»Ker so pozne ure edini čas, ko lahko na kup zberem vse igralce, imamo vaje ponoči. Zato ob jutrih budilko včasih prespim,« se mi prijazno opraviči Nejc Gazvoda, ko nekaj minut zamudi na srečanje. Nedavno je občinstvu v kinematografih predstavil celovečerec Dvojina, te dni pa z ekipo končujejo predstavo Divjad, katere režiser in tektopisec je.
Nejc Gazvoda je tisti pisatelj, režiser in scenarist mlajše generacije, ki točno ve, s katerimi problemi se soočajo mladi, rojeni v osemdesetih. Povabilu o sodelovanju z Robertom in Ivanom Waltlom, oba sta mu dala proste roke pri ustvarjanju, odgovarja z intimno zgodbo, ki bo premiero doživela v četrtek v Mini teatru.
Po več romanih, pripovedkah, dveh celovečernih filmih in številnih drugih projektih, pri katerih je sodeloval, se delo v gledališču zdi skoraj logično nadaljevanje njegovega umetniškega ustvarjanja. Toda Nejc pravi, da pravzaprav sploh ni tako. Predstava Divjad bi namreč morala biti končana že pred premiero filma Dvojine. »Imel sem veliko dela s končevanjem svojega zadnjega filma in njegovo premiero. In ker sem izbral zelo raznoliko ekipo igralcev, ki delajo v različnih teatrih, so bili manjši zapleti pri usklajevanju urnikov. Toda zdaj je čas pravi, urnike smo uskladili in končno sem se lahko posvetil delu tudi v tem posvečenem prostoru – gledališču,« pove sogovornik, ki se je tokrat podal v temelje travm kot sestavnega dela življenja. Za zgodbo, ki je zelo karakterna in situacijska drama o mladih ljudeh, ujetih v viharni čas Slovenije 21. stoletja, se je odločil, da bo minimalistična predstava, ki bo temeljila na igralcih. »Vedno me zanimajo najgloblji človeški odnosi, potovanje misli in občutkov ter zgodbe ljudi in njihovi mikrokozmosi. Zato sem se odločil narediti predstavo, ki se bo tudi tokrat dotikala moje generacije. Včasih se potisnem v ekstreme in vedno gre za spopad mojih dveh skrajnosti – mehkobe na eni in neustavljive želje po ekstremu na drugi strani. Divjad je temu ekstremu prišla zelo blizu,« o svojem delu razmišlja Gazvoda.
Z rogovi in ugrizi nad težave
Divjad je pravzaprav zgodba o treh najboljših prijateljih in treh dekletih, ki jih bremeni dogodek iz preteklosti. To je zgodba o generaciji, rojeni v osemdesetih, ki bi počasi morala prevzeti družbeno pobudo, vendar je povsem izgubljena. »Predstava je blazno podrobna in generacijske teme so podlaga konkretnega dogodka, ki je vsakega od junakov prizadel drugače. Gre za nekakšen trk tradicionalne misli in hrepenenja po svobodi. Ko človek ne more zadržati osnovnih čustev, ko se mu podrejo najosnovnejše reči, ki si jih je v življenju že postavil, izbruhne boj. Veste, v skrajnih razmerah ljudje brez premisleka butnejo z rogovi in ugriznejo,« na kratko oriše prihajajočo odrsko zgodbo. Ko je sam raziskoval travme in za igro pripravljal dramsko besedilo, je tudi simpatični 28-letni sogovornik prišel do določenih spoznanj in zaključkov o svoji preteklosti. »Travme, ki jih opisujem, niso tako skrajne, da bi se o njih moral posvetovati s strokovnjaki, ampak gre predvsem za iskanje odgovorov na nekatera življenjska vprašanja o problemih ljudi moje generacije. Skozi proces ustvarjanja te predstave sem našel morda najbolj čisto obliko lastne poetike – tragični, tihi ljudje, vsak s svojo rano, ki organsko plujejo po svojem krhkem svetu, ki vse bolj in bolj poka, dokler ne poči,« razloži Gazvoda in pravi, da se bo predstava, ki so jo v Mini teatru pripravljali eno leto, gledalcem različnih starosti gotovo zarezala pod kožo.
Odlični izbrani mladi igralci
Za protagoniste je izbral je odlične mlade igralce: Jurija Drevenška, Aljaža Jovanovića, Marušo Majer, Mateja Puca, Ajdo Smrekar in Tino Vrbnjak. Na odru bodo, kot pravi, povsem enakovredni. »V igralcih vidim sodelavce, s katerimi skupaj gradimo in skušamo ustvariti nekaj najboljšega. Ne maram manipulacije z njimi in nikoli ne bi bil rad v položaju vodje. Prav tako ne maram konflikta. Vsaka vloga v tej predstavi je izjemno zahtevna. Rad imam, če me igralci sprašujejo o njej. Pomembno je, da jo skupaj raziskujemo in se o njej pogovarjamo,« razloži. In čeprav ima vsak od igralcev drugačen princip dela, se menda med seboj dobro razumejo. To je tudi ena redkih priložnosti, ko lahko člani ansamblov različnih gledališč igrajo skupaj. »Z Matejem in Jurijem sem že delal in smo odlično sodelovali, z Aljažem in Tino tudi pri manjših projektih, Marušo in Ajdo pa sem videl v nekih drugih vlogah in sem si želel z njima sodelovati,« na kratko opiše izbiro. Osnova zgodbe je bila že napisana, toda Nejc je karakterje prilagodil izbranim igralcem. »Resda ima vsak od njih v vlogi koščke zasebnega, toda nikakor ne gre za zgodbe o njihovih življenjih. To so izmišljene pripovedi, ki sem jih pisal na njihove osebnosti. Tako se tudi laže neopazno zlijejo v svoje vloge. In ne boste verjeli – čeprav njihovih življenjskih zgodb pravzaprav sploh ne poznam, so mi nekateri od njih rekli, da sem jih v določenih delih besedila z opisom zelo dobro značajsko zadel!«
Od filma do gledališča
Čeprav je to njegov prvi gledališki projekt, Nejc Gazvoda v njem noro uživa. »Marsikomu se bo zdelo neverjetno, a zame je film nekaj kaotičnega. Veliko bolj, kot je kaotičen teater. Zadnji tedni v gledališču so resda zaznamovani z živčno vojno, a sam dobro delam pod pritiskom. Sem človek, ki v takšnih okoliščinah še hitreje najde rešitve,« pove mladi režiser in pravi, da mu je delo za oder in za film enako pri srcu. »Vedno gre za usmerjanje pogleda in vodenje gledalca do reakcije in izražanja čustev. V tem pogledu sta si ta dva medija med seboj precej podobna. Ves čas je treba paziti na tempo, ritem, zgodbo in kadre. Ena od razlik je dojemanje prostora in časa, ki sta pri teatru drugačna,« nadaljuje mladi režiser, ki je bil nad gledališčem očaran že kot otrok. Pravi, da se pri ustvarjanju vedno postavi v kožo gledalca: »Fokus v postavljanju in predstavljanju zgodbe premikam glede na to, kako se mi zdi, da bo za gledalca najbolj zanimivo. Ta predstava ni film in filmski scenarij za Divjad ne bi preživel neposrednega prenosa na oder. To je projekt, ki je pisan posebej za gledališče.«
Tiskane izdaje
