Zakaj je propadlo usnjarsko podjetje IUV

Vrhniško usnjarsko podjetje je nekoč veljalo za vodilno v predelavi svinjske surove kože v usnje. Mnogi izdelki so se uvrščali v sam svetovni vrh. Zdaj so nekdaj visoko usposobljeni delavci že dolgo na cesti, proizvodni in upravni prostori potopljenega IUV pa klavrno propadajo.

IUV je dolga leta 90 odstotkov proizvodnje izvažal v širni svet, in to v okolje z visoko konkurenco. Preneslo je azijsko in rusko finančno krizo, na začetku novega tisočletja pa so se začele težave in motnje pri poslovanju. Družba, kot večina v Sloveniji, ni ušla tranziciji in podivjanemu lastninjenju. Pogoste menjave vodstva, prednost politike pred stroko, visoka obdavčitev stroškov dela – to so le nekateri koščki velikega mozaika, ki so močno vplivali na usodo.

Osnovna preskrba s surovimi kožami je za družbe, kot je bila IUV, zelo pomembna. Zelo hud udarec je bil razpad Sovjetske zveze, od koder so v devetdesetih uvozili 90 odstotkov vseh surovin, medtem ko razpad Jugoslavije, kamor so izvozili deset odstotkov izdelkov, ni bil prav posebno boleč. Nezanesljivost ruskih surovinskih virov – tako po kakovosti kot po količinah – je po razpadu Sovjetske zveze postala stalnica. Nadomestni kakovosten vir so sicer našli v ZDA (surove kože od tod so bile po lastnostih precej specifične), na Danskem in Japonskem. V tistem času sta samo dve tovarni na svetu, ena od njih je bila vrhniška, imeli dovolj znanja za predelavo specifičnih mavžanih kož iz ZDA.

Matjaž Vouk, nekoč svetovalec uprave za strateški razvoj, pravi, da je IUV vsa leta, poleg tega, da je vlagal sredstva in intelektualni potencial v razvoj novih izdelkov, velik del sredstev namenjal do okolja prijaznejši infrastrukturi. Težili so k povečanemu deležu ekousnja, ki ni vsebovalo kroma, izdelkov, ki so odbijali vodo in maščobo, usnja, ki je preprečevalo razvoj mikrobov ob znojenju, in pralnega usnja (sposobno pranja v pralnem stroju). Na področju visoke mode je bil med stalnimi kupci tudi Gucci.

Lastniki so mu verjeli na besedo

Kljub resnim težavam je bila družba leta 2005 še vedno vodilna v svetu po kakovosti in funkcionalnosti izdelkov ter okoljevarstveno ozaveščena. Podjetje je bilo pravzaprav na poti, da se izkoplje iz resnih težav in se počasi znova povzpne med slovenske paradne konje. V sanacijskem programu, ki je bil zaradi prisilne poravnave neizogiben, je bil poudarek na razvoju in izboljšanju izdelkov avtomobilskega usnja, tapetniškega, eko pralnega velurja, galanterijskega usnja in organik usnja. Prav zadnje je družbi prineslo ključni udarec. Volja, zmogljivosti in kadri, da se izkopljejo iz hudih težav, so bili na razpolago, težave pa so se po mnenju sogovornika začele z »očetom« organika – razvpitim Angležem Gregoryjem Jamesom Sturmerjem.

Spremembe na političnem parketu so takrat odnesle prvo damo družbe Anito Ličen (vodstveni in strokovni kader v IUV je postal precej razdeljen), krmilo družbe je prevzel Aleš Lunder in kmalu za njim Vitomir Debeljak.

Sturmer je Slovenski odškodninski družbi (Sod), ki je bila večinska lastnica, ponujal program, ki naj bi bil nekaj, kar svet še ni videl, pozneje pa obljubljenega ni uresničil. Je pa v ta projekt šlo veliko denarja in energije. Usodno veliko.

Sod je tako sprejel sanjsko ponudbo, pri čemer njegovi predstavniki niso imeli niti sposobnosti niti znanja, da bi zmogli oceniti, kaj Sturmer ponuja in kaj oni »kupujejo«. Čudežnega dečka so angažirali, ne da bi ugotavljali njegove reference. »Pokazalo se je, da nima nikakršnih tehnoloških znanj, da v IUV eksperimentira v prazno, da povzroča škodo z nabavo surovin slabe kakovosti in cenovno precenjenih surovin,« pravi Vouk.

Ocenjeval je samega sebe

Sturmer ni imel pretiranih težav pri prikazovanju uspešnosti postavljenih ciljev, saj je o tem presojal kar sam. Sod projekta ni označil kot visoko tveganega niti ni nadzoroval doseganja ciljev. Še več, Vouk je takratnega direktorja Soda Marka Pogačnika januarja 2006 pisno opozoril, da Sturmerjev pristop za prenavljanje podjetja lahko ogrozi IUV, in navedel slabosti in pasti, ki so povezane z delovanjem Sturmerja v vrhniškem podjetju. Odgovora ni dobil. Zaradi nemega spremljanja dogajanja so se črnoglede napovedi žal uresničile.

Vendar so kljub vse večjim težavam nekatere zadeve tekle povsem gladko – mesečna plača Sturmerju med 13.000 in 14.000 evri ter njegova uporaba kreditnih kartic v lasti IUV.

Ko so bile zadeve že povsem zavožene, se je vsak poskus, da bi IUV ohranili pri življenju, izjalovil. Vouk je prepričan, da morajo imeti nekdaj uspešno družbo na vesti takratna uprava pod vodstvom Vita Debeljaka, nadzorni svet in prek Soda država kot večinska lastnica. »Vsi ti so omogočili, da je Sturmer vzdrževal razmere, ki so bile za IUV porazne.« So napake namerno prikrivali, da so omogočili okoriščanje zunanjemu samooklicanemu strokovnjaku, ki je ob vseh negativnih kazalnikih še naprej imel zaupanje lastnikov in vodstva, in še komu?

Socialni udarec s širšimi razsežnostmi

Družbo so konec leta 2008 opisane razmere pahnile v stečaj. Socialni udarec je bil še toliko večji, saj je bilo malo več kot 650 zaposlenih večinoma z nizko izobrazbeno strukturo in starejši, ki so v sedanjih razmerah tako rekoč nezaposljivi, saj na Vrhniki in v širši okolici ni razpoložljivih delovnih mest. Škode niso povzročile le napačne poslovne poteze, ki so družbo speljale v propad, temveč je nastala škoda tudi pri tehnološkem znanju, saj so se zaposleni kljub nizki izobrazbi lahko ob bok postavili večini svetovno znanih usnjarskih družb. Sogovornik je prepričan, da so bili v IUV usposobljeni, da kupcem izdelajo najkakovostnejše izdelke svinjskega usnja na svetu. In s tem je žalostno ugasnila še ena zgodba o uspehu. Vse zaradi ignorance, napačnih poslovnih odločitev in osebnih interesov posameznikov.