Za nagrado dobil škornje in vodico po britju

Lojze Kolman zadnji dve desetletji gimnastiki sledi le še od daleč, iz družinske gostilne Julči, ki jo vodi z bratom.

Objavljeno
17. maj 2014 20.51
Portret Lojze Kolman, Ljubljana, 15.Maj2014
Mojca Finc, Šport
Mojca Finc, Šport
Med kariero je tudi pred spanjem v mislih izvajal svoje nastope – in kar naprej padal z droga. Ni zaspal, dokler ni vaje končal s stabilnim seskokom. Svojo prvino, kolmana, je zadnjič prikazal leta 1992, ko se je snemal za diplomsko nalogo. Nekdanji telovadec, gostinski tehnik in difovec Lojze Kolman zadnji dve desetletji gimnastiki sledi le še od daleč, iz družinske gostilne Julči, ki jo vodi z bratom.

Gimnastika ni bila prvi šport, s katerim se je v otroštvu spoznaval zdaj 47-letni Lojze Kolman. Preden sta stkala močno vez, je igral nogomet, skakal v vodo, plaval, poskusil je tudi smučarske skoke. »Pri splošni vadbi me je opazil trener in me usmeril h gimnastiki,« se spominja prelomnice, ko je štel deset let.

Drugi dom nekdanjega mnogobojca je bila telovadnica v Trnovem, njegov športni sopotnik, mentor in trener pa Jože Mešl, ki je znanje, pridobljeno z Lojzetom, pozneje prenesel v delo z Aljažem Peganom. Kolmanu v 80. letih prejšnjega stolet­ja ni bilo lahko, saj je po slovesu Cerarjevega, Šrotovega in Vratičevega rodu v slovenski gimnastiki nastopilo mrtvilo. Ko je pri nas vse stalo, pa je svetovna gimnastika močno napredovala; pri opremi, načinu treninga, ocenjevanju, spremenil se je pravilnik ... »Prebijal sem led.« Najteže je bilo ob poškodbah (»Petnajst let sem imel, ko sem se poškodoval v Avstriji, mesec dni sem preživel v bolnišnici in izgubil pol leta treninga«), a je bila zasvojenost z gimnastiko prevelika, da bi kar odnehal.

Kolman ni imel telovadnih kolegov, s katerimi bi hodil na tekme. Dolge poti je zato izkoristil za prebiranje študijske literature. »Tekmovali smo vsak konec tedna, v ponedeljek ali torek pa so me čakali kolokviji ali izpiti na fakulteti. Ker med vožnjo nikoli nisem mogel spati, sem se največ naučil prav v avtu in kombiju,« je pripovedoval dvakratni udeleženec olimpijskih iger (Seul 1988 in Barcelona 1992), čigar najpomembnejša lovorika v karieri je bil bron z evropskega prvenstva v Lozani leta 1990.

Denarne nagrade so se pojavile šele proti koncu kariere. Sto mark je prejel za zmago v evropskem pokalu, polovico je odstopil trenerju. »Ker krovne zveze niso bile pokrovitelj tekmovanj, je imel vsak prireditelj svoj sistem nagrajevanja. Spomnim se, da sem v Avstriji dobil škornje. Tudi kakšna vodica po britju je znala biti med praktičnimi nagradami, ki so jih podeljevali. Šele v zadnjih letih moje kariere se je pojavilo denarno nagrajevanje,« je povedal in dodal, da so športniki v takrat lahko le sanjali o redni službi v javni upravi, ki jo imajo vrhunski tekmovalci v današnjem času.

Odkar je pred dobrima dvema desetletjema končal kariero, se razmere v telovadnici v Trnovem, v kateri je preživel večino časa, niso spremenile. Za izvajanje preskoka morajo še vedno odpreti vrata, saj je steza prekratka, parter je še vedno le navidezen v mislih telovadk in telovadcev.

Nazadnje je prvino kolman urad­no izvajal leta 1992 na olimpijskih igrah v Barceloni, neuradno istega leta za diplomsko nalogo. »Še vedno je med najtežjimi prvinami na drogu. Izvajajo jo vsi boljši tekmovalci na tem orodju,« je povedal.

Sponzor, ki ga ni bilo

Po OI v Barceloni se je poročil in diplomiral, žena Andreja, sicer gimnastična sodnica, se je zaposlila leto dni prej. Ni hotel, da ga preživlja. Za nadaljevanje kariere mu je bil obljubljen sponzor, a je ostal brez njega; dobila ga je hči nekega funkcionarja. Potegnil je črto in končal športno pot. Kako je bilo nenadoma izstopiti iz ritma treningov in tekmovanj? »Ko si v 'drilu' treninga po pet ur na dan in vse drugo podrediš temu (prehrana, spanje), je zelo težko presekati ritem. Na lepem nimaš cilja. Zato razumem tiste, ki se po športni upokojitvi vračajo na sceno. Tri leta sem se boril sam s sabo; vsakič ko sem gledal tekmo, me je prijelo, da bi še telovadil,« je opisal svoje boje.

Kaj je v novem življenjskem obdobju najbolj pogrešal? »Občutek zadovoljstva po uspešni tekmi. Enega najtežjih trenutkov v karieri sem doživel po neuspešnem nastopu na OI v Barceloni. Doma sem gledal finale in fante, s katerimi sem tekmoval. Zmagovalec se je veselil olimpijskega zlata. Zabolelo me je, ker sem si v tej vlogi predstavljal sebe,« je obudil spomin na takratno vlogo favorita, ki pa je ni upravičil.

Pica, da te kap

Poslovil se je od gimnastike in zakorakal v družinski posel – v gostišču Julči je na njegovo pomoč že nekaj let čakal brat. »Rodil sem se februar­ja 1967, mama pa je že novembra istega leta odprla bife. Zdaj je v ljub­ljanskem gostišču zaposlenih 22 ljudi, delujemo pa tudi v Mariboru. Ponosen sem nanje, res so pridni,« je sogovornik pohvalil sodelavce. Največ dela imajo decembra, predvsem pred božičem, ko je največ dostav po podjetjih.

Najbolj znani so po pici, da te kap. »Ker so bili naši pogosti obiskovalci družbe z desetimi prijatelji, smo se spraševali, kaj jim lahko ponudimo. Brat se je spomnil pice, da te kap. Na jedilniku pa imamo še večjo, tak­šno za 50 ljudi s poldrugim metrom premera. Spečemo jo v štirih delih, sestavimo pa jo na kraju samem. Pripravimo jo za promocije in seminarje. Malo več dela je le z dostavo,« je pripovedoval Kolman, ki v podjetju skrbi za finance in promocijo.

Kaj je tisto, kar pogreša v poslovnem svetu? »Gimnastika je individualen šport, pri katerem si odvisen sam od sebe. Za gostinstvo pa je značilno delo z ljudmi. Želel bi si, da bi lahko tudi v poslu vse naredil sam, vendar tako ne gre, ves čas se je treba usklajevati z drugimi. In to je najtežje,« je odgovoril. Razkril je še tisto, kar ga najbolj jezi. »Gostinci smo v očeh javnosti največji lopovi in kršilci zakonodaje. Govori se, da je v gostinstvu največ sive ekonomije. Res je, da obstaja, a moti me, da se vse meče v isti koš,« je dejal Ljubljančan, ki se v prostem času najraje sprošča ob športu; teče, kolesari, igra tenis, pozimi smuča, poleti jadra na deski.

V telovadnici tudi sin in hči

Z gimnastiko ima še vedno stik, predvsem prek otrok. Dvajsetletni Maks, ki študira fiziko, jo je opustil, 17-letni Nejc trikrat na teden telovadi v Trnovem in tudi devetletna Neža je gimnastičarka. »Nobeden od njih se ne ukvarja s športom na vrhunski ravni. Fanta obvladata osnove, kar me zelo veseli, hči pa se še uči,« je spregovoril o svojih otrocih.

V živo je spremljal tekme za svetovni pokal v Ljubljani, v medijih pa sledi evropskemu prvenstvu v Sofiji. Kakšna je po njegovem mnenju prihodnost slovenske gimnastike? »Pravijo, da bleščeča. Z novo dvorano. Novo gimnastično vodstvo si je zadalo ta cilj in verjamem, da ga bo uresničilo. Na podlagi mojih rezultatov so v preteklosti zgradili dvorano na Drenikovi. Čeprav so jo gradili za gimnastiko, je bila v njej le kakšna gimnastična tekma. Upam, da bo v novi zares domovala gimnastika. Ekonomski interesi so namreč eno, od gimnastike pa ni kakšnega posebnega ekonomskega učinka,« je strnil misli.