Tiskane izdaje
V četrtek bodo v radovljiški Galeriji Šivčeva hiša odprli razstavo njenih dam v krinolinah. Podeželank, ki so videti, kot da se sprehajajo po cvetočih travnikih. Pa kopalk pod sončniki s preloma stoletja v kopalnih oblekah, ki ne razkrivajo preveč. Imetnik figurice, pove sogovornica, z njo vzpostavi odnos večne sladke ljubezni.
Na okrogli mizi v jedilnici še vztraja poznopopoldansko sonce, pogled pa uhaja tudi skozi okna na vrt. Nada ga je, potem ko se je po desetletjih življenja na obalni Angliji vrnila v domačo vas Begunje, uredila v duhu angleških vrtov. Od nekod prinese vreteno in nanj položi okroglo mavčno ploščo. Ko modelira figuro, mora biti plošča mokra, razloži. Nanjo postavi sivo deklico iz gline, ki bi jo lahko uporabila za odlitek in katere drobna roka je že bila popravljena. Zelo previdno se je dotika. Spomni se zgodbe z angleškimi cariniki: carinica je za vsako ceno hotela videti, kaj neki nosi v svoji prtljagi tako skrbno zapakirano. In ko se je prikazalo mično dekle nedolžnega obrazka in našobljenih ustec, v obleki iz viktorijanskega časa, ki poudarja vitek preščipnjen pas, s prstki, ki v znakovni govorici nemih ustvarijo ljubim te, se je okoli še brezbarvne figure, po kateri bo nastalo najmanj 900 odlitkov, občudujoče zbrala vsa ekipa. Za Angleže so porcelanaste figure od nekdaj kultne. Saj ne, da bi bilo to nekakšno religiozno čaščenje, a z občudovanjem miniaturne idilične podobe človeka so razvili sistem zbirateljstva, za katerega so značilne tudi omejene izdaje.
Valoveče dame in
Poleg dam so njena specialnost otroške figure. Porcelanasti otroci so vedno podoba srečnega otroštva. Rojstnodnevnica s smetanasto torto v roki (Birthday Girl), punčkasto zalite baletke Alana Maslankowskega, pridne urejene deklice (s predpasničkom in skledo v roki – Mother's Helper), s sfriziranimi kodri ob nogi (Innocence), deček s plišastim medvedkom v roki (Sleepyhead) ali mamico oponašajoča deklica z medvedkom (What's the Matter).
S porcelanom, bleščečim od glazure – pastelne barve prevladujejo –, ki z znakom Royal Doulton na spodnji strani govori o zaščitni znamki, ki obljublja kakovost dizajna in izdelave, se da izraziti čustva, nostalgijo in zamrzniti trenutek opoja. Sicer na prvi otip hladna gladka površina se v rokah ogreje in dovoli začutiti strukturo tkanine, las in živalske dlake ali zaslutiti ujeto misel. Figurica ima lahko zgolj osem centimetrov v višino, pa kljub temu natančno izdelane detajle, kot so recimo nohtki. Vse odsevajo duha nekega časa, ki ga prepoznamo po oblačilu, ideji, bodisi čistih, pridnih meščanskih in vaških otrocih, ki so neredko upodobljeni ob nekem prvem dogodku: prvi nagradi, prvem rojstnem dnevu, prvem nastopu (deklica z violino). Pretty ladies pa so krepostne, lepe, nežne, kultivirane, a skrivnostno odmaknjene, v svojem prijaznem, a vedno drugačnem, nikakor klišejskem obrazu nosijo prizanesljivost, čutno vdanost, morda zagoneten nasmešek.
Keramičarka figuric vstopi v kraljevo združenje
Del ekipe snovalcev in izdelovalcev figur za Royal Doulton, ugledno angleško podjetje za izdelke, kot so jedilni servisi, porcelanski in stekleni uporabni ali dekorativni predmeti ali namizni prti in zavese, je Nada Pedley postala pred tremi desetletji. Njeno izvirnost in odličnost so najprej opazili pri Royal Society of Miniatures, Sculptors and Gravers, ko je miniaturne figure razstavljala v galeriji svoje valižanske svakinje. Pozneje je postala podpredsednica tega združenja, ki vse od svojega nastanka konec 19. stoletja ohranja merilo tradicije miniaturnega slikarstva iz 16. stoletja z zahtevo po neskončnem potrpljenju za detajle.
Po mizi razprostre do potankosti izdelane skice. Te so bile nujne, da jih je v Royal Doultonu prepričala, da ustvari natanko tak prototip: vsaka od figuric je na skici upodobljena s prednje in zadnje strani, barvno je končni izdelek čim bolj veren približek zasnovi. Rdeča, pojasni, je najbolj zahtevna.
Izpod kupčka risb se izmuzne fotografija, na kateri je ob princu Charlesu. Kot podpredsednica društva je kraljevega gosta – pokrovitelja – vodila po tradicionalni letni razstavi v londonski galeriji The Mall.
Njeno otroško občudovanje tetine keramične figurice pa je bilo pred vsem naštetim, med sosledjem dogajanja, ki je Nado pripeljalo do tega, da je v njenem opusu približno 320 arhiviranih primerkov porcelanastih figuric, pa je bilo tudi obiskovanje šole za keramiko in oblikovanje figur valižanskih mož v usnjenih čolničkih, ki jih je nekoč odnesla v Stoke on Trent, svetovno znani predel lončarstva.
Izdelavi obraza se posveti najprej, pove, in ko z leseno paličico na glineni deklici demonstrira oblikovanje glave, dobi Nadin dobi drugačen izraz. »Obrazku se nasmiham, se z njim spoprijateljim, da me potem nagovori nazaj. Vedno ga je treba delati z desno in levo roko, kajti če bi ga oblikovala samo z desno, bi obrazek vleklo na desno. Kdor ne zna delati z obema, mora 'odrezati' glavo in jo obrniti na glavo.« Med lončarskim orodjem je tudi še kako koristen zobotrebec, za izdelavo oči recimo, svinčnik ali pa med palčkami iz bršljanovega lesa paličica, ki je kot pomanjšan prst – »človekov prst je daleč najboljše orodje«.
V kovčku na dopust
Nada je osupnila ekipo, ko je za model predlagala črnko. Zamisel zanjo je dobila v Kanadi, kjer je predstavljala kolekcijo. Dekle z imenom Precious (Dragocena), po poklicu učiteljica, je streglo v lokalu, medtem jo je Nada skicirala. Nadela ji je sodobno večerno obleko z zlatimi ornamenti. Ne pozabi omeniti kolekcije, ki jo je izdelala za dobrodelno akcijo za boj proti raku dojke. Kot avtorica je v obsežnem seznamu za angleško produkcijo navedena zadnjič v letu 2008 (Affection – Charity Figure 2008). Njena zadnja figura, ki jo je naredila za kanadski trg pred dvema letoma, je Anne of Green Gables, nacionalna knjižna junakinja.
Ljubitelji figurin so predvsem v vseh angleško govorečih državah in opazila je, da imajo v Avstraliji recimo radi modro, Valižani rumeno, Irci pa zeleno poslikavo. Zbirka je lahko tudi dragocena zapuščina, saj zlasti za primerke manjših serij (limited editions) cene rastejo. Pozna gospo, ki je imela v svoji zbirki blizu tisoč figur, a ko jih je razdala otrokom, ji je postalo žal, pogrešala jih je skoraj kot svoje otroke. Nekateri svojo najljubšo figurico menda vzamejo celo s seboj na počitnice.
