O čem razmišljajo uradno najpametnejši slovenski mladostniki

Ob letošnji dvajseti obletnici splošne mature v samostojni Sloveniji je ta preizkus uspešno prestalo 6396 dijakov. Tistih, ki so zbrali več kot 30 točk in si prislužili naziv zlatega maturanta, so našteli 284. Samo dvajset pa je takšnih, ki so se zableščali najbolj svetlo in na splošni maturi dosegli vseh 34 točk. Med tako imenovanimi diamantnimi maturanti so tudi Luka Mejač iz Borovnice, Klementina Črepinšek iz Petrovč in Neža Nedelko iz Novega mesta. O čem razmišljajo uradno najpametnejši slovenski mladostniki in kakšen je recept za izvrstne rezultate? Matematičnih enačb ni, a velja si zapomniti, da se izzivi ne zdijo tako zahtevni, če nas vodi sproščena radovednost.

Tudi najuspešnejši niso imuni proti neprijetnim lekcijam o zaposlovanju mladih, pa čeprav v obliki menda še vedno privilegiranega študentskega dela. Devetnajstletni Luka Mejač iz Borovnice, ki ga je na maturitetni izpit pripravila ljubljanska bežigrajska gimnazija, želi pred študijem zaslužiti za potovanje po Skandinaviji. Tako se je na primer prijavil za študentsko delo, v okviru katerega bi pomagal na kulturnih prireditvah (večinoma obešal plašče v garderobi). Ni bil uspešen. »Na razgovoru je bilo kar 70 ljudi, izbrali pa so jih pet.« Nazadnje si je delo našel v domačem kraju in zdaj nabira borovnice.

Vpisal se je na študij ekonomije v Ljubljani. Neuradno nenavadna izbira za odličnjaka s tako bleščečim maturitetnim uspehom, sploh v času, ko mnenjski voditelji, mediji in politiki strašijo, da je v državi preveč družboslovcev in premalo izvrstnih znanstvenikov. »Vem, vsi nekako obmolknejo, ko jim povem za ekonomijo. Ampak pri izbiri študija sem gledal na to, da me bo veda zanimala. Ekonomija mi je všeč, ker imaš veliko odprtih možnosti. Medicine ne bi mogel študirati, saj še žulja ne morem videti. Pri pravu je na primer veliko učenja na pamet, hkrati pa ne bi mogel biti odvetnik in zagovarjati kriminalcev. Pri ekonomiji si lahko podjetnik, borzni posrednik, marsikaj. Ne predstavljam si, da bi bil v isti službi štirideset let.«

Delati v dobro družbe

Pravi, da je bil včasih v glavi bolj zagrizen karierist, zdaj pa ima druge prioritete. Letos je postal vegetarijanec, zanima ga ekološka pridelava hrane, odrekel se je tudi uživanju belega sladkorja in bele moke. V okviru ekonomije ga zanima predvsem, kaj lahko prispeva v družbi. »Doma imamo njivo in včasih sem vihal nos nad tak­šnim življenjem. Prepričan sem bil, da se bodo s takšnimi stvarmi ukvarjali drugi namesto mene. Da je uspeh, če imaš veliko denarja, uspešno kariero in hišo. Potem sem se začel zanimati za politiko in osebnostno rast in zdaj vem, da me tisto ne zanima več. Pomembno se mi zdi, da lahko delaš v dobro družbe, ne da bi računal, koliko boš s tem zaslužil. To pa lahko delaš bolje, če imaš več znanja.«

Tudi osemnajstletna Klementina Črepanšek iz Petrovč, ki je do nedavnega obiskovala prvo celjsko gimnazijo, zdaj pa jo čaka študij laboratorijske biomedicine v Ljubljani, ni bila pretirano obremenjena, da se mora vpisati na študij, ki ji bo povečal možnosti za dober zaslužek. »Ves čas sem bila prepričana, da bom študirala psihologijo. Marsikdo mi je rekel, da je to neobetavno, a sem vztrajala. Nazadnje sem se kljub vsemu srečala s programom laboratorijske biomedicine in se v to popolnoma zaljubila.« Dekle, ki v prostem času rado obiskuje festivale z metalsko glasbo, bo do začetka študija delalo v laboratoriju, sicer pa tudi ona na prvo mesto ne postavlja dobičkonosne kariere in si ne zastavlja daljnosežnih ciljev. »Ne načrtujem preveč. Če ne gre, si hitro razočaran. Zdi se mi bolje prepustiti in zagrabiti priložnosti, ki se ponujajo sproti. Je pa res, da karierizma ne interpretiram kot pehanje za denarjem. Karierist je lahko tudi nekdo, ki je predan delu, ki ga zanima. Brez računa, da bo s tem veliko zaslužil. Jaz bi na primer najraje delala kakšne zanimive laboratorijske raziskave, čeprav za to ne bi bila najbolje plačana.«

Pomembno je navdušenje

S tem se strinja tudi Neža Nedelko, devetnajstletnica iz Novega mesta, ki bo oktobra naredila prvi korak proti svetu medicine (najraje bi postala kirurginja). »Če opazujem vrstnike, se mi zdi, da večina pravzaprav ne upošteva nasvetov, da morajo študirati nekaj, kar izboljša možnosti za dobro službo. Vprašanje, kako se to sploh obnese. Če študiraš nekaj, kar te ne veseli, temu zagotovo ne boš toliko predan, da bi bil lahko zares uspešen. Jaz sem se že v osnovni šoli odločila, da bom zdravnica. A znanje se mi zdi pomembno samo po sebi, prinaša moč in večje zavedanje o tem, kaj počneš. Neznanje po drugi strani daje drugim moč, da s tabo manipulirajo.«

Izvrstne rezultate na maturi so pričakovali, priznajo vsi trije in le skomignejo z rameni, ko jih vprašam, ali so se na izpite intenzivno pripravljali. Pravzaprav ne. »Smešno je pričakovati, da boš z enim mesecem intenzivnega učenja nadoknadil štiri leta gimnazije. Gre za rezultat tega, kako si delal vsa leta šolanja,« razmišlja Neža, ki je v mesecih pred maturo le v grobem obnovila učno snov. Luka dodaja, da je bil zaradi nizke omejitve na izbrani fakulteti tako ali tako neobremenjen z rezultatom, kar je morda pripomoglo, da je izpitne pole reševal bolj sproščeno in zato tudi bolj uspešno.

V dogovoru s starši

Živimo v družbi tveganja, in kot se zdi, so s tem še najbolj obremenjeni starši odraščajočih otrok in mladost­nikov, ki se bojijo za prihodnost svojega podmladka. Pedagoški nasveti, oglasi za pametne in didaktične igrače ter raznovrstna paleta zunajšolskih dejavnosti nam sporočajo, da je treba v otroke neprestano investirati in bogatiti njihov tako imenovani »družbeni kapital«. Da bi imeli vsaj malo boljše možnosti za uspeh v družbi, osiromašeni socialnih varnostnih mrež. Mladim sogovornikom je takšno razmišljanje tuje. »Mislim, da je to za zdaj bolj stvar Ljubljančanov,« opaža Luka, ki je sicer v osnovni šoli osem let treniral atletiko, a se je v času šolanja na domnevno najelit­nejši slovenski gimnaziji sam prepričal o takšnih projektih in predvsem o razlikah med mladostniki iz prestolnice in tistimi, ki prihajajo iz bolj vaškega okolja. »V Ljubljani je več tekmovalnosti in obiskovanja najrazličnejših tečajev, a najbrž tudi zato, ker v sedišču mesta otroka ne moreš kar spustiti na ulico. Mi smo popoldneve preživljali zunaj na prostem, v gozdu. Izobrazba je bila pri nas seveda vrednota, a brez posebnega pritiska.« Dekleti prikimata. »Ne spomnim se, da bi mi starši kdaj prepovedali iti ven ali gledati televizijo. Vedno smo se o vsem dogovarjali zelo svobodno in sproščeno. Takšno pritiskanje na otroke je nesmiselno, tako jim učenje kvečjemu priskutiš. Veselje do znanja in učenja mora priti samo, z vzgojo,« meni Klementina, ki od zunajšolskih dejavnosti omeni jahanje, nekajletno treniranje rokometa in zgodnje učenje angleščine v vrtcu. »Vpisovali smo se pač na dejavnosti, ki so v našem kraju na voljo, in nikoli nisem počela ničesar, v čemer nisem uživala,« dodaja.

Tudi Neže doma niso obremenjevali, čeprav je res, da so starši vztrajali pri športni aktivnosti. »Rekli so mi, da je gibanje vseeno pomembno. Nazadnje sem po svoji izbiri šest let igrala klavir in učenje novih skladb me še danes sprošča,« razloži in pristavi, da se v zadnjem času navdušuje tudi nad »naredi sam« projekti, na primer kvačkanjem.

Veselje do znanja in učenja vključuje tudi to, da se zanimajo za družbo nasploh in ne razmišljajo zgolj o razvijanju lastnih potencialov. Vsi so se udeležili evropskih in parlamentarnih volitev, o dogajanju v Sloveniji in svetu pa imajo kritično mnenje. »Sploh ne vem, kaj naj odvrnem vrstnikom, ki mi govorijo, da njihov glas tako ali tako ne more spremeniti ničesar,« se ujezi Klementina. Luka pristavi, da ima tudi sam nekaj izkušenj s takšno apatijo vrstnikov: »Pred volitvami sem na facebooku objavil veliko povezav do zanimivih prispevkov, ki osvetljujejo naše politično dogajanje. Tako rekoč nobenega odziva nisem dobil.«

Zaradi takšnih pojavov je Klementina malce skeptična ob mojem vprašanju, ali bo kljub pesimističnemu razpoloženju ravno njihova generacija tista, ki bo spremenila svet na bolje. A Luka meni, da je nekaj na tem. »Jaz mislim, da bomo. Živimo v informacijski dobi in znanje potuje hitro, lažje si ga izmenjujemo.«

Stara trditev, kako mladi vedno verjamejo v to, da bodo spremenili svet na bolje, saj jih še ni dotolkla kruta resničnost, pravzaprav že lep čas ne drži več. Pravijo, da je na seznamu motivov delovanja večinskega dela populacije mladih zadnja desetletja prednjačila patološka želja po slavi in občudovanosti. Zato si optimizem nove generacije družbeno rahločutne mladine ne zasluži ciničnih in pokroviteljskih nasmeškov. Morda si prav zaradi njih lahko malo sanjarjenja o svetli prihodnosti privoščimo tudi drugi.