V Rimu dvakrat več odpadkov kot v Ljubljani

Danes je ločeno zbiranje odpadkov nuja, ne več samo modna muha. S povečevanjem števila prebivalstva raste tudi količina odpadkov. Problem nastane, ker je prostor za odlaganje omejen z velikostjo našega planeta. S sodobnim življenjskim slogom se odpadkom težko izognemo, saj so sestavni del človeškega delovanja. Zato pa je za uspešno obvladovanje njihove količine nujno izvajati ustrezne dejavnosti.

Ločeno zbrane odpadke predelamo v nove surovine, ostanek pa se odlaga na deponije, kjer se zagotovi njihovo dolgoročno počasno razkrajanje. Bio­loški odpadki se s kompostiranjem spremenijo v rodovitno prst ali pa jih uporabimo kot obnovljiv vir energije.

Sistem ločenega zbiranja odpadkov in ravnanja z njimi je po državah različen. Ločevanje odpadkov in njihovo zbiranje se razlikujeta tudi med mestom in podeželjem, saj imajo urbana območja drugačno gostoto poseljenosti kot ruralna. Merilo za postavitev ekološkega otoka je en otok na 500 prebivalcev. V Sloveniji je to razmerje manjše. Na količino odpadkov pomembno vpliva tudi turistični obisk.

Red se obnese

Če primerjamo sisteme ločenega zbiranja odpadkov v Ljubljani, glavnem mestu Slovenije, in Rimu, glavnem mestu Italije, ugotovimo, da se nekoliko razlikujejo. Tako glede barve in števila zabojnikov kot načina zbiranja. Medtem ko imajo prebivalci Ljubljane na voljo pet zabojnikov različnih barv, jih imajo v Rimu, različno po posameznih predelih, tri, štiri ali v enem izmed predelov, kjer velja nov način zbiranja, celo pet. V Ljubljani se ločeno zbira embalaža, ki gre v zabojnik z rumenim pokrovom, papir v tistega z modrim pokrovom, steklo gre v zelenega, biološki odpadki se zbirajo v rjavem, preostanek odpadkov pa odložimo v siv ali črn zabojnik.

V Rimu imajo tri načine ločenega zbiranja, odvisno od predela mesta. Razlog za to je prehajanje s starega načina ločevanja na novega. Doslej so biološke odpadke odlagali med preostanek mešanih odpadkov, njihovo ločeno zbiranje je vključeno šele v najnovejši način, pri katerem se zbira pet frakcij in ga še uvajajo. Pri starem načinu imajo na voljo moder zabojnik za embalažo in steklo, belega za papir in zelenega ali sivega za preostanek odpadkov. Pri ločevanju bioloških odpadkov te odlagajo v rjav zabojnik, papir v sivega, embalažo in steklo v modrega, preostanek gre v zelenega. Pri najnovejšem sistemu je za biološke odpadke namenjen rjav zabojnik, za steklo zeleni, za embalažo modri, za papir in karton sivi, za preostanek komunalnih odpadkov pa črni.

Po podatkih za leto 2011 v Ljubljani nastane 316 kilogramov odpadkov na prebivalca, v Rimu pa je ta številka skoraj dvakrat višja in se povzpne do 647 kilogramov na prebivalca. V primerjavi s slovenskim povprečjem, ki znaša 352 kilogramov na prebivalca na leto, je Ljubljana pod povprečjem. V Italiji pa je nasprotno, saj na leto zberejo 590 kilogramov na prebivalca. Rim je tako nad državnim povprečjem. Ne glede na mesto ali državo pa je pomembno, da se odpadki reciklirajo, namesto da končajo na odlagališčih. Po podatkih ljubljanske Snage je bilo v letu 2011 odloženih 110.000 ton komunalnih odpadkov, lani pa 88.450 ton. To je za 20 odstotkov manj, napoved za letos pa je dodatno zmanjšanje za 16 odstotkov na vsega 75.000 ton. Podoben cilj so si zastavili tudi v Rimu.