Zlata Dolenjca sta med tekmovalci s 502 projektoma pometla s konkurenco z raziskovalno nalogo Možnost izrabe organskih gospodinjskih odpadkov za proizvodnjo vodika. V njej sta raziskovala, kako je mogoče iz biološko razgradljivih odpadkov s pomočjo bakterij pri sobni temperaturi pridobivati plinsko zmes vodika in ogljikovega dioksida ter nato z gorivnimi celicami proizvajati elektriko.
Dvesto petdeset najboljših
Projekta se je sprva lotil Aleš in k sodelovanju nato povabil še Jako. Odpadke, iz katerih je po opravljenih kemijskih postopkih mogoče proizvajati elektriko, sta na Kemijskem inštitutu v Ljubljani v laboratoriju za okoljske vede in inženirstvo proučevala tri mesece. »Dela sva se lotila septembra. Po končanih raziskavah sva se lotila pisanja raziskovalne naloge, jo prevedla v angleščino in poslala v Ameriko. Prijavilo se je več kot 500 projektov, nato pa so izbrali 250 najboljših. Med njimi sva bila tudi midva,« razlaga prijeten mladenič, ki je Ameriko obiskal prvič. Navdušeno pripoveduje o dogajanju v mestu Osweg, ki leži v ameriški zvezni državi New York, kjer je dogodek potekal. »Dobiti medaljo je velik uspeh, odpotovati v ZDA pa je bila za naju še dodatna nagrada. Sklenila sva tudi veliko novih poznanstev, kar nama veliko pomeni,« pravi Jaka.
»V Ameriko sva torej prišla, tam pa sva se morala znova izkazati. Mladi od vsepovsod – od Amerike do Azije – smo se predstavljali z različnimi projekti, vsak pa je svoja dognanja predstavil s plakati, risbami, maketami, modeli, videi ter drugimi pripomočki in gradivi. Sodniki so se pri vsakem od tekmovalcev ustavili za pet ali največ deset minut, zato sva morala svoje ugotovitve strniti in vsakega od petih sodnikov prepričati v le nekaj besedah,« nadaljuje Jaka in se nasmehne, da so se sodniki pri njiju zadržali tudi po deset minut in imeli nemalo vprašanj. »Vsakemu sva razložila, kakšne so prednosti najinega projekta in kakšna je njegova aplikativna uporabna vrednost,« še pojasnjuje. Po njegovem sta žirijo, ki so jo sestavljali ameriški profesorji s srednjih šol in univerz, prepričala s preprostostjo projekta. Izstopala pa sta tudi s svojim poslovnim načrtom.
Častno mesto
S tekmovanji imata oba z Alešem že veliko izkušenj. In prav na enem od njih sta se tudi spoznala. »Lani sva se oba uvrstila na naravoslovno olimpijado v Luksemburgu. Tam sva se srečala in pogovor je nanesel na šolske in obšolske dejavnosti, s katerimi se ukvarjava,« pripoveduje Jaka in dodaja, da sta hitro našla skupno točko – naravoslovje. Aleš, ki ga zanimata zlasti biologija in kemija, ter Jaka, ki ga zanimata predvsem fizika in kemija, sta začela sodelovati. »Združila sva znanje in se na začetku šolskega leta lotila skupnega projekta.« Njuna naloga, ki sta jo uspešno dokončala pod mentorstvom Albina Pintarja, Boštjana Erjavca in Ilije Gasana Osojnika Černivca ter profesoric Marije Kočar in Mete Šavli, obravnava uporabo odpadkov, ki jih vsak dan proizvedemo v kuhinji. »Gre za hrano, ki jo odvržemo pri pripravi jedi, in tisto, ki je ne pojemo. Lahko jo zmeljemo, nato pa z bakterijami pod določenimi pogoji proizvedemo vodik, iz katerega je treba ločiti nekatere primesi in druge pline. Vodikove gorivne celice nato s pomočjo kemičnih reakcij proizvajajo električno energijo, ta pa je zmožna napajati vse električne naprave,« na kratko bistvo povzame Jaka. »Pri pripravi poslovnega načrta sva razmišljala, kako bi lahko proizvedli več električne energije, kot je porabimo za vzdrževanje sistema. Po izračunih bi to šlo, a le deset odstotkov proizvedene energije bi se v resnici lahko uporabilo naprej. To energijo bi lahko proizvajali tudi doma, vendar obstaja nekaj omejitev. Za zagon podobnega domačega sistema bi potrebovali več ur, prav tako bi potrebovali reaktor oziroma mini elektrarno, da bi procese lahko zagnali.«
Optimistična prihodnost
Trenutno se mlada kemika poigravata z zamislijo, kako iz biološko razgradljivih odpadkov ustvariti zmes, ki bi jo naslednje jutro v avtomobil natočili namesto goriva. »Ker tehnika še ni izpopolnjena in preverjena, ideja ta trenutek še ni realna, toda možnost, da jo razvijeva, vsekakor obstaja,« je optimističen 18-letni član Rokometnega kluba Metlika, ki si želi postati zdravnik in se bo po gimnaziji vpisal na medicinsko fakulteto. In čeprav olimpijada, na kateri se je predstavilo 250 znanstvenikov in raziskovalcev z vsega sveta, v imenu nakazuje, da gre za tekmovanje genijev, Metličan pravi, da sta z Alešem enotnega mnenja: »Nisva genija. Da bi to postala, bova morala še veliko narediti. Ni pomembno, da se človek izkaže enkrat, izkazati se mora večkrat!«