Tiskane izdaje
Paloma negra postopoma odkriva tančico nad svojevrstnim fenomenom priljubljenosti mehiške glasbe v nekdanji Jugoslaviji. Kako ste trčili obenj?
Če hodite po bolšjih sejmih in gledate ostanke preteklosti, najdete stvari, ki so del našega spomina, od delov oblačil JLA do starih vinilnih plošč. Sploh ne majhen del teh plošč pa je od pevcev, oblečenih v mehiška oblačila. Na bolšjih sejmih se to ponuja že leta in leta. Pred nekaj leti sem se vprašal, zakaj so povsod ti Mehičani. Takrat je bilo to bolj sprotno vprašanje. Nato sem začel brskati po računalniku in nisem našel ničesar. Če bi bilo vse normalno, bi našel nekaj zadetkov, izvedel bi, za kaj gre in – adijo, bi pozabil. Problem pa je v tem, da brskalnik ni našel ničesar, kar se mi je zdelo zelo čudno. Prebrskal sem še pop in rock enciklopedije in jih tudi tam ni bilo. Nato me je že res začelo zanimati in sem šel gledat v časopisne arhive, a jih prav tako nisem našel.
Vsi ti singli z Jugomehičani se še vedno potikajo po bolšjih trgih?
Da, zato sem po bolšjih sejmih pokupil te plošče, praviloma singlice. Priznam, da to ni bil kakšen velik strošek. (smeh) Poskeniral sem ovitke in naredil pravo spletno stran. Nato pa se je vsul plaz ljudi, ki so se spominjali tega.
Ta fenomen ste raziskovali precej dolgo?
Seveda, ker ni bilo nikjer ničesar. Še največ podatkov sem začel dobivati potem, ko sem postavil spletno stran z yumex glasbo. Tisti starejši, ki so jo odkrili, so se začeli spominjati. Pisal mi je tudi lastnik nekega diskoteke iz Švedske in dejal, da mu je šele zdaj jasno, zakaj hočejo Jugoslovani, preden se ob štirih zjutraj zapre diskoteka, poslušati mehiške pesmi.
Dobival sem tudi pretresljiva pisma v smislu, moj oče ali dedek umira in bi rad še enkrat slišal to pesem, ali jo mogoče imate? In podobno. Potem sem si vzel čas, dal te plošče na gramofon, jih spremenil v elektronsko obliko in prenesel na internet.
Sproti je začel nastajati tudi dokumentarec o yumex glasbi.
Potem pa je zgodba o pozabljeni glasbi postala tako neverjetna, da sem dejal, da moram posneti pričevanja teh ljudi, dokler so še živi. Ključno, da sem se odločil vse posneti, čeprav tega nisem vključil v dokumentarec, ki je še v nastajanju, pa je bilo to, da me poklical nekdo iz Slavonije. Dejal je, da je videl mojo spletno stran in ali me bi mogoče zanimalo, da organizirajo koncert sprave. Končala se je vojna v Jugoslaviji, dobili se bomo pevci jugomehiške glasbe iz Srbije, Hrvaške, Bosne, Črne gore, in skupaj zapeli, mi je povedal. Zdelo se mi je res noro, koncert sprave v mehiških oblačilih. S kamero sem jih odšel snemat. Tako se je začelo. Sprva sem intervjuje snemal kot pomoč pri pisanju knjige, ker se rad dobro pripravim, če pišem zgodovinski roman. Naredil sem intervjuje s temi pevci, potem pa se mi je zazdelo, da bi posnetke lahko zložil v dokumentarec.
Paloma negra prinaša zgodbo iz obdobja kmalu po drugi svetovni vojni, ko se je pri nas gradila nova oblast, ko je bila represija del vsakdana.
V petdesetih letih, ko se dogaja zgodba romana, je bil represija zelo huda, ravno zaradi tega, ker so vsi, s Titom vred, hoteli Stalinu dokazati, da so njegovi pravi otroci, čeprav so se uradno ločili od njega. Verjetno pa smo hoteli biti Slovenci še najbolj na liniji, takrat so bili tudi dachauski procesi ... Zanimal me je ta spoj. Po svoje je k nam prek teh mehiških filmov, predvsem En dan življenja, vdrla popkultura, čisto eskapistična pop kultura. Po drugi strani smo imeli sočasno najhujši teror. V romanu Paloma negra me je zanimalo srečanje političnega terorja in eskapizma pop kulture.
Iskanje notranjih sovražnikov se je začelo takrat in kakor da se še dandanes ni nehalo. Kdo je naš notranji sovražnik?
(smeh) Američani imajo dober stavek iz svoje zgodovine: Zagledal sem notranjega sovražnika in to smo mi! Problem notranjega sovražnika je v tem, da je to priročen izgovor, v katerega damo vse svoje napake, strahove.
Glavnemu junaku Davidu, španskemu borcu, partizanu in poklicnemu revolucionarju, se upre nasilje sistema, ki ga je vestno gradil.
Sem zdresiran in potem še naučen, da se o stvareh, ki jih počnem, pogosto vprašujem, v čem je njihov smisel. Ljudje so kot tiste igrače, ki jih naviješ. So takšni, ki imajo neizčrpen vir energije in migajo kot naviti, vse življenje delajo eno in isto in se nikoli nič ne vprašajo. Mene pa je v romanu zanimala oseba, ki ji zmanjka tega navitja, te energije, in se je prisiljena ustaviti.
Oziroma se zbudi ...
To je v bistvu roman o prebujanju. Človek se je odločil, da ima vsega dovolj, in se je začel prebujati. Zato sem lahko čisto tehnično vpletel v roman to eskapistično glasbo Jugomehičanov. Zdel se mi je lep simbol prebujanja, ko nekateri nenadoma vkorakajo v mehiških oblekah. Kakor pravi nekdo v dokumentarcu, se je v Beogradu neki krojač specializiral za izdelovanje mehiških oblačil.
David, glavni junak, mora oditi v odročno vas, ki pa je skoraj v celoti izdajalska, uporniška, karkoli že to pomeni.
Tu je mene zanimalo nekaj drugega. Zanimivo je, da po teh manjših lokalnih skupnostih ostajajo spomini na neki trenutek neodvisnosti. Vsi vemo za prekmursko republiko. Jaz sem z Jesenic in tamkajšnja legenda pravi, da je vas Hrušica, ki je zdaj znana po hokejistu Anžetu Kopitarju, po prvi svetovni vojni razglasila neodvisnost, da je obstajala Hruščevska republika. Zanimiv je ta slovenski pogled na svet, kjer je najmanjša enota osnovna skupnost, to je recimo vas. Tu se ni veliko spremenilo.
Slovenci smo morali svojo državo takoj, ko smo jo dobili, razbiti na 210 občin. To razbijanje na manjše enote je normalno, to so enote, ki se borijo za neko samostojnost. Slovenci v 19. stoletju nismo naredili tega preskoka k ideji naroda, ker nismo mogli, smo pa ostali in razmišljali v teh manjših skupnostih. Tudi aktualni upori, ki smo jim priča te dni, so se začeli lokalno. To je naš nivo, lokalni.
Kakor da je Paloma negra priletela v najbolj primernem trenutku, saj je mogoče potegniti kar nekaj vzporednic z aktualnimi dogodki v Sloveniji.
(vzdih) Ja, zdaj pa tako. To seveda ni bilo namerno. Meni se zdi zelo zanimiv, recimo tako, duh časa in pisatelj je – po definiciji, za katero mislim, da jo je izrekel Kurt Vonnegut – kot tisti papagaj, ki so ga imeli rudarji v rovu, da začne vpiti, preden se vse podre.
Pred kakšnimi šestimi, sedmimi leti, v času blaginje, sem začel razmišljati, da bi bilo treba napisati roman o pohlepu. Potem sem napisal Nemško loterijo, in ko sem roman z vsemi popravki končal in oddal, je istega dne prišla novica o propadu finančne družbe Lehman Brothers v ZDA in se je uradno začela kriza.
Ena osnovnih značilnosti umetniškega dela je, da mora vedno delovati na simbolni ravni. Gledamo realnost in gledamo umetniško delo in najdemo povezave.
