Adijo, tovarna, dober dan, upanje!

Se spomnite Tobačne, Litostroja, Avtomontaže? Pa Industrije usnja Vrhnika, Primorja, Kraškega zidarja ali Vegrada?

Finančna in ekonomska kriza, doma in po svetu, je skupaj s privatizacijo odnesla nekoč paradne konje slovenskega gospodarstva, z njimi delovna mesta in za mnoge tudi prihodnost. Ali ni ironija, da na kraju nekdanje tovarne ob Celovški cesti danes stoji soseska Celovški dvori, ki jo je gradilo podjetje Hilde Tovšak?

Število registriranih brezposelnih je konec poletja preseglo 116 tisoč. Septembra se je glede na avgust sicer znižalo za 1,7 odstotka in tako po enem letu vendarle padlo pod 115 tisoč. A to je še vedno veliko več kot lani v istem času. Magična meja sto tisoč ljudi brez dela je bila prvič od začetka gospodarske krize presežena oktobra 2010. Poleg mladih so število brezposelnih takrat, in zdaj ni dosti drugače, povečevali delavci podjetij, ki so šla v stečaj.

Zato smo na Delu začeli projekt Adijo, tovarna!, v sklopu katerega želimo prikazati, koliko tovarn je po Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih ugasnilo. Da, tu je razvoj tehnologije, tu so manjše potrebe po tovarniških delavcih. Da, tu je bila privatizacija in je še vedno ekonomska kriza. A bilo je (je še?) tudi poslovanje tajkunov.

Včeraj, danes, jutri

»Kadarkoli delavec izgubi delo, ne glede na čase, prejšnje ali zdajšnje, je hudo. Tega si nihče ne želi,« nam pove sindikalist Dušan Semolič, ki je spremljal vrsto propadov tovarn. Zakaj je tako, je nesmiselno vprašanje. Ne le pravice, tudi človekovo dostojanstvo je vezano na delovno mesto. »Četudi je plača slaba, daje vsaj neko upanje. Vsekakor ugotavljam, da so danes razmere slabše kot pred dvajsetimi leti,« pravi. Na udaru so namreč pravice delavcev. »Nekatere so ohranjene, vendar na nižji ravni. Treba je namreč upoštevati, da so med delavci, ki izgubijo delo, praviloma starejši, ki ne izpolnjujejo pogojev za upokojitev, obenem pa niso zaposljivi. Tako jih čaka pravi pekel, povezan s pogoji za upokojitev. Pred leti so bili ti veliko bolj ugodni, tako da so ljudje, četudi so še želeli delati, vsaj imeli možnost, da si z upokojitvijo zagotovijo minimalno socialno varnost.«

Med tem, kaj je delavec bil nekoč in kaj je danes, je velik razkorak. Tako kot je razlika v tem, kakšno delo danes delavci opravljajo. Tudi zato, ker dela kot nekoč preprosto ni več mogoče opravljati. Ker ni več tovarn kot nekoč.

Ena takih tovarn je bil denimo Litostroj. Pobrskali smo za ostanki velikana, ki v prestrukturirani obliki sicer nadaljuje svojo pot. Podjetje je bilo ustanovljeno z odločbo vlade LRS avgusta 1946 pod imenom Državno industrijsko podjetje Litostroj – livarna in tovarna strojev. V dneh, ko se v državi prerekamo, kdo pije in kdo plača, smo med listanjem dokumentacije naleteli na jedilnik tamkajšnje delavske restavracije s pripombo, da so jedi sicer pestre, a slabega okusa. Po vsem sodeč takrat delavci niso imeli drugih skrbi, kot kaj bodo jedli, upravo pa je skrbelo, ali je v restavraciji dovolj pribora. Našli smo namreč tudi podroben popis, koliko posameznih vrst pribora je izginilo.

»Vem, da tovarne in podjetja živijo, umirajo in se tudi rojevajo. Toda za marsikatero tovarno v Sloveniji ne bi bilo treba, da umre. Prenekatero bi lahko ohranili. Imeli so vse pogoje, da bi preživeli, tudi v razmerah, ko smo se odprli Evropski uniji,« trdi Semolič. »Ena takih, ki je imela perspektivo, a je propadla pod 'firmo' vstopa v EU, ko se politiki prav tako niso dovolj zavzeli, da bi obstala, je zagotovo ormoška tovarna sladkorja. To je bila dobra tovarna, imela je vso podlago, tudi materialno, imela je ustrezno okolje in ljudi, ki so nekaj znali, pa se je po nepotrebnem zaprla. Očitno so bili v ozadju višji interesi – uničiti tovarno, prodati zemljišče in pridobiti trg,« razmišlja sindikalist.

Pridni delavci, nizke plače

Sogovornik poudarja, da se tako rekoč nikoli in nikjer ni pojavil problem, da delavci nečesa niso znali. »Nikjer se ni zgodilo, da bi tovarne propadle zaradi delavskih plač. Te so bile nizke, mizerne, delavci so se odpovedovali regresom, dodatkom, skorajda vsemu, da tovarne ne bi propadle ali da bi jih preselili. Kljub temu da so zaposleni pokazali izredno visoko stopnjo razumevanja, ki je bilo pogojeno s strahom, so mnoge tovarne šle po zlu,« pravi in hitro doda: »V večini primerov zaradi pogoltnosti in požrešnosti lastnikov. Ti so ravnali zelo neodgovorno. Imeli so moč in vpliv na imenovanje uprav, toda marsikje so bile uprave nesposobne, niso razmišljale o novih programih, temveč samo o tem, kako s čim manj stroški in na račun delavskih plač ohranjati tovarne oziroma, bolje rečeno, kako jih izčrpavati.« Semolič razlaga, da je hudič tičal tudi v lokaciji podjetij. Apetiti po zemlji so bili namreč veliki. »Če pogledate, kaj je zraslo na teh lokacijah, dobite odgovor, kateri del kapitala je bil najbolj zainteresiran za uničenje teh tovarn.« Ker sta se prepletla interesa po zemlji in po nepremičninah, je bil to lahek plen kapitala. Nastali so veliki trgovski centri, stanovanjske soseske.

Država, poudarja sindikalist, prav tako nosi del odgovornosti. »Iz ust politikov so prihajala zavajajoča sporočila: da je industrije v Sloveniji preveč, da perspektiva ni v industriji. Mahali so s podatki o nizki dodani vrednosti, niso pa se vprašali, kaj narediti, da bi to razmeroma nizko dodano vrednost obogatili z novimi programi, z novimi poslovnimi politikami. Ustvarjali so klimo, da je za usodno situacijo krivo to, da delovno intenzivne panoge pri nas nimajo prihodnosti.«

Zatrjuje, da so naši delavci izredno pridni. In da je tudi po poročilu evropskega statističnega urada intenzivnost dela v Sloveniji izjemno visoka. Zagotovo pa ni perspektiva, da imamo pridne delavce in nizke plače. Prav tako ne, da vsi postanejo samostojni podjetniki. »Struktura delavcev je zelo različna. To ni le tehnična inteligenca, imamo ljudi, ki znajo s svojimi rokami in znanjem narediti marsikaj, ne znajo pa tega ponuditi na trgu. Ti ljudje ne bodo nikoli podjetniki ali espeji, kar jim ponujajo kot neko priložnost, že zaradi starosti ne, zaradi delovnih navad ... Tem ljudem bi morali ponujati pravico do dela v delovno intenzivnih panogah. Da, skrbeti moramo za nova delovna mesta, a tudi za njihovo ohranjanje,« razmišlja Semolič.

Koga poplačati najprej?

S propadom velikih gradbenih podjetij je v ospredje prišlo ravnanje lastnikov, kakršnega si ni nihče zamišljal, in scenarij, ki je pripeljal do propada gradbeništva. »V nekaterih evropskih državah so prav tako imeli težave z gradbinci, a jih je sistem spodbujal, da so šli po drugi poti – poti ohranitve. V mnogih državah so bile banke sposobne in zainteresirane pomagati ohranjati podjetja in delovna mesta, pri nas pa je zlasti insolvenčna zakonodaja dejansko spodbujale banke, da se gre po drugi, ki je bankam garantirala večje povračilo terjatev oziroma premoženja. Če pa bi, in to je vprašanje temeljnih vrednot, ob težavah na prvo mesto postavili poplačilo tistih, ki so gradili tovarne in delali v njih, in šele potem hipotekarnih upnikov, potem bi se zgodilo tisto, kar bi si mi želeli – da bi se banke trudile, da bi bile ekonomsko zainteresirane pomagati podjetjem.«

Veliko odgovorov za številne (propadle) tovarne danes še ni. »Gorenje Tiki,« da primer Semolič. »Njihovi proizvodi so bili izredno cenjeni. Zakaj se je tovarna selila v Srbijo? Vsega tu ne vemo. Žal pa mi je, da se tako hitro in lahkotno sprejemajo nekatere odločitve, da se v imenu dobička in večje konkurenčnosti meče ljudi na cesto.«

Na cesto obupa ali (novega) upanja? V Sloveniji po sogovornikovih besedah skoraj štiristo tisoč ljudi živi pod pragom revščine. Med njimi so odpuščeni delavci, pa tudi taki, ki hodijo v službo. Tisti, ki prejemajo minimalno plačo. In mladi. In prav vsi plačujejo ceno vseh teh (nepotrebnih) propadov.