Tiskane izdaje
Še pred odprtjem razstave v Sokolskem domu z naslovom Winnetou se vrača (pripravil jo je filmski muzej iz Düsseldorfa, v Slovenijo pa je potem, ko je obredla že Zagreb in Beograd, prišla po zaslugi Goethejevega inštituta iz Ljubljane) se je kavbojska kvartopirska druščina zaradi goljufanja (beri skritih kart v rokavu) trikrat prepričljivo zravsala, stoli so ležali vsevprek, kozarci so zažvenketali, ženske so vreščale, poseči je moral sam šerif s srebrno zvezdasto značko, ki je imel pri sebi tudi revolver (nenabit, seveda). No, na hladno ni bilo treba dati nikogar, strasti so se hitro umirile.
Oh, to so pa moji, je bil vesel »kavbojcev in dam«, sedanjih in bivših 11 dijakov, članov dramskega krožka, in seveda njihove prepričljive igre, ravnatelj Gimnazije Škofja Loka Jože Bogataj. Pojasnil je, da njemu osebno knjige Karla Maya »nekako niso sedle«, zato pa toliko bolj filmi. »Leta 1966 ali 1967 sem si kot osnovnošolec v kinu v Železnikih, kjer so ob nedeljah vedno ob petih popoldne vrteli Vinetouja, ogledal prav vse filme. Uh, kako so mi bili všeč ... Še posebno se mi je vtisnilo v spomin to, da je imela filmska predstava odmor, kajti imeli so en sam projektor ... Razstavo in projekcijo filmov si bodo organizirano ogledali seveda tudi naši gimnazijci, imamo že določen datum,« je še povedal ravnatelj.
Snemanje na naših koncih
Pred 50 leti so začeli snemati prve filme o Vinetouju, znamenitem poglavarju Mescalero Apačev, in njegovem belem bratu Old Shatterhandu, in te zgodbe, o katerih je v svojih knjigah pisal Karl Friedrich May (1842–1912), eden najproduktivnejših in več desetletij najbolj branih nemških avtorjev pustolovskih romanov, imajo v Nemčiji še vedno kultni status. V nasprotju z ameriškimi vesterni je v nemških filmih namesto kavboja osrednji lik Indijanec. Vinetou je privlačen, močan in umirjen, filmske adaptacije del Karla Maya je napravil berlinski Rialto v koprodukciji z Jadran filmom, večina prizorov na prostem je bilo posnetih na Hrvaškem. Bele apnenčaste stene, sinjemodro nebo, modrozelena idilična jezera in zeleni gozdovi so nadomestili Grand Canyon ... Tudi koncept vzhodnonemške produkcije DEFA nekaj let pozneje je bil podoben, saj je osrednji lik plemenit divjak, ki ga je upodobil srbski igralec Gojko Mitić. Njegovo podobo so oblikovali po enakih idealih kot Vinetoujevo, filmske zgodbe pa so temeljile na resničnih zgodovinskih dogodkih, prizore na prostem so posneli v Bolgariji, Uzbekistanu, Romuniji, Gruziji in na Kubi. Na razstavi se lahko poučimo, da je bil Francoz Pierre Brice sprva do svoje vloge Vinetouja skeptičen, na svoje veliko presenečenje pa je v Nemčiji v kratkem postal kultni lik, »s trakom okoli glave in usnjeno obleko je posredoval erotično čutnost in slavni pogled njegovih zelenih oči, uprtih v daljavo, je očaral številne gledalce«.
»Vestern je priljubljen povsod po svetu; samo v Nemčiji, domovini Karla Maya, je še danes več kot sto klubov, kjer se srečujejo oboževalci vesterna in se igrajo »kavboje in Indijance,« je navedel Hendrik E. Kloninger, direktor Goethejevega inštituta v Ljubljani, ki je že kot najstnik prebral vse indijanarice. Mayevo najbolj znano in najuspešnejše delo pa je Zaklad v Srebrnem jezeru (Der Schatz im Silbersee), po katerem so leta 1962 posneli film in ga tudi predvajali v petek zvečer.
V loškem Sokolskem domu je bilo sicer mogoče duh Karla Maya zaznati že od julija naprej, saj so bila njegova dela osrednja tema ustvarjanja 27 umetnikov na letošnji 16. Likovni koloniji Ive Šubica. »Objeli so svet Divjega zahoda in svoje refleksije na avtorja, ki je bil prenekateremu od njih v mladostnem obdobju pot pobega v svet, kjer sta Vinetou in Old Shatterhand dogodke zapeljala vedno v pravo smer,« je prepričana kritičarka Saša Bučan. Kakor koli, indijansko poletje bo v Škofji Loki trajalo vse do 30. oktobra, saj si bo poleg razstave, ki tudi opiše vpliv nemškega vesterna na nastanek italijanskega vesterna, mogoče brezplačno ogledati sedem filmov.
Demeter Bitenc
In obiskovalci, ki smo jih zmotili blizu mize s pehtranovo potico? Župan Miha Ješe je navdušenec nad Mayem in filmi o Vinetouju, »šerif« Gašper je priznal, da ga indijanarice nikoli niso pritegnile, spomni pa se radijskih iger o Vinetouju. Tudi Agata je, medtem ko je opazovala gibčne kavbojske lepotice, ki so se zibale na glasbo O, Suzana pojasnila, da se zelo bledo spomni filmskih junakov, Mayevih knjig pa ni brala, saj, kot je dejala, ne sodi med knjižne molje. Tudi Jernej, ki je žel občudovanje zaradi kavbojskega klobuka in značke južnjaške konfederacije, se Mayevih zgodb spominja le zato, ker mu jih je v sobi, ki je dišala po tobaku, pripovedoval njegov stari oče. Jana pa se je spomnila, kako je kot 12-letnica celo noč prebirala knjigo o Vinetoujevi smrti. »Bila sem vsa objokana in do 7. ure zjutraj, ko me je prišla zbudit mama, nisem niti zatisnila očesa,« je priznala. Sicer pa je v petek ob hitri anketi prevladalo mnenje, da so bili za čtivo Karla Maya nekoliko bolj zagreti moški, pri filmskem Vinetouju pa tega ni mogoče trditi z nobeno gotovostjo. Veliko smeha je povzročila obiskovalka, ki je sicer slišala, da so v žirovskem kinu občudovalke glasno jokale, ko je bil Pierre Pierce ranjen, vendar, kot je dejala, je bil nežnejši spol veliko bolj zagret za Sandokana. No, to je bilo že 10 let pozneje. Oh, pirat, Kabir Bedi, spet te magične oči!!!
Howgh! Govorila sem.
