Zadnji ples Nižinskega navdušil Washington

Pretekli teden sta, malo ironično rečeno, ameriško prestolnico zaznamovala dva dogodka – veliko zborovanje ob petdeseti obletnici znamenitega pohoda na Washington pod vodstvom Martina Luthra Kinga in gostovanje Slovenskega mladinskega gledališča s predstavo Zadnji ples Nižinskega.

Seveda sta to po značaju, predvsem pa odmevnosti neprimerljiva dogodka, pa vendar imata eno skupno točko, namreč demitologizacijo dogodkov, ki so z desetletji dobili status legende, njihovi akterji pa nedotakljiv položaj, ki se obravnava predvsem skozi optiko poetičnih simbolov in metafor, kar z resničnimi ljudmi iz mesa in krvi nima veliko opraviti.

Dediščina Martina Luthra Kinga in Vaclava Nižinskega je nedvomno izjem­na. V svojem govoru z znamenitim stavkom I have a dream si črnski voditelj zagotovo ni predstavljal, da bo predvsem po njegovi zaslugi čez pol stoletja ZDA vodil črni predsednik, prav tako Nižinski verjetno pri koreografiji predstav Posvetitev pomladi, Favnovo popoldne, Jeux in Till Eulenspiegel ni razmišljal o revolucionarni in univerzalni transformaciji baletnega in plesnega ustvarjanja, ki je sledila tem projektom.

Vendar sta obe veliki zgodovinski osebnosti zaviti v mitološko kopreno, skozi katero le stežka razberemo njun osebni profil, njune želje, upe in strahove, ki so bili vitalnega pomena za uresničitev njunih življenjskih poslanstev. Ob petdeseti obletnici pohoda na Washington smo slišali veliko vznesenih besed, vendar je položaj črnske populacije kljub posvečenemu statusu njenega nekdanjega karizmatičnega voditelja v Ameriki še vedno nezavidljiv, prav tako velika razstava v washingtonski Nacionalni galeriji Djagilev in ruski balet 1909–1929: ko je umetnost plesala z glasbo ostaja nekritično poveličevanje sicer izjemnega umetniškega korpusa.

Določena stopnja mistifikacije je seveda potrebna, celo nujna, vendar se tukaj slovenska predstava Zadnji ples Nižinskega pokaže kot nujen korektiv razstavi in je tako veliko več kot le del njenega spremljevalnega programa. Režiser Marko Mlačnik, dramaturginja Uršula Cetinski, koreografinja Mateja Rebolj, scenografinja Barbara Kapelj Osredkar in seveda predvsem protagonist Primož Bezjak pravzaprav nadaljujejo tam, kjer se razstavni projekt konča, namreč v živi, plastični, neposredni in aktualni predstavitvi slavnega plesalca; ta ne sodi zgolj v ozek okvir sicer genialne, vendar tudi ekshibicionistične paradne ekstravagance, kot jo je prikazal projekt Ruski balet z Djagilevom na čelu, temveč je nujno dodati tudi intimen in psihološko razdelan portret, kjer poetično dopolnjuje proza, seveda ne v svojem prozaičnem smislu.

Odzivi kritikov

S tem se pravzaprav na odru izpolnjuje želja mlajše hčerke Nižinskega Tamare, ki je po silovitem nasprotovanju njene matere Romole in sestre Kyre šele pred poldrugim desetletjem privolila v necenzurirano izdajo dnevnikov svojega očeta. »Želim, da se oče predstavi ne kot bog, temveč kot božja stvaritev, ne samo kot plesalec, temveč kot človek,« je takrat dejala. Zadnji ples Nižinskega to nalogo opravi odlično, očitno pa so to uvideli tudi številni ameriški kritiki.

»Zelo redko lahko v Washingtonu v gledališki dvorani doživimo tako brezkompromisno, odkrito in surovo čustveno izkušnjo ter prezentacijo jeze, nasilja in hrepenenja. Ali ni naloga gledališča prav to?« se je po predstavi v Mead Theatre Lab na portalu DC Thea­tre Scene spraševala Susan Galbraith. Po njenem mnenju je uspelo Bezjaku z »vsakim gibom razkriti notranje duhovne pokrajine Nižinskega, skrite in zatajevane v tridesetletni izolaciji psihiatričnih ustanov«. Predstava tako seže za kulise in močno zakoreninjene stereotipe, z drobci spomina poskuša rekonstruirati življenje plesalca v vseh njegovih razsežnostih, ki segajo od genialnosti do blodenj in norosti.

Galbraithova poudarja, da predstava Slovenskega mladinskega gledališča besedilo Normana Allena, ki je bilo premierno uprizorjeno leta 1998 v gledališču Signature in je nato doživelo še veliko ameriških izvedb, med katerimi je najbolj slavljena tista v Kennedyjevem centru pred tremi leti, postavlja na čisto novo stopnjo. Igralec izvede transformacije brez motečih cezur in pretirane informativne deskriptivnosti, kar lahko gledalca, ki ni podrobneje seznanjen z biografijo Nižinskega, sicer nekoliko zmede; vendar klasično interpretacijo z na videz logičnim, kronološko zastav­ljenim dramaturškim lokom prepričljivo nadomesti fluiden, fragmentiran tok besed in gibov, pri čemer se meje med posameznimi osebami, ki so krojile življenje Nižinskega, ter plesalcem samim in njegovimi odrskimi liki povsem zabrišejo.

»Eden od posebej dragocenih elementov predstave je njena plesna dimenzija. Koreografinja Mateja Rebolj ni izgubljala časa s poskusi rekonstrukcije koreografije Nižinskega, ki je, ker nikoli ni bila posneta na filmski trak, tako in tako za vedno izgubljena, temveč je za očitno plesno zelo nadarjenega igralca preudarno in precizno izbrala najbolj ikonične fizične geste ter položaje in premike telesa, ki bolj kot plesno razkrivajo čustveno dimenzijo Nižinskega,« je končala Galbraithova.

Kritik Washington Posta Nelson Pressley je prav tako opozoril na novo odliko slovenske uprizoritve, konture originalnega Allenovega teksta so ne samo razrahljane, temveč povsem spremenjene, vendar dobi takšna adaptacija lastno divjo, skoraj manično dinamiko, ki jo Bezjak mojstrsko izpelje s pravo dozo plesne discipline in na videz nekontroliranih gibov ter pripovednega besedila in – spet zgolj na videz – neartikuliranih glasov.