Venezuelec v Sloveniji: Zaradi telenovel je sporazumevanje lažje

Kako pogosto se Slovencu zgodi, da ga neznanec že ob prvem in to uradnem srečanju prisrčno objame in poljubi? Komaj kdaj. Ko pa je gostitelj Venezuelec, četudi v Ljubljani, drugače ne more biti. Tako kot pogovor ne more teči drugače, kot da se po različnih poteh vedno znova vrne k enemu človeku. Hugu Chávezu, marca letos umrlemu venezuelskemu predsedniku, seveda.

Triinštiridesetletni Wilmer Armando Depablos je ministrski svetovalec in začasni odpravnik poslov na veleposlaništvu Bolivarske republike Venezuele v Sloveniji, ki so ga odprli leta 2010. Komaj dva tedna sta minila, odkar je predal svoja poverilna pisma in tako uradno zasedel položaj trenutno najvišjega predstavnika te več kot 30-milijonske južnoameriške države pri nas.

In čeprav je novinec, si je v slabih treh mesecih, od kar je prispel v našo državo, že nabral kopico pozitivnih vtisov. »Čeprav govorim le špansko, se mi zdi, da jezikovnih ovir skoraj ni. V stiku sem s številnimi Slovenci in četudi ne znajo špansko, ugotavljam, da marsikdo razume naš jezik. Ko pridem v neko okolje, vedno vprašam, ali govori kdo špansko. Običajno se najde vsaj nekdo, ki reče, da ne govori dobro, razume pa. To so naredile priljubljene telenovele in zaradi tega se tu počutim precej domače. Sicer pa sem na splošno prepričan, da jezikovne ovire ne obstajajo, obstajajo zgolj mentalne. Zanimivo je tudi, da ste Slovenci po fizionomiji in temperamentu zelo podobni našim ljudem z območja Andov, kjer sem preživel svoje otroštvo. Zelo simpatični, prijazni in umirjeni ste. Živite družinsko življenje.«

Prvi projekt za revne

Depablos je bil skoraj deset let v takšni ali drugačni funkciji svetovalca povezan z vlado in njenimi nacionalnimi projekti. V imenu Chávezove politike je tudi prepotoval dobršen del sveta ... Po izobrazbi je pravnik, specialist za kazensko, civilno, upravno in delovno pravo. Kariero je začel na ministrstvu za načrtovanje in finance, izkušnje si je nabiral v sodstvu, na univerzi, v metropolitanskem svetu Caracasa je bil svetovalec komisije za urbani razvoj in varnost prebivalcev, delal je v Razvojni banki za socialno ekonomijo (Bandes), pa v Ljudski banki, v državnem zboru je bil svetovalec za gospodarski razvoj, pa na različnih »ljudskih ministrstvih«: za zdravje, za ženske in enakost spolov ter za zunanje zadeve. Pred prihodom v Slovenijo je bil generalni direktor v vodstvu zvezne države Zulie.

»Pred natanko desetimi leti sem se vključil v prvi projekt predsednika Cháveza. To je bila banka za revne, izjemno močan projekt. Revni v Venezueli prej niso imeli možnosti, da bi dobili posojila, ta so bila dostopna le bogatim in podjetjem. On pa se je domislil banke, na kateri so tudi oni lahko prišli do finančne pomoči.

Predsednik Chávez je bil tudi prvi, ki se je domislil, da je treba dajati majhna posojila malim podjetnikom, skratka zavzemal se je za to, da denarja ne dobi le eno veliko podjetje, ampak se razdeli med številne ljudi. Poleg tega se je zavedal, da prihodki od prodaje nafte ne smejo končati na računih bogate elite v tujih bankah, ampak jih je treba vrniti ljudstvu, zato je veliko vlagal v socialo,« sogovornik na kratko povzame odmevne poteze nekdanjega predsednika, ki je državo peljal v latinskoameriški socializem.

Jokal je, tako kot vsi

Venezuela je bila dolga leta predvsem sinonim za državo z velikanskimi zalogami nafte. Ko je februarja 1999 oblast prevzel Hugo Chávez, je dodobra razburkal domače politično prizorišče, njegovi radikalni socialistični ukrepi, med katere sodi tudi nacionalizacija naftne in turistične industrije, pa so odmevali v Latinski Ameriki, vzbujali navdušenje revnih in dvigovali prah tudi drugje po svetu. To je bil Chávez politik, kakšna pa je bila njegova podoba brez medijev, brez publike?

»Seveda sem ga poznal osebno. Tistim, ki smo delali z njim, se je osebno zdel le še bolj človeški. Velik človek, revolucionar v resnici mora biti tak. Jokal je, tako kot mi vsi. Bil je preprost in ponižen. Na eni od poti, ko je potoval v karavani, z vsem spremstvom, je zahteval, naj se kolona ustavi. Izstopil je in spregovoril z mladeničem v revni obleki, videti je bil kot kakšen odvisnik. To je bil Chávez: iskren, človeški, zaščitniški, očetovski. Takšnega smo poznali tisti, ki smo delali z njim,« ganjeno obuja spomine. Tudi naslednik, Chavezov »sin« Nicolás Maduro, hodi po njegovi poti, sliki obeh pa sta poleg zastave postavljeni v prostorih veleposlaništva.

Venezuela je bila nazadnje v središču zanimanja svetovne javnosti, ko je kot ena redkih držav izrazila pripravljenost, da ameriškemu žvižgaču Edwardu Snowdnu ponudi politični azil. »Pokazali smo, da smo suverena država,« pravi sogovornik. »Res je, da številni našo državo poznajo predvsem po nafti in pokojnem predsedniku Chávezu. Njegovo ime je prepoznavno povsod. Če v Pekingu rečeš Hugo Chávez, vedo, od kod prihajaš, podobno je v Afriki in na vseh drugih celinah. Našo državo je odprl svetu. V geopolitičnem pogledu imamo podoben položaj kot Egipt, smo stičišče različnih svetov. Chávez je v razumevanju in poznavanju Venezuele naredil pomemben premik: pod njegovim vodstvom se je država odprla, postala je multipluralna, multipolarna. Predsednik jo je približal velikim, a tudi majhnim državam, tudi Sloveniji, kjer prej nismo imeli veleposlaništva.« Za stike med Slovenijo in Venezuelo sicer skrbi slovensko veleposlaništvo v Buenos Airesu, ki je pristojno tudi za druge južnoameriške države, Brazilijo, Urugvaj, Čile, Paragvaj in Peru. Za povezovanje pa skrbijo tudi častni konzuli na celini.

Iskanje stičnih točk

»Tu sem zato, da odkrijem stične točke med državama in ugotovim, kakšne so možnosti za sodelovanje. Zdaj teren še raziskujem. Kar me je na začetku navdušilo, je izredno bogato kulturno dogajanje. Festival Ljubljana je ponudil ogromno kulturnega dogajanja in tudi Venezuelci imamo radi glasbo, literaturo, umetnost, zato tu vidim dobre možnosti za sodelovanje. Izreden dogodek je bila organizacija evropskega košarkarskega prvenstva. V Venezueli smo navdušeni zlasti nad nogometom, bejzbolom in košarko. Športnike je podpiral tudi Chávez in kot zanimivost naj povem, da je naša ministrica za šport Alejandra Benítez odlična mečevalka, ki je trikrat nastopila na olimpijskih igrah.«

Na veleposlaništvo se seveda obračajo tudi podjetniki, gospodarstveniki, zanimanje za sodelovanje je obojestransko. »Venezuela je država, ki veliko stvari uvaža. Oligarhi pač niso imeli interesa, da bi razvijali industrijo, izkoriščali so naše naravno bogastvo in denar usmerjali na svoje račune.« Sodobno Venezuelo pa zanima spodbujanje malih podjetij, tudi uvoz znanja, know howa. Mala podjetja so po Depablovih besedah že zdaj zelo pogosta oblika zaposlitve. Kdor ne dela v javnem sektorju ali kakšnem podjetju, se pač preživlja sam s svojim malim podjetjem, recimo avtomehanično delavnico, cvetličarno, šiviljstvom ...

Poleg nafte ima Venezuela skoraj neomejne možnosti za turistični razvoj. V letošnjem drugem trimesečju so imeli skoraj 12-odstotno rast prihodkov iz turizma, možnosti za vlaganje je veliko. Je zelo privlačna: čudovite neskončne plaže, ki se raztezajo od severa proti jugu z znamenitimi otoki, kot sta Margarita in Los Roque, v Amazoniji z Angelskim slapom, najvišjim na svetu, neskončnimi gozdovi, prostranstvi in z območjem na koncu andskih Kordiljer, ki ga krasijo prelepe vasice, pripoveduje sogovornik.

»Znamo uživati življenje. Pot na morje, ki iz Caracasa do obale traja kakšnih 20 minut, ni nikoli direktna. Vmes se je treba ustaviti, si vzeti čas za zajtrk, potem pa si, ko prispeš na obalo, izbereš svojo plažo. Vse so mivkaste, voda pa turkizma ali sinja, odvisno od tega, kje si.« Notranje turistične migracije so res izjemne, saj ob vsakem prazniku ali karnevalu kakšnih 18 milijonov ljudi potuje z enega konca države na drugega.

Mir, ki ga ni vajen

Kontast s prejšnjim življenjem Depablosa ne bi mogel biti ostrejši. Ritem sedemmilijonskega Caracasa, kjer je živel, je ritem velemesta, ki se nikoli ne ustavi. »Sredi noči se po avtocestah še vedno vijejo nepretrgane kolone vozil, vse je odprto, lokali, družinske restavracije, velikanska nakupovalna središča, gledališča ...« Zato ne preseneča, da se še vedno ne more načuditi miru in urejenosti, ki vladata tu. Z velikim veseljem opazuje starejše, ki se po mestu vozijo s kolesi, ta red, to urejenost bi bilo vredno posnemati, pravi.

»Živim v zelo mirnem okolju za Bežigradom. Ko se zvečer ozrem skozi okno, na ulici ne vidim več nikogar. Očitno bom z bivanjem v Sloveniji dobil priložnost za razmišljanje in osebno rast,« se nasmehne. »In koncept, da greš konec tedna na tržnico, umeščeno zraven katedrale, je nekaj čisto drugega, kot sem vajen iz Caracasa. Vse je tako majhno. V Venezueli so tržnice velikanske, celi predeli so namenjeni prodaji sadja, ogromen prostor je namenjen mesu, komaj se premikaš, to je drug svet, drug koncept.«

Ena od pomembnih značilnosti, ki močno zaznamuje Venezuelo, je tudi podatek, da je polovica prebivalcev mlajših od 27 let. »Venezuela je dežela mladih. Šolanje je brezplačno, za vse je poskrbljeno. Ko otrok dopolni sedem mesecev, ima zagotovljeno varstvo v vrtcu, mama pa se vrne v službo. Ključno vlogo v odraščanju tedaj prevzamejo in odigrajo babice. Te postanejo naše druge mame. Venezuelci se težko odločimo, ali imamo rajši mame ali babice. Babice nas naučijo vsega in so z nami ves čas odraščanja.« V njihovi družbi vlada močna družinska navezanost, ki prekaša našo medgeneracijsko solidarnost. »Stari starši niso nikoli sami niti osamljeni. Vedno so vključeni v družinsko življenje, kamorkoli gremo ali karkoli počnemo, vedno gredo z nami. Naše družine so veliko. Zavedamo se, da bo življenje na stara leta težko, če boš sam.«

Torta de Bled

Depablos pravi, da počasi odkriva našo državo, o kateri pred prihodom, priznava, ni niti dobro vedel, kje je. »Navdušen sem nad slovenskimi cestami, lepe so in preproste za potovanje, signalizacija je odlična. Rad se prepustim svoji najboljši prijateljici, rečem ji Lolita, in njena satelitska navigacija me pripelje na izbrani cilj. Navdušen sem nad cesto, ki vodi iz Kranjske Gore čez Vršiča na drugo stran, proti Primorski, to je ena najlepših poti, ki sem jih opravil po Sloveniji. Že dolgo nisem tako užival v vožnji, v opazovanju vasic. Malce me spominja na kraje v andski regiji, kjer sem odrasel. Rad se ustavim in vsaj nekaj vašega težkega jezika sem se naučil: Ena kava, prosim. In račun, prosim,« se zasmeji.

Tudi pri odkrivanju slovenske gastronomije si rad pusti svetovati in pokusil je že marsikaj. Recimo golaž, pa kebab, pa čevapčiče, našteje za začetek. »Vse je bilo okusno in zlahka sem našel podobne jedi v naši kulinariki, v kateri se mešajo vplivi ameriške, afriške in evropskih kuhinj, saj je bilo v naši preteklosti veliko priseljevanja. Potem pa sem ugotovil, da naštete jedi sploh niso slovenske! Zdaj sem navdušen nad 'torta de Bled' in za zdaj še nihče ni zanikal, da je to slovenska jed,« se zasmeji.