Vsestranski vrtnarji

Lani sem pisal o poteh, po katerih so tulipani prispeli v naš del Evrope. Mimogrede sem si zapomnil podatek, da je v sultanovih vrtovih pri topkapijski palači v Carigradu delalo 900 vrtnarjev. Ko človek v naravi vidi posestvo, ki je po površini primerljivo z ljubljanskim grajskim gričem, se vpraša, ali je mogoče v njem zaposliti toliko vrtnarjev.

Vprašanje je zanimiv primer miselne ujetosti v okvire znanega. Vrtnarji v naši kulturi sadijo cvetje, kosijo travo, urejajo poti, skrbijo za drevesa, obrezujejo grmovje, čistijo in odvažajo odpadke. Vrtnarji pridelujejo zelenjavo, zelišča, jagodičje in skrbijo za sadno drevje. Vse to so delali tudi dvorni sultanovi vrtnarji in zato so se imenovali bostandžiji.

Kakor smo Slovenci spoznali vrt od nemških gospodarjev in od njih prevzeli besedo gartlc, so Bosance in Srbe s to kulturno dobrino seznanili turški zavojevalci. Zato je v srbskem in bošnjaškem jeziku bostan živa beseda, ki pomeni vse vidike vrta (zelenjavnega, cvetličnega in sadnega). V bostanu dela bostandžija, vrtnar.

Ocenjeno čez palec je bilo na topkapijskih vrtovih dela za petdeset vrtnarjev. Že sto bi jih bilo težko smiselno zaposliti, kaj šele devetsto in po nekaterih podatkih dva tisoč. Gre za to, da je delo na zemlji predstavljalo le manjši del njihove službe. Znotraj obzidja sultanove palače so bili predvsem čuvarji okolice in samih palač, približno tristo je bilo privilegiranih dvornih služabnikov, večina pa je opravljala delo v mestu, pravzaprav na vodah in obalah Bosporja. Bostandžije so imeli zaposlene tudi v Edirnah, v Galipoliju ter na azijski strani Bosporja. Med drugim so skrbeli za ladijski transport dobrin na cesarski dvor, tudi za pripravo gradbenega materiala za dvorce in mošeje.

Vrtnarska služba pri sultanu ni bila za mehkužne in boječe fante. Vanjo so bili izbrani samo krepki in neizprosni moški. Nosili so uniformo, ki je poudarjala njihovo telesno silo. Na slikah z začetka 19. stoletja imajo globoko urezano srajco brez gumbov, na kateri se je dalo obe prsni pôli bodisi preklopiti ali potegniti narazen. V drugem primeru se je razgalil dobršen del prsi in razkril pogled na mišice trupa, ramen in rok. Sporočilo je bilo jasno: na šali se z menoj! Na gladko obritih glavah so nosili rdeče kape, ki so bile njihov prepoznavni znak. Pokrivalo na lampadinastih glavah ni bilo klasični fes, temveč kapa, ki je z zgornjim delom visela kot uho klapouhega zajca.

Bili so obalna straža, požarni straž­niki in gasilci, enota za policijsko posredovanje in carinski inšpektorji. Glavna pristojnost istanbulskih bostandžijev zunaj Topkapija je bil nadzor voda in obal Bosporja. Noč in dan so bili na vodi njihovi čolni s po trideset vrtnarji. Čez dan so nadzirali dostavo, saj ni smel niti en meh vina priti v mesto brez dovoljenja glavnega vrtnarja. To je veljalo tudi za vino, ki je bilo namenjeno na tuja veleposlaništva. Glede tega vprašanja ni bilo imunitete: če se je pokazalo, da je vino prišlo do ambasad mimo nadzornikov, so vpleteni služabniki končali v ječi. Tudi v zabaviščih, kjer so ga stregli, so bili odvisni od dobre volje glavnega vrtnarja. Prvi sultani so Istanbul razumeli kot vrtno mesto in na vrtu pač dela red vrtnar.

Trebljenje gnilih sadežev

Zanimiv je bil nočni nadzor voda. V gosto naseljenem mestu se je bilo za razne opravke, ki morajo ostati skriti, težko kam umakniti. Lahkoživke so rade sedale v čolne svojih patronov in strank in se z njimi umaknile od oči in ušes meščanov. Toda joj, če so jih zalotili vrtnarji! Trda je predla predvsem ženskam, ko so jih ujeli pri nečistovanju. Marsikatera je na mestu samem zaplula proti bosporskemu dnu. Vrtnar mora po službeni dolžnosti trebiti in rezati tisto, kar ni zdravo in kar bi lahko širilo okužbo po vrtu. Bostandžiji so bili tudi eksekutorji. Več o tem prihodnjič.