sinoči so mu pripeljali agregat, ki mu bo omogočil, da bo spet imel pitno vodo. »Ne toliko zase, bolj jo potrebujem za živino. Živina je žejna,« je povedal lastnik kmetije Franc Kotnik. Proti njegovemu domu pa se je že prebijala tudi skupina vojakov, ki mu bo pomagala očistiti cesto. Šele takrat bo spet lahko odšel v dolino.
