Z igro do enakopravnosti

Ni pomemben le pouk, pomembno je, kako se učenci počutijo znotraj skupine.

Objavljeno
01. februar 2014 19.27
Boštjan Kotnik na otvoritvi razstave Bodi umetnik – Igraj se z mano v Ljubljani, 30. januarja 2014
Neža Adamič
Neža Adamič
Slogan Igraj se z mano je kot blagovna znamka nastal pod okriljem Centra Janeza Levca in Društva za kulturo inkluzije. Njihov namen je, da ob igri in druženju na najrazličnejših dogodkih po Sloveniji in tudi v mednarodnem prostoru brišejo stereotipe o otrocih in mladostnikih z različnimi motnjami v razvoju. S svojim delovanjem želijo podirati meje v družbi ter s sproščenim druženjem in ustvarjanjem postaviti temelje, ki so za vse enaki, brez predsodkov, z veliko smeha, ustvarjalnosti, dela, veselja in energije. Pogovarjali smo se z Boštjanom Kotnikom, vodjo Mednarodnega festivalskega leta Igraj se z mano.

Kako se je porodila ideja o ustanovitvi festivalskega leta? Kaj je bil povod, so si ga otroci sami zaželeli?

Ideja o festivalskem letu se je porodila zelo spontano, med prakso dela v Centru Janeza Levca. Našim učencem s posebnimi potrebami smo želeli odpreti vrata na plano k vrstnikom, prijateljem, sosedom, javnosti. Da bi jim pokazali, da so tukaj, da zmorejo in da so lahko enakopraven del družbe. Zamislili smo si niz dogodkov, ki smo jih poimenovali Igraj se z mano in potekajo že od leta 2007, ki je bilo evropsko leto enakih možnosti za vse. V tem kontekstu smo čez leto izvedli več različnih dogodkov. Kontinuirano vključevanje otrok s posebnimi potrebami v družbo je nujno, takšna inkluzija ni in ne more biti enkratno dejanje. To ni stvar performansa ali enkratnega zaključenega akta, temveč proces, zato se dogajanja vrstijo vse leto.

Ciljna skupina so otroci in mladi. Kje jih iščete? Kako z njimi sodelujete?

Vabimo vrtce, šole, univerze in druge specializirane ustanove, ki se ukvarjajo z izobraževanjem otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, pa tudi druge, predvsem nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem.

Vendar so ključni otroci, mladi s posebnimi potrebami?

Seveda. Prihajamo iz segregirane oblike izobraževalne ustanove, torej imamo šole z nižjim izobrazbenim standardom in posebnim programom, nismo vključeni v dejavnosti rednih šol. Naši otroci mladostniki niso skupaj z otroki z značilnim razvojem, tudi na tistih področjih, na katerih bi lahko brez posebnih ovir sodelovali in participirali. Z vključevanjem otrok s posebnimi potrebami, ki so del naše družbe, želimo spreminjati njeno podobo, saj je v njej še vedno preveč nepotrebnih stereotipov in predsodkov.

Otroke želite integrirati.

Bistveni element inkluzije je social­na integracija. Ni pomemben le pouk, pomembno je, kako se učenci počutijo znotraj skupine, ali so sprejeti, se lahko izražajo v prijateljstvu, v odnosih, se zaljubljajo. In da imajo enake socialne možnosti za samo­izražanje.

Kaj pomeni vaša blagovna znamka?

S to blagovno znamko smo precej unikatni, saj ne poznam šolske ustanove, ki bi oblikovala svojo t. i. blagovno znamko. Želimo si, da bi postala sinonim za kulturo inkluzije oz. za neke zelo spontane oblike vključevanja, prepletanja mladih. Gre za proces, ki osebnost obravnava kot celoto v skupini z določenimi družbenimi normami.

Kakšni so bili pred dobrimi sedmimi leti prvi odzivi družbe in kako ste se razvijali od takrat?

Spremembe so velike. Ne samo pri razvijanju naše znamke in bogatenju festivalskega leta, ampak se je pozitivno spreminjala tudi družba. Sprva je bilo veliko manj interesa, zdaj, v osmem festivalskem letu, je drugače. Vsi se vključujejo, nihče se ne sprašuje, s kom se igra ali koga gleda na odru, ampak dogodke ustvarja in povezuje velika skupnost, kjer vsak najde svoje izrazno in ustvarjalno sredstvo znotraj vzdušja sprejemanja različnosti. Vsi udeleženci sodelujejo in pokažejo tisto, kar najraje ali najbolje znajo.

Kako se finančna kriza, recesija čutita pri vaših dejavnostih?

Takšna oblika dejavnosti Mednarodnega festivalskega leta Igraj se z mano ni vključena v redni kurikulum šol, tako da z ministrstva za izobraževanje ne dobivamo niti razpisnih, kaj šele rednih sredstev, da bi lahko svoje programe vzdrževali oz. razvijali. Inkluzija kot koncept je namreč zapisana v beli knjigi, zakonodaji, vendar naš projekt žal nima sistemske spodbude. Zato smo prepuščeni lastni iznajdljivosti. Prijav­ljamo se na različne razpise, si prizadevamo za donacije, sponzorstva. Pri tem pa se seveda pozna kriza. V zadnjih letih se je finančno stanje velikega dela prebivalstva precej poslabšalo, zato so v ospredju zgodbe o ekonomsko-socialnih stiskah družin in posameznikov. Vse pogostejše so tudi korelacije med socialnimi razmerami in socialnim položajem družin, ki imajo otroke s posebnimi potrebami in so v času krize še toliko bolj ogrožene. V organizacijo vložimo veliko truda, pomagajo nam tudi prostovoljci, a kljub temu nekateri mislijo, da se samo »igramo«.

Kako bi lahko opredelili naklonjenost sponzorjev do vašega početja?

Problem je ravno v tem, da nas na razpisih ne znajo opredeliti. Ne vedo, ali gre za umetniško ali morda športno ali šolsko dejavnost ... Delamo na vseh področjih, tudi zato, ker se izogibamo predalčkanju. Vendar s tem ostajamo nekakšen samotni otok, nobeno ministrstvo nas ne vzame pod svojo streho. Vsako bi nas lahko zaradi naših vsebin vsaj delno posvojilo, čeprav je morda res, da nekako naravno spadamo v okolje vzgoje in izobraževanje. Podobno se obnašajo tudi podjetja, ki jih vabimo k doniranju. Nismo humanitarna organizacija, za nikogar ne zbiramo denarja. Naš cilj je aktivno vključevanje vseh v družbo. Naše prizadevanje še najbolj spominja na donkihotovstvo, torej na boj z mlini na veter. Več desetletij smo poslušali »predavanja« o učinkovitosti, boljši izrabi delovnega procesa, težnji k dobičku. Družba je postala preveč tekmovalna in kvazi storilnostna, mi pa še vedno verjamemo v sodelovanje, solidarnost in v doseganje skupnih ciljev. Tekmovanje in hiperstorilnost nista tisti človeški lastnosti, ki bi človeštvo vodili in mu zagotavljali napredek.

Koliko se Slovenci odzivamo na prostovoljstvo?

Prostovoljci so nekakšen most med našim organizacijskim, ideološkim in zunanjim realnim, spontanim svetom. V naše delovno okolje (dogodke) pridejo dovolj neobremenjeni. Mi smo namreč pogosto že poklicno deformirani in polni nekih idej, prostovoljec pa ima drugačen pogled in laže pomaga pri razvijanju zamisli. Ima bistveno vlogo, je osrednja figura med uporabniki (družbo) in med idejo kot tako. Slovenci smo in nismo prostovoljni. Ne poznam pravih raziskav, lahko pa rečem, da sem z odzivom prostovoljcev pri našem delu zadovoljen že od samega začetka. Z njimi se veliko ukvarjamo, vzpostavljamo pristne, domače odnose. Je pa res, da pridejo k nam izjemni entuziasti, ki dajejo posebno dušo našim festivalskim dogodkom. Prav s svojo neposrednostjo dosežejo veliko odzivnost otrok, ker ti znajo vračati dano pozornost. Zlasti otroci s posebnimi potrebami. Ko nekdo resnično spozna ta proces dela, ga zlepa ne bo pustil. Fenomen pa je, da so med prostovoljci bolj ali manj dekleta, po nekaterih podatkih jih je kar 90 odstotkov.

Imate tudi ambasadorja, Zlatka, Zlatana Čordića ...

K nam je prišel v času, ko še ni bil tako znan reper. Prvo leto smo iskali glasbeni žanr, ki bi bil blizu čim več­jemu številu otrok. In takrat je bil to rap. Povabili smo Trkaja, Pižamo, Nikolovskega, Unknowna in tudi Zlatka na priporočilo Trkaja. On je neverjeten sonček, pozitivist, ima naraven čut za soljudi, iskreno sprejema ljudi s posebnimi potrebami, zelo nevsiljivo jih animira in vključuje. Zato smo se z njim dogovorili za redno sodelovanje in ga šele pozneje imenovali za ambasadorja, skupaj z Gogijem, voditeljem (Gorazd Špegel, op. p.). Sta dober tandem.

V okviru projekta Mladi v akciji tudi veliko potujete. Kako to doživljajo, sprejemajo otroci?

Otroci radi potujejo, to zelo pripomore tudi k njihovemu razvoju. V tednu dni, ki ga preživijo na izmenjavi, pridobijo veliko socialnih veščin, ki jih drugače ne bi mogli. Pomembno je, da se počutijo enakovredne in da so sprejeti. V tujini je jezik glavna ovira pri sporazumevanju, zato je osrednji hendikep malo bolj v ozadju. Vsi se teže znajdemo v tujem, drugem okolju. V takšni situaciji smo vsi po svoje hendikepirani. Zato se otroci, mladi s posebnimi potrebami takrat tudi laže in prej zlijejo z okolico. To pripelje do bolj enakovrednih odnosov, večje povezanosti, višje stopnje vloženega truda ... Težko se je potem vrniti v šolo, kjer spet dobijo »etikete«. Žal je še vedno tako. Vendar mi to počasi, a zanesljivo spreminjamo, tako otroke s posebnimi potrebami kot družbo v celoti, ker gre za vzajemen proces.

Kako ste bili zadovoljni s pripravami na dogodek Bodi umetnik, igraj se z mano?

Odziv je bil rekorden tako kot vsako leto. To je prav gotovo eden največjih likovnih natečajev na Slovenskem.

Kakšna je vaša vizija, kaj načrtujete, kaj pričakujete?

Naši načrti so najbolj odvisni od finančnih zmožnosti. Brez razumevanja Centra Janeza Levca, podpore vodstvenega dela, ravnatelja dr. Mateja Rovška in drugih tega ne bi mogli izpeljati. Za zdaj je naš edini stalni finančni vir za štiridnevni festival Igraj se z mano Mestna občina Ljubljana, ki je v našem početju znala prepoznati potencial. Sistem bi radi v prihodnosti nadgradili z dodatnimi izobraževalnimi oblikami in ga ohranjali, za kar bi resnično potrebovali stalen pritok denarja. A verjamem, da se bodo tudi finančne težave polegle. Sodelujemo z dobrimi specialnimi pedagogi, vse več je strokovnjakov na področju, na katerem delujemo. Entuziazma nam ne more vzeti nihče. In da za konec še sam postavim vprašanje – ali si naša država sploh želi spremembe na bolje, da bi ob pozitivnih izkušnjah in potrditvah postali ustvarjalnejši, bolj solidarni, odprti za sodelovanje in povezovanje?