Tiskane izdaje
Malo slovenskih glasbenikov ima sposobnost, da človeka s svojim glasbenim nastopom takoj potegne v vrtinec energije. Še manj jih ima hkrati performerske sposobnosti, le peščica pa zna vse to prenašati na naslednje generacije. Bojan Cvetrežnik, eden naših najboljših violistov virtuozov, zmore vse troje. V svoji godalni glasbeni šoli k učencem pristopa na samosvoj način, njihov strah pred nastopanjem pa odpravlja kar z igranjem na ulici.
Nihče ne bi pomislil, da je imel ustanovitelj priznanih glasbenih skupin, kot so Terrafolk, Amnesty trio in Simbolični orkester, ko je končal klasično javno glasbeno šolanje na akademiji za glasbo, velik problem: »Nisem mogel razumeti, kako je mogoče, da neki samouk, če mu rečeš, naj kaj zaigra, takoj prime inštrument in eno zaigra, jaz pa rečem, da trenutno nič ne znam, čeprav si želim kaj zaigrati.
Moja izkušnja je bila, da skladbe, ki sem jo nekoč že znal, ne znam več, tiste nove pa še ne zadosti dobro. Neprestano sem bil nekje vmes.« In to kljub temu, da je bil takrat eden boljših klasičnih violistov ter leto dni prva viola orkestra Opere in baleta SNG Ljubljana. »Skratka, sam sem primer totalno zakompleksanega produkta javnega glasbenega šolstva.«
Pogum za improviziranje
Kar bi lahko marsikoga potrlo ali celo ustavilo, je rojeni Mariborčan izrabil, da se je sam naučil tistega, česar mu ni dala akademija. Igral je z glasbeniki samouki, nastopal na ulici, pisal svoje aranžmaje in začel komponirati, nabral si je samosvoj glasbeni repertoar, ob vsem tem pa se mu je uspelo sprostiti in šele pri tridesetih je postal improvizator. Samosvoj glasbeni izraz, ki ga je s tem našel, je zdaj zaščitna znamka njegovega nastopanja. »Vendar nisem še čisto ozdravljen, še vedno se kdaj zalotim, da začnem razmišljati po starem.«
Vzporedno z glasbenim prevzgajanjem se je razvijal njegov pedagoški pristop. Ko je učil na srednji glasbeni šoli, je učil še po notah. Zdaj pa je združil domače in tuje izkušnje v način dela, ki ga izvaja v svoji glasbeni šoli Godalkanje. Tam dela z bodočimi, pa tudi izkušenimi in celo profesionalnimi godalci. Do konca junija vpisujejo nove člane in ne zavrnejo prav nobenega.
»Navijam za to, da bi se tudi pri nas učenje v javnem izobraževanju odprlo tako, kot je navada v drugih evropskih državah. Mi mislimo, da se v vseh državah učijo staro nemško glasbo. Ravno nasprotno, ne poznam evropske države, kjer bi v osnovnem glasbenem izobraževanju poučevali samo en glasbeni slog, ampak se posvečajo tudi folk glasbi, ponekod tudi popu, na Švedskem, recimo, je sektor za folk enako velik kot klasični, in to od leta 1900. Zdaj je specializacija zvrsti tako močna, da se je pozabilo, da je bila ljudska glasba osnova, tudi za klasično glasbo,« pravi.
V poučevanje vključuje najrazličnejše glasbene zvrsti in spodbuja tudi učence, naj za igranje predlagajo čim več skladb po svojem okusu. »To, da je neki glasbeni stil več vreden od drugega, je samo dogma, za katero tičijo finančni interesi,« je prepričan Cvetrežnik.
Ljudska (folk) glasba je tudi nadvse hvaležna zvrst za glasbeno poučevanje brez not, kakor to počnejo v Godalkanju. »Ko enkrat ugotoviš, kakšna razlika je, če se naučiš vižo po notah ali brez njih, te postane kar malo strah. Če se v skupini, kjer igram kontrabas, poskušam naučiti napisane strukture, lahko traja tudi tri ure. Če pa strukture sploh nimam napisane in si zvočno predstavo sproti zapomnim, porabim za to le 20 minut,« pristop zagovarja Cvetrežnik. »Seveda zagovarjam, da se zna igrati tudi po notah. To omogoča učinkovito glasbeno produkcijo, vendar moramo to samo uporabljati, ne pa zlorabljati.«
Preprogarji in šoferji
Njegova filozofija poučevanja ima nekatere skupne elemente z drugimi pristopi, npr. metodo Suzuki, pa tudi z waldorfskim načinom dela, ki vključuje skupinsko učenje inštrumenta le s posnemanjem in brez not kot del rednega pouka glasbe v osnovni šoli.
Tako ni naključje, da bo od letos vsako leto 17 šolskih ur sodeloval kot učitelj za pouk violine v sklopu rednih ur glasbe v četrtih razredih Waldorfske šole Ljubljana. Pred kratkim je z godalkarskimi prijemi 40 učencev pripravil na nastop ob koncu šolskega leta.
Od tega jih je 29 za violino prijelo prvič. »Neverjetno,« je ob koncu nastopa pred gromkim aplavzom ena od ponosnih mam šepnila babici poleg sebe. In res so štiri skupinice otrok z igrivimi poimenovanji preprogarji, rock zvezde, šoferji in violinisti ustvarile predstavo s pravimi elementi gledališča, saj so vključili tudi akrobacije z violino, menjave, igranje na violino kot brenkalo, ploskanje itd.
Zvenelo je tako dobro, kot bi vadili že dolgo. »Rad se igram z ljudmi, ki se radi igrajo z mano. Če smo se odrasli zmožni z glasbo igrati, potem se lahko tudi z otroki igramo z glasbo. In če smo se odrasli zmožni ob igri učiti, bomo to lahko podali naprej,« je prepričan Cvetrežnik.
V sistemu godalkanja so najpogostejša oblika glasbenega poučevanja skupinske vaje s tremi do šestimi učenci, zaradi česar ti precej hitreje napredujejo. »V skupini, v kateri gre npr. enemu konstantno dobro, drugemu pa ekstremno slabo, se to združi in slabši hitreje napreduje, tisti, ki mu gre bolje, pa ne napreduje nič slabše,« razloži Cvetrežnik.
Kljub temu občasne individualne ure izvajajo od vsega začetka, če pa je nekdo izrazit individualist ali solist, lahko postanejo tudi edini način. Z delom v skupini se posameznik prepozna kot timski človek ali individualist, ugotovi svoje organizacijske sposobnosti in kakšno vlogo lahko prevzame, spozna celo kakšen glasbeni okus ima.
Cvetrežnikovi godalci pa imajo še eno veliko prednost, saj so že v začetku ozdravljeni vsakršne treme, ker s svojim učiteljem pogosto nastopajo. In to na ulici. Naučijo se igrati tako glasno, da jih mimoidoči zares lahko sliši, pa tudi obvladovanja odrskega prostora.
Prihodnjič, ko jih boste zagledali v Stari Ljubljani, jim ne pozabite vreči kakšnega novčiča v spodbudo.
