Luka Jakše, Ozadja
Spomine na usodne trenutke pa Borut Šuklje rad začini z zanimivimi podrobnostmi.
Hrvaška je na referendumu potrdila vstop v EU. Kateri so bili ključni dogodki, ki so jo pripeljali v unijo?
Njen vstop kaže predvsem, da je to mogoče. Ko danes govorimo o vstopu Hrvaške in gledamo perspektivo Balkana v EU, je zanimivo pogledati desetletno premico hrvaških pristopnih prizadevanj. V tem času so procesi napredovali in se ustavljali.
Sam vidim tri ključne točke. Prva, v devetdesetih letih, je bila sestavljena iz dveh vprašanj, in sicer, ali lahko vojakom, ki so osvobajali domovino, sodimo pred mednarodnim sodiščem. Odgovor je bil: definitivno ne. Drugo vprašanje je bilo, ali morajo tudi najbolj potrebne in pravične vojaške operacije upoštevati pravne norme in svobodo človeka. Odgovor je da. Na teh dveh vprašanjih sta se vzpostavili dve osebnosti, ki sta ju simbolizirali, nekdanji hrvaški predsednik Franjo Tuđman in nekdanja glavna haaška tožilka Carla del Ponte. Za balkanske države je sodelovanje s haaškim sodiščem postalo ključen dejavnik pri vstopu v EU. Druga ključna zahteva je bila vzpostavitev civilnih institucij v teh državah.
Po Tuđmanovi smrti 10. decembra 1999 je na parlamentarnih volitvah zmagal Ivica Račan. Takoj potem je EU dobila nedvoumno sporočilo, da je sodelovanje s haaškim sodiščem v hrvaškem strateškem interesu. Kmalu zatem je bil za predsednika izvoljen Stipe Mesić. Carla del Ponte je v Zagreb poslala svojega odposlanca Antona Nikoforova, ki se je vrnil z neverjetnim sporočilom: nova hrvaška oblast je pripravljena odpreti arhive, ki dokazujejo vpletenost njihove vojske v boje v Bosni in Hercegovini in akcije nad srbskim civilnim prebivalstvom na hrvaškem ozemlju. Del Pontejeva je poročala ključnim evropskim državam, da se je situacija popolnoma spremenila, in tudi sama obiskala Zagreb. Mislim, da bo srečanje na štiri oči z Račanom ostalo zapisano v zgodovini.
O tem sem Račana spraševal leta kasneje na pogrebu Zorana Đinđića v Beogradu. Odgovoril mi je, da je po tem srečanju vedel samo nekaj, namreč, da se z njo ne bo nikoli več sestal na štiri oči, ker za pogajanja ne pusti niti milimetra prostora. Jedro tega pogovora so bile besede haaške tožilke: če želite, da bo moje poročilo še naprej dobro in boste lahko začeli pristopna pogajanja z EU, imate sedem dni časa, da predate obljubljene dokumente, ki so bili skriti v vojašnicah v Zagrebu in Splitu. Čez nekaj časa pa je dodala, izdala bom tudi zaporni nalog za generala Janka Bobetka. Na tej točki jo je Račan vprašal, ali želite, da moja vlada pade? Zaradi dobrega sodelovanja s tožilstvom je Hrvaška hitro postala članica pakta za mir, svetovne trgovinske organizacije in je gostila tako imenovani zagrebški summit, edini vrh EU, ki ni bil v državi članici. Poleg tega je bil takratni predsedujoči EU Romano Prodi naklonjen širitvi na Balkan. On je bil sponzor tako Sloveniji kot Hrvaški. Spomnim se ga, ker se je rad peljal tule mimo (pogovarjali smo se na terasi portoroškega hotela Metropol; op. p.) v Istro kolesarit.
Potem je sledil prvi veliki zastoj, v katerem je imel svoje mesto tudi Ivo Sanader. najprej kot vodja največje opozicijske stranke, ki je zahtevala prekinitev sodelovanja s Haagom, in potem kot predsednik vlade, ki je rešil zastoj. Zgodba je bila skoraj filmska. Konec septembra 2005 je na amsterdamskem letališču Schiphol Carla del Ponte čakala letalo švicarske vlade, da jo odpelje v Zagreb. V tistem zazvoni njen mobilni telefon, na drugi strani je Ivo Sanader in reče, gospa, imam izvrstne informacije, imamo posnetke pogovorov generala Anteja Gotovine. Tri dni kasneje tožilka preseneti evropski vrh s tezo o izvrstnem sodelovanju s Hrvaško. Na tej točki se je dejansko začel proces pristopanja Hrvaške v EU. Kljub temu, kakšna je danes ocena Sanaderja, mu ne moremo odvzeti zaslug, da je Hrvaški odprl pot v EU.
V zadnjo etapo hrvaških prizadevanj spada tudi rešitev mejnega spora s Slovenijo. V zvezi s tem se danes veliko govori o ameriškem sponzorstvu, pozablja pa se na Švedsko. Mislim, da je bila zelo pomembna vloga švedskega predsednika vlade Fredrika Reinfeldta, ki je pomagal urejati arbitražni sporazum.
Vseeno pa je zdajšnji vstop Hrvaške manjše presenečenje, saj smo še pred letom govorili, da lahko v unijo vstopi 2013., 2014. ali 2015. Kaj je pospešilo približevanje?
V zadnjem obdobju je bil še en pomemben drobec. Zlasti skandinavske države so namreč opozarjale, da Hrvaška zaostaja na področju pravosodja. To so bili resni pomisleki, za katere pa ni bilo jasno, koliko so plod evropske utrujenosti in koliko dejanski problem. Pri tem je bil ključen tajni obisk konec marca 2010, bilo je nedeljsko popoldne, zdajšnje hrvaške zunanje ministrice Vesne Pusić pri prejšnji premierki Jadranki Kosor. Namen obiska je bil samo en: vse hrvaške stranke morajo sodelovati pri tako imenovani okrogli mizi in iskati poti za pospešitev pridruževanja. Vesna Pusić je takrat dobro ocenila, da bi kakršenkoli zastoj zaradi rivalstva med Kosorjevo in vodjem takratne opozicije Zoranom Milanovićem pomenil velik zamik v pridruževalnem procesu. Dan po sestanku je Pusićeva v to prepričala tudi predsednika Iva Josipovića. Organizirali so okroglo mizo, ki je imela dva cilja: popolno politično soglasje, da je vstop v EU primaren in operativen cilj, in pospešiti potrebne administrativne procese v vladi.
Kaj vstop Hrvaške pomeni za regijo, za Slovenijo, za EU?
Dokazuje, da so sodelovanje, iskanje kompromisov in rešitev principi, ki so pomembni tudi za Srbijo, Črno goro in vse druge države na tem območju. Hrvaška Evropi vzbuja nov optimizem na Balkanu. Za EU pa to pomeni, da logično zapolnjuje prostor med Dunajem, Atenami, Bukarešto in Budimpešto. Tako povezuje tudi prestolnice, ki bodo v prihodnjih desetletjih obvladovale Evropo, torej Frankfurt, München, Dunaj z Atenami, Ankaro in Istanbulom. Povezovanje je politično, pri čemer temelji na vrednotah evropskega razvoja, in komunikacijsko. Dejstvo je, da je Hrvaška s sklenitvijo arbitražnega sporazuma s Slovenijo postavila neki model medsebojnega reševanja ozemeljskih sporov, ki so v zgodovini balkanskih držav večinoma povzročali vojne. Širjenje Evrope pa onemogoča takšne recidive v prihodnosti.
Kaj pa za Slovenijo?
Slovenija bo imela neposredne gospodarske in ekonomske koristi. Težave z mejnimi odnosi, ki so zaznamovale vse Drnovškove in tudi Janševo ter Pahorjevo vlado, bodo odpravljene, zato se bo lahko bolj posvetila ekonomskim odnosom.
V hrvaški politiki je dolgo prevladovalo mnenje, da lahko mednarodne odnose urejajo tako, da vsaki od svetovnih ali evropskih velesil omogočijo določene investicije. Denimo boj med Boeingom in Airbusom je prišel tako daleč, da je Bill Clinton osebno klical Tuđmana in ga nagovarjal za boeinge. Hrvaška je sicer kupila airbuse, ker je Tuđman ocenil, da bo ameriški Bechtel že gradil avtoceste, da bodo od Francozov kupili letala, da bodo Nemcem prodali hrvaški Telekom. Poleg tega naj bi Američani dobili gradnjo morebitne jedrske elektrarne. Na ta način so hoteli balansirati odnose. Pa ni bilo tako. Trgovina je pomemben dejavnik političnega razumevanja med državami, vendar je samo trgovina premalo. Danes se vidi, tudi na srbskem primeru, da sta bili ključni točki odnosi s haaškim sodiščem in razvitost institucij v državi.
Ko omenjate iskanje ravnotežja med velesilami – tudi v Sloveniji opažamo nekaj podobnega. Nuklearko naj bi gradili Američani, železnice ponujamo Nemcem, Teš 6 so dobili Francozi itd.
Drži, vendar je vprašanje, koliko je treba to ravnotežje iskati zaradi mednarodne umestitve in koliko zaradi neposrednih ekonomskih učinkov.
Lahko na podlagi izbire arbitrov sklepamo, kakšna bo odločitev o meji? Je bilo v zakulisju izbire kaj zanimivega?
Na podlagi imen si ne bi upal soditi ali dvomiti o ocenah verodostojnih ljudi, ki so sodelovali v procesu izbire. Če je bilo do zdaj reševanje mejnih vprašanj domena politike, postaja zdaj domena prava. Zelo zanimivo pa je, zakaj je bila tik pred hrvaškim referendumom velika nervoza, ker arbitri še niso bili znani. V nobeni točki sporazuma namreč niso določeni roki izbire. Določen je samo način. Evropska komisija obema državama ponudi, da izbereta arbitre, sicer jih določi predsedujoči mednarodnega sodišča za človekove pravice.
Obstajata dve tezi, zakaj je bilo to vprašanje tako radikalno sproženo. Po prvi, ki se mi zdi manj verjetna, so z naglico hoteli doseči, da bi vse arbitre izbiral predsednik sodišča, ker naj bi bil ta v zelo dobrih, kolegialnih odnosih s hrvaškim profesorjem pomorskega prava Vladimirjem Iblerjem. Druga, bolj relevantna teza pa je tale. Hrvaški premier vlade Zoran Milanović je bil do zadnjega najostrejši kritik arbitražnega sporazuma. Prepričan je bil, da je slab in da ga njegova takrat največja opozicijska stranka v saboru ne bi smela potrditi. Brez te podpore pa ne bi mogel biti potrjen. Navzven je to formuliral, da bodo arbitri, ki bodo odločali o tako pomembni zadevi, tretjerazredni evropski uradniki. Ko se je bližala odločilna seja sabora, je Olli Rehn o tem obvestil Joseja Manuela Barrosa. Nato je Barroso nekaj dni pred sejo v Bruselj povabil Milanovića in mu povedal, da se bodo s tem vprašanjem ukvarjali najboljši pravniki. Zaradi teh zagotovil je potem tudi njegova stranka glasovala za sporazum. Po moji oceni je Milanović hotel imeti pred referendumom to vprašanje odkljukano, zato je zunanjo ministrico potisnil v javno polemiko, ki se je nadaljevala z nekim skrajno nenavadnim člankom v Frankfurter Allgemeine Zeitungu z vprašanjem, ali se na Adriatiku napovedujejo novi spori. Zanimiva je še ena podrobnost. Hrvaški kolega, kolumnist Novega lista Denis Romac je pred dobrimi desetimi dnevi objavil stavek, ki je bil skoraj spregledan: dobili smo obvestilo, da sta Slovenija in Hrvaška na gradu Otočec dokončno uskladili vsa imena. Sledil sem tej vesti, vendar je v domačih medijih nisem zasledil.
Mogoče se je mudilo tudi zaradi slovenske strani, ker je bila desna sredina, ki kot kaže prevzema oblast, skeptična do tega sporazuma?
Možno, čeprav manj verjetno. Že pred volilno kampanjo je namreč Milanović med svojim nastopom v Splitu presenetljivo povedal, da se bo treba navaditi sodelovati tudi s tistimi, s katerimi do zdaj niso mogli. S tem je pokazal, da sporazum zanj ni vprašljiv. Podobno je predsednik SDS Janez Janša na enem izmed predvolilnih nastopov dejal, da je ne glede na njihov prejšnji odnos do sporazuma ta dejstvo, ki ga sprejemajo.
Pred letom dni ste dejali, da je Ivica Todorić že leto dni prej izračunal, da se mu bo prevzem Mercatorja izšel. Kako vi vidite to zgodbo? Gre za sovražni prevzem?
O tem sem pisal že pred dvema letoma. Napisal sem, da Agrokor želi prevzeti Mercator, da želi zanj plačati, vendar je to resno vprašanje slovenske živilskopredelovalne industrije. Zanimalo me je, kaj to pomeni zanjo glede na podjetja, ki jih ima Agrokor v skupini, kot so mesoreja, proizvodnja vode, mleka...
Te zgodbe ne moremo dobro razumeti, če se ne vrnemo nekoliko nazaj. Ko je Mercator v Beogradu 2001. odprl svoj prvi hipermarket, so se začeli posredno ali neposredno povezovati takratni predsednik uprave Mercatorja Zoran Janković, lastnik Agrokorja Ivica Todorić in lastnik Delta grupe Miroslav Mišković. Še posebej intenzivno sta se sestajala Janković in Mišković, ker sta hotela, da bi Mercator in Delta kupila C market (še ena srbska trgovska veriga; op. p.) in tako okrepila svoje pozicije, dobila toliko in toliko trgovin in jih napolnila s svojim blagom. Zgodba se je končala v beograjski restavraciji Deltina, ki jo je imela Delta za svoje poslovne partnerje in kjer se je zelo dobro jedlo. Tistega dne nas je tam sedelo morda deset, spomnim se, da so spekli prekrasno jagnjetino. Mišković je dejal Jankoviću, v redu, pripravljen sem se s teboj naprej pogajati, vendar ti nisi lastnik. Če se v Sloveniji karkoli zgodi, ne boš več zastopal Mercatorja in bom v tem ostal sam. Na tej točki so se pogovori vsaj za nekaj let ustavili.
Zakaj je zdaj interes Agrokorja za prevzem Mercatorja tako velik? Odgovor je v prodaji Delte belgijskemu trgovskemu velikanu Delhaize, ki je s tem nakupom prvič stopil na Balkan. Iz pogovorov z ljudmi, ki so vodili belgijsko operacijo, mi je jasno, da so razmišljali tudi o Mercatorju, toda ker so na ta trg šele prišli, bi radi najprej rešili akvizicijo v Srbiji in šele potem razmišljali o nadaljnji širitvi in vseh možnih spremljajočih pravnih zapletih. Na tej točki je Todorić vedel, da če on kupi Mercator, bo z Belgijci v enakopravnem odnosu, sicer bi se slika povsem spremenila. Kot vidim danes, je zadeva zastala. NLB o tem ni mogla odločati.
Razmislek mora opraviti tudi Slovenija. Ali so zdaj primerni časi za prodajo, kako bo to vplivalo na druge dele gospodarstva …?
V Sloveniji nikoli niso najbolj primerni časi za prodajo. O tem sem se pogovarjal tudi z vplivnim bankirjem iz Bank of America. Njegova teza je, da bi nam bilo morda najlažje, če bi pred evropsko krizo, ko so bile cene delnic pod stropom, prodali vse, kar bi se dalo. Naša podjetja bi bila v mednarodnih verigah in na neki način zaščitena, državna blagajna pa bi polna denarja dočakala težke čase. Teza ima sicer veliko pomanjkljivosti, navržena je bila kot ilustracija, kaj bi se lahko zgodilo brez skorajda uzakonjene teze o nacionalnem interesu.
Ravno iz tega izvira problem prodaje Mercatorja, ker ga je država dvajset let financirala na račun kmetijstva in živilskopredelovalne industrije, da bi uspel na južnih trgih. Preboj ni bil dovolj uspešen, zato je zdaj predmet prevzema.
Natanko tako.
Je glavna priložnost slovenskih podjetij (še vedno) na Balkanu, ali pa bi se morali obrniti bolj proti zahodu?
Naloge slovenske zunanje politike, ne da bi jih rangiral, so odnosi z vsemi sosednjimi državami, krepitev svojega položaja v Bruslju, torej sodelovanje v vseh procesih znotraj EU, ki so za Slovenijo zanimivi, in sodelovanje na Balkanu, ker je nanj vezanega veliko našega gospodarstva. To območje je za nas popolnoma odprto. Čez nekaj dni ponovno potujem v Albanijo, kjer sodelujem pri nekem energetskem projektu. Tam gredo stvari zelo hitro naprej. Ameriški Bechtel je zgradil avtocesto med Tirano in Prištino, ob njej gradijo železniško progo, urejajo novo pristanišče. Mislim, da je pri teh velikih projektih prostor tudi za slovensko iniciativo. Zato se mi zdi primerna gesta predsednika Danila Türka, ko je pred mesecem dni gostil vodilne slovenske in srbske gospodarstvenike oziroma lastnike kapitala. Evropa je veliko tržišče, balkanski trgi pa so del tega.
Vprašanje je, kakšna je vloga Slovenije na Balkanu. Smo še neka mini vodilna sila?
Smo ena izmed evropskih držav. Vodilna sila pravzaprav nismo nikoli bili, niti je ni bilo. Imeli pa smo določen vpliv oziroma vpogled. Ilustrativen je bil zadnji Drnovškov obisk v Beogradu leta 2003. Na sprejemu so se zbrali vsi, ki so oblikovali državno, gospodarsko in kulturno politiko, ampak že takrat se je vedelo, da so nekatere evropske države, na primer Avstrija, zelo dobro organizirale svoje vezi s Srbijo tudi v obdobju embarga. Je pa Slovenija vedno podpirala vstop Srbije v EU. V tej smeri je veliko naredil Drnovšek s pogovori z ameriškimi voditelji, v novejšem času pa Janša kot predsedujoči EU, ko je pisal evropskim voditeljem in jih pozval k hitrejšemu vključevanju Balkana, ter Pahorjevi stiki z Borisom Tadićem.
Balkan še vedno ni miren, tu je kosovsko vprašanje. Je na obzorju kakšna rešitev?
V zadnjem desetletju sta se oblikovali dve. Prva sega v december 2002, ko se je takratni srbski predsednik Zoran Đinđić odpravil v Brazilijo na inavguracijo njihovega predsednika. Ko se je vrnil po pravoslavnem božiču, je priredil sprejem za diplomate v eni izmed vil na Dedinju. Naključje je hotelo, da sem ga v tisti množici srečal, zaželel sem mu srečno novo leto, in da bi ga praznovali do kitajskega. Voščilo se mu je dopadlo, meni pa tudi. Potem sva se zapletla v pogovor. Dal je nogo na okensko polico in dejal, odločil sem se, da ne moremo več čakati, kajti čas ni naš zaveznik. Moramo rešiti vprašanje Kosova. To je bila prva iniciativa, ki jo je Đinđić prej verjetno premlel z vplivnim srbskim intelektualcem Dobrico Ćosićem in filozofom Ljubomirjem Tadićem. Razmislek je bil, če bomo čakali, se nam bo za hrbtom nekaj zgodilo, zato se je treba aktivno lotiti reševanja kosovskega vprašanja. Đinđić je tistega januarja napisal pet pisem, in sicer Jacquesu Chiracu, Gerhardu Schröderju, Georgeu Bushu, Tonyju Blairu in Vladimirju Putinu. Predlagal je, če shematično povzamem, konstitutivnost srbske skupnosti na Kosovu, priznanje srbske entitete kot političnega dejavnika, ki lahko svoje interese uresničuje prek svojih institucij. Šlo naj bi za medsebojno kompatibilne institucije srbske in albanske entitete.
Druga pobuda pa je prišla pred nekaj dnevi. Oblikoval jo je Boris Tadić. Kot razumem, izhaja iz osnovne predpostavke, da Srbija ne priznava neodvisnosti Kosova in sprejema dejstvo, da velike sile ne sprejemajo ideje o delitvi Kosova. Zato je bil zanimiv obisk namestnika ameriške državne sekretarke Phila Rueckerta prejšnji teden v Beogradu. Še bolj pa, da je takoj zatem Clintonova poklicala predsednika Tadića. To pomeni, da je druga iniciativa dobila mednarodno veljavnost. Ta predvideva rešitev v štirih točkah: zaščita srbske kulturne in verske dediščine, zaščita srbskega osebnega in državnega premoženja, rešitev severa Kosova in posebne garancije za Srbe, živeče v enklavah.
Na Kosovu so interesi velikih sil. Zdi pa se, da imajo Američani pobudo.
Imeli so jo in jo imajo ponovno. Če prav razumem njihovo politiko do Balkana, bi jo strnil takole: Srbija in Hrvaška sta ključni državi, katerih medsebojni odnosi omogočajo napredek na Balkanu, zato je najbolje, da tudi Srbija čim prej postane članica EU.
Potem bo pot za velike projekte odprta.
Da. Na primer modernizacija železniške proge Dunaj–Istanbul pomeni samo za Srbijo investicijo v vrednosti petih milijard evrov. Nujnost te investicije se je pokazala letos, ko je bil vodostaj Donave najnižji v zgodovini in je trajal najdlje. Pokazalo se je namreč, da so bili pomembni transportni tokovi za rude in razsute tovore močno ogroženi in da Evropa nima enakovrednega nadomestka za to pot. Samo vlaganje v potrebne transportne in energetske objekte na tem območju že lahko pomeni evropski new deal.
Za omenjeni 10. koridor se zelo zanima Deutsche Bahn, ker bi radi znova oživili svilno pot oziroma z železnico povezali Kitajsko in Evropo.
Da. Gre za tri koridorje. Eden je 10., drugi je jadransko-jonski, ki bo čez BiH prišel do Črne gore, tretji pa bo pomemben za Bosno, ker bo povezoval baltiška pristanišča s Pločami.
Poleg kosovskega vprašanja je normalizacija razmer problematična tudi v Bosni in Hercegovini.
Zdi se mi, da ima BiH 157 ministrov z vsaj tisoč svetovalci. Danes, ko je treba odločitve sprejemati hitro, je to nemogoča administrativna pot. Dobra stvar je, da jim je uspelo izvoliti predsednika vlade. Obenem pa ne velja preslišati nekaterih sporočil, kot je bilo nedavno kardinala Vinka Puljića o tem, da so nekateri deli nacionalnega prebivalstva neenakopravni, mislil je na Hrvate. Zato se mi zdi nedavni dogodek v Dubrovniku tako pomemben. V tamkajšnji katedrali je hrvaški škof Mato Uzinić gostil vladiko Grigorija in ta je med obredom rekel: izrekel bom besedo, ki jo moram izreči na tem svetem mestu, v tej prelepi katedrali in v tem čudežnem Dubrovniku – oprosti. Zame je bil to eden pomembnejših političnih dogodkov, čeprav s politiko neposredno nima nič. V tem prostoru je premalo tega, da nekdo reče oprosti. V tej smeri se mi je zdel pomemben tudi obisk Tadića v Vukovarju in Josipovićev v Srbiji. To so velike stvari, ki jih lahko naredijo veliki državniki. Za Bosno in Balkan po mojem obstaja recept, ki se mu reče dvig življenjskega standarda. Ali morda še kdaj slišite o kakšni veliki diskusiji med Tajvanom in Kitajsko? EU ima te načrte narejene že od 2005. Mislim, da je to najhitrejše in najcenejše reševanje držav.
Kako ste videli volilno in povolilno dogajanje v Sloveniji?
Pred volitvami je bilo jasno, da imajo dva polčasa. V prvem je bil pomemben rezultat volitev, v drugem pa sposobnost sklenitve koalicije. Znotraj tega se je pokazalo, da so ubrali dve različni poti in da je bila ena uspešnejša. Meni se zdi najpomembneje, da je Slovenija dobila vlado in da bo izginila iz fokusa nestabilnih držav.
Predsednik Türk ni izbral nobenega kandidata, ker Janše ne vidi kot legitimnega kandidata za predsednika vlade. Kako bo to odmevalo v EU in ali bo afera Patria v mednarodnih odnosih res takšno breme za Janšo?
Mislim, da ne. Karkoli se je o tej aferi vedelo, se ve. Janša je visoko cenjen v evropski ljudski internacionali, torej najmočnejši združbi evropskih strank, bil je predsedujoči Evropski uniji, zato teh težav ne vidim.