dr. Aleš Črnič: »Kar ena petina Slovencev verjame v reinkarnacijo«

Z religiologom, profesorjem na fakulteti za družbene vede, o novih religijskih in duhovnih gibanjih v zahodnem svetu, pa tudi o pokojnemu predsedniku dr. Janezu Drnovšku.

pon, 04.03.2013, 06:00

Dr. Aleš Črnič

Najbolj znana nova religijska gibanja?

Hare Krišna, scientološka cerkev, različne budistične skupine na Zahodu, pestra množica novodobniških skupin.

Najbolj razširjeno gibanje?

Najbrž mormoni oziroma cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.

Najbolj kontroverzno?

Morda scientološka cerkev.

So grožnja etabliranim religijam?

Neposredno ne, v vsebinskem smislu pa vsekakor so resen izziv.

So v porastu ali v zatonu?

Niti eno niti drugo.

S pojavom novih religijskih gibanj v drugi polovici 20. stoletja ponudba religijskih in duhovnih izbir nenadoma močno naraste. Raziskovalci začnejo govoriti o religijski oziroma duhovni »veleblagovnici« ...

V poznomodernih družbah so ljudem bolj kot kdaj prej v zgodovini na voljo različne izbire. Živimo pač v potrošniškem svetu. Ne samo v dobesednem smislu, da potrošnja materialnih dobrin vse bolj določa naše življenje, tudi na področju kulture, oblikovanja naših identitet in svetovnih nazorov, vključno z religijo, se vse bolj znajdevamo v razmerah, ko ne le da lahko izbiramo med različnimi ponudniki, ampak smo celo prisiljeni izbrati. Zakaj? Ker imajo religije po svoji naravi totalno ambicijo, saj temeljna vprašanja človeka pojasnjujejo z dokončnimi odgovori; pojasnjujejo vse in trdijo: tako je in nič drugače! A ena jih pojasnjuje tako, druga drugače, in prej ali slej pridemo v položaj, ko moramo izbrati eno proti drugi.

Kaj sploh so nova religijska gibanja? V čem je njihova novost in po čem se razlikujejo od starodavnih religij?

Termin nova religijska in duhovna gibanja je krovna oznaka za zelo heterogene skupine, ki se med seboj razlikujejo tako po organizaciji, izvoru, intenzivnosti delovanja, obredih, verovanjih itn. Obstajajo zelo strukturirane sekte, kot na primer Hare Krišna, ki izhaja iz natančno določene veje hinduizma, zahteva od svojih članov jasno pripadnost in jim predpisuje način življenja od obrednih praks do načina umivanja, oblačenja, prehranjevanja. So pa tudi bolj ohlapne, zlasti novodobniške skupine, ki niti niso več skupine v strogem pomenu besede, ampak prej posamezniki, ki se povezujejo v mreže okoli posameznih dejavnosti, kot so različne oblike zdravljenja, dvigovanja zavesti ipd.

V čem se nova religijska gibanja razlikujejo od starodavnih religij s tisočletno ali še daljšo tradicijo?

Predvsem se razlikujejo po izvoru. Ne črpajo samo iz judovsko-krščanskega izročila, ki pomeni dominantno tradicijo Zahoda, ampak tudi iz azijskih filozofsko-religioznih virov. A tudi tiste, ki se osredotočijo na zahodno izročilo, to bolj ali manj radikalno preinterpretirajo, kot na primer Jehovove priče ali mormoni, katerih začetki segajo že v 19. stoletje in so zato samo pogojno nova religijska gibanja.

Prav tako se razlikujejo v organizacijskem smislu. Večinoma gre za manjše skupine, v katerih prevladujejo tesni in pristni medosebni stiki tako med člani samimi kakor med člani in voditelji.

Nova religijska gibanja so večinoma eklektična in sinkretična. Primer je scientologija, religija, ki ima avtorja. Ron Hubbard je bil pisec znanstvene fantastike, ki je izumil prakso dianetike, iz katere je nastala scientologija kot religija.

Razlike so tudi v koncepciji boga. Krščanski bog je Bog-Oče-Stvarnik, ki je obenem osebni bog, medtem ko so zlasti novodobniška pojmovanja boga bolj abstraktna, gre za neosebnega boga, brezosebno duhovno silo ipd.

Veliko bolj kot tradicionalne religije so osredotočena na sámo religijsko delovanje. Manj se ukvarjajo s profanimi stvarmi. Ne pečajo se s politiko. To je tudi eden od razlogov, da so nova religijska in duhovna gibanja v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja tako množično pritegnila predvsem mlade pripadnike zahodnih družb. Etablirane religijske institucije precejšnjemu deležu zahodnjakov preprosto niso več dajale prepričljivih odgovorov na temeljna vprašanja bivanja, kot so: kdo sem, zakaj sem tu, kaj se zgodi z menoj, ko umrem ...

Nova religijska gibanja se pojavijo približno sočasno z intenzivno sekularizacijo v evropskih družbah. Gre morda za dva med seboj povezana fenomena?

Nova religijska gibanja so simptom sekularizacije v smislu, da tradicionalne religije izgubljajo. Ker so tako radikalno drugačna od tega, kar je religija nekdaj bila, jim tradicionalne religije večkrat oporekajo status religije, pa tudi običajni ljudje so pogosto v dvomih, ali sploh so religije. Vprašanje, kaj sploh je religija v 20. stoletju, je najbolj provokativno načela leta 1954 ustanovljena scientološka cerkev – ne samo v teoriji, ampak tudi v praksi, prek številnih sodnih procesov v različnih delih sveta, ki so se tako rekoč povsod končali tako, da je bila priznana kot religijska organizacija – drugačna, kontroverzna, a vendarle religiozna.

Po drugi strani nova religijska gibanja ne potrjujejo trde različice sekularizacijske teze, po kateri religija iz modernih družb izginja, ampak pričajo ravno o nasprotnem: ljudje ostajajo religiozni tudi v poznomodernih družbah, vendar pogosto na radikalno drugačne načine kot nekdaj.

So s pojavom novih religijskih gibanj tudi verniki tradicionalnih religij začeli izbirati med posameznimi verovanji, dogmami in rituali svojih religij ter nekatere od njih sprejemali, druge pa zavračali?

Zagotovo. To ni izum novih religijskih gibanj, ampak simptom časa, v katerem živimo. Primer: zelo veliko globoko vernih kristjanov se zateka k različnim alternativnim zdravilskim metodam. Obstajajo pretežno krščanske države, v katerih več kristjanov veruje v reinkarnacijo kakor v vstajenje – čeprav je vstajenje temeljna dogma krščanstva in tudi sv. Pavel pravi, da je brez verovanja v vstajenje krščanska vera prazna.

Kako se na pojav novih religijskih gibanj odzovejo starodavne religije?

V ZDA so se vsaj nekatere skušale prilagoditi. Denimo tako, da so občestvo organizirale v manjše skupnosti z bolj pristnimi medosebnimi stiki, sami obredi pa so postali bolj živi. Ko prisostvujete bogoslužju v nekaterih ameriških krščanskih cerkvah, spoznate, da religija ni nujno smrtno resna in povezana zgolj z grehom in krivdo, kakor marsikje v Evropi, ampak je lahko predvsem izraz veselja do življenja in slavljenje življenja v odnosu do transcendence. V Evropi so bile tradicionalne religije bolj toge in so se manj prilagajale novim religijskim ponudbam, kar je tudi razlog, zakaj je bila sekularizacija v ZDA manj intenzivna in so religije tam bolj vitalne. Te razlike koreninijo v tem, da je bila ameriška družba že od samega začetka religijsko pluralna, zaradi česar ena religijska institucija v njej nikoli ni imela monopolnega položaja, kakor v Evropi. Protisektantstvo kot gibanje, ki nasprotuje novim religijskim gibanjem, je sicer nastalo v ZDA, a je danes bržkone močnejše v Evropi. V Sloveniji lahko še dandanes beremo ali poslušamo izjave katoliških duhovnikov, češ da so številne azijske prakse, alternativne oblike zdravljenja ipd. nič več in nič manj kot hudičevo delo.

So nova religijska gibanja isto kot novodobniška gibanja?

Ne, novodobniška gibanja so tip novoreligijskih gibanj, za katera je značilna ohlapna organiziranost; niso skupine v tradicionalnem pomenu besede, ampak mreže ljudi, ki se povezujejo okoli posameznih idej in praks.

Po drugi strani je novodobništvo širši kulturni tok, znotraj katerega so se pojavila nova religijska gibanja in ki postulira prihod nove dobe, v kateri da bodo nekatere stare principe, ki so bolj materialno usmerjeni, temeljijo na moči, hierarhiji itn., zamenjali novi, duhovni principi, ki bodo mehki, temeljili bodo na sodelovanju ipd. Za novodobništvo je ključna pristna osebna izkušnja svetega; doktrine, obredi in pravila so manj pomembni.

Slovenci smo imeli redek privilegij, da smo tako rekoč v živo spremljali metamorfozo predsednika države v novodobnika ...

Zagotovo. V svetu še ni bilo politika najvišjega ranga, ki bi storil kaj podobnega. Tu in tam se je ugibalo, da naj bi kateri od njih imel povezave s kom, denimo Ronald Reagan z neko astrologinjo, ki naj bi pomembno vplivala na njegove odločitve in mu celo svetovala podpis sporazuma z Gorbačovom. Tudi na Tonyja Blaira naj bi prek njegove žene vplivali novodobniki in celo za predsednika Milana Kučana se je med novodobniki šušljajo, da so ga v težkih časih razpadanja Jugoslavije in osamosvajanja Slovenije alternativni zdravilci polnili z energijo.

A to so ugibanja, pri predsedniku Drnovšku pa je šlo za jasno, odkrito priznano religijsko konverzijo. Drnovšek se je ob soočenju s hudo boleznijo, z lastno minljivostjo in grožnjo smrti spreobrnil v novodobnika.

Zanimivo je, da se Drnovšek ni pridružil nobenemu obstoječemu gibanju, ampak je ustanovil svoje ...

Kar je tipično za novodobništvo. Novodobniške skupine nastajajo spontano, okrog bolj ali manj karizmatičnih posameznikov, ki druge prepričajo bodisi s svojo dejavnostjo bodisi z mislimi. Pri Drnovšku je šlo bolj za misli kot za prakso.

Je bil doktrinarno izviren?

Ne, ampak le redki novodobniki so zares izvirni. Marko Pogačnik, na primer. Ki je bil, mimogrede, tudi podpredsednik Drnovškovega gibanja za pravičnost in razvoj.

Drnovšek je z novodobništvom v vlogi predsednika države povzročil nemalo nelagodja na političnem parketu. Tako notranje- kot mednarodnopolitično je deloval novodobniško, pisal je visokim predstavnikom mednarodnih organizacij, kraljem in predsednikom držav ter jih pozival, naj kaj naredijo za bolj pravičen svet.

Kljub temu ljudje niso rekli, češ Drnovšku se je zmešalo, postal je novodobnik, ampak je v njihovih očeh še naprej ostal legitimen politik. To pomeni, da je novodobništvo konec 20. in v začetku 21. stoletja postalo legitimen del zahodne kulture, čeravno je nekaj desetletij prej nastalo kot protest proti njenemu prevladujočemu stanju. Drnovšek je eden najbolj zgovornih dokazov, da je novodobniško gibanje prehodilo pot od kontrakulture do mainstreama.

To je torej vaša razlaga tega, da mu novodobništvo ni škodovalo, da njegova priljubljenost ni trpela?

Tako je, Drnovšek je vse do smrti ostal med tremi najbolj priljubljenimi politiki. Toda če bi konvertiral dvajset let prej, bi ga javnost hitro izločila in ga ne bi več dojemala kot legitimnega politika.

Svoj novodobniški credo je ubesedil v treh knjigah. Skušal mu je dati sklenjeno, če že ne sistematsko, pa vsaj povezano obliko. Je Drnovškova vera poznala boga?

Poznala je boga, ki pa je bil tipično novodobniški. Šlo je za neko vseprežemajočo, brezosebno kozmično silo.

To torej ni bil osebni bog?

Ne, v tem pogledu je ta bog radikalno drugačen od krščanskega. Je kozmična sila, ki jo moramo posamezniki samo spoznati, se ji prepustiti, spoznati svojo pravo naravo, ki je povezana s to silo, in ko bomo delovali v skladu s svojo naravo, bomo hkrati delovali tudi v skladu s kozmosom – in bo vse tako, kot mora biti.

V krščanstvu je človek obremenjen z izvirnim grehom. Je tudi Drnovškov človek izvirno grešen?

Ne. Prav to je ena od točk, zaradi katerih je tovrstna duhovnost privlačna.

Če bi pri Drnovšku že iskali kaj, kar bi bilo podobno izvirnemu grehu, bi to bila človekova nevednost o svoji lastni naravi. Ljudje smo socializirani v materialni svet in pod naplavinami socializacije pozabimo, da smo v resnici duhovna bitja. Materializem je tisti, ki nas zavede, da živimo v nevednosti. Šele ko spoznamo svojo pravo naravo, ki je duhovna, pridemo v stik s kozmičnim redom, ki je v bistvu bog, in tudi z vsem drugim, kajti vse je povezano z vsem, celotno vesolje. S spoznanjem presežemo svoj »izvirni greh« in začnemo živeti in delovati v skladu z zakoni stvarstva, kar ni dobro samo za nas, ampak tudi za vse okoli nas. Ko bo svojo pravo naravo spoznalo dovolj ljudi, bo to pripeljalo do globalnih sprememb. – To je bistvo novodobniške ideje, ki jo je Drnovšek reproduciral na številnih mestih.

Je verjel v življenje po smrti?

Da, v veliko izjavah govori o reinkarnaciji in o tem, da se eksistenca po smrti nadaljuje.

V izvorni azijski koncepciji mora človek izstopiti iz kroga reinkarnacij in preiti v duhovno sfero, kajti materialno bivanje je povezano z neugodnostmi. Na zahodu pa reinkarnacija postane nekaj dobrega v smislu še ene priložnosti, češ smrt ni tako grozna, še bomo lahko živeli, še bomo lahko uživali.

Kaj naj bi bil po Drnovšku smisel življenja, človekovo poslanstvo?

Spoznati samega sebe in s tem delovati v prid ne samo vsega človeštva, ampak celotnega stvarstva. Od tod tudi njegova radikalna kritika obstoječega sveta in prevladujočega načina življenja. To je nadvse zanimivo, kajti Drnovšek je ves čas svoje osupljivo uspešne kariere intenzivno soustvarjal svet, ki ga je po svoji konverziji začel tako radikalno kritizirati.

Je napovedoval tudi nastop boljšega sveta, prihod nove dobe?

Je, pri čemer je prehod v nov svet razumel precej apokaliptično. Svet se bo sesul, vojne bodo, energije ne bo več, računalniki bodo ugasnili itn. Potem bo nastopil nov svet, ki bo temeljil na solidarnosti, vodenje ne bo več hierarhično, ampak pristno, voditelje bodo izbirali na podlagi njihovih kvalitet, centri moči ne bodo več uzurpirali sveta, ne bo več hierarhičnosti ipd.

Slovenska država je prvi sporazum s Svetim sedežem podpisala v času, ko je bil premier Janez Drnovšek. Takrat je bil še pragmatični politik. Bi sporazum podprl tudi kot novodobnik?

Glede na to, kako javno kritičen je bil do rimskokatoliške cerkve – ne pa tudi do krščanstva kot religije – verjetno ne.

Kako je gledal na druge religije?

Vse religije so v osnovi zanj dobre, v vseh je pristna resnica, ki govori o človeku kot duhovnem bitju in njegovi povezavi s transcendenco. Gre za svojevrsten ekumenizem.

Pač pa so problem religijske institucije, ki izvorno čiste nauke zlorabljajo za svoje profane interese. Za novodobništvo je nasploh značilno, da ni kritično do religije kot take, temveč do institucij. Novodobništvo pravi: krščanstvo da, cerkev ne.

Prvi slovenski novodobnik je bil akademski kipar Marko Pogačnik, ki je tudi avtor slovenskega državnega grba. V čem je njegova izjemnost?

Že ob samih začetkih v šestdesetih letih je bil del mednarodnega novodobniškega toka, sodeloval je v škotski komuni Findhorn, kasneje je ustanovil umetniško-duhovno skupnost v Šempasu itn. Najbolj znan je po tem, da je razvil metodo litopunkture, s katero zdravi Zemljo. Njegove metode zdravljenja izhajajo iz istih idej kot tradicionalno kitajsko pojmovanje človeka, po katerem skozi človeško telo tečejo energije, ki da jih z akupunkturo in akupresuro lahko preusmerjamo in tako skrbimo, da so energije telesa v ravnovesju. Geomantija uči, da podobno velja za naš planet – in na splošno za kozmos – ki smo ga s svojim načinom življenja, vojnami ipd. ogrozili in je ranjen ter v neravnovesju. Pogačnik postavlja simbole, ki delujejo na energijski ravni in Zemljo spravljajo v ravnovesje in jo s tem zdravijo. Prav tako je avtor osupljivega števila knjig, marsikje je zelo znan, predvsem v ZDA, a tudi drugod.

Je Pogačnik edini primer izvirnega slovenskega novodobnika?

Ne, imamo več primerov avtohtonih, samoniklih gibanj. Eno teh je Sara in njena družina. To je dekle z obrobja Ljubljane, ki je v najstniških letih začelo neposredno komunicirati z Bogom in napovedalo, da bo rodilo Jezusa. Kljub temu da je v šestem razredu prenehala obiskovati osnovno šolo, je sproducirala ogromen korpus spisov, ki da so prepisi njene komunikacije z Bogom-Očetom, ki naj bi potekala v nekem posebnem, božjem jeziku. Danes jo hodijo obiskovat ljudje iz vsega sveta.

Druga takšna skupina je Sakrament prehoda iz Maribora, ki se je zgradila okoli obrednega uživanja ibogaina, substance, ki jo najdemo v korenini afriške rastline iboga in ima klinično dokazane učinke pri zdravljenju odvisnosti, vsaj eno afriško pleme pa jo uporablja pri obredih prehoda, ker je halucinogena snov.

Z novimi religijskimi gibanji so povezana tudi nekatera grozodejstva, npr. množični samomori ...

Poznamo šest velikih, tragičnih incidentov, prvega iz leta 1978, ko je v južnoameriški Gvajani več kot devetsto pripadnikov Templja ljudstev storilo samomor. To je bila prelomna točka, ko so zahodne družbe postale nezaupljive in sovražno naravnane do sekt. A že samo dejstvo, da na svetu deluje več tisoč novih religijskih gibanj, ki so vsa skupaj zagrešila vsega šest incidentov, je zgovorno. Nova religijska gibanja niso nič bolj primerno okolje za zlorabe kot kako drugo okolje in so prej deležna nasilnih reakcij okolice, kakor pa da bi bila sama nasilna.

Njihova percepcija je vseskozi zaznamovana s stereotipi. Prvi val novih religijskih gibanj so tvorili večinoma mladi, izobraženi pripadniki srednjega sloja. S samim svojim obstojem so načeli vprašanje, zakaj razmeroma veliko mladih zavrača način življenja, kot ga za njih želijo in organizirajo dobronamerni starši. Kot odgovor se postopoma razvije teza o pranju možganov, ki prihaja iz povsem drugega konteksta, iz korejske vojne, in govori o tem, da naj bi kitajski komunisti razvili zelo učinkovito tehniko mentalne manipulacije, s katero so svojim ujetnikom oprali možgane in jih prepričali, da so začeli verjeti v komunistično idejo. Slabi dve desetletji po korejski vojni se v ZDA uveljavi teza, da se mladi spreobrnejo zato, ker jim večinoma karizmatični voditelji novih religijskih gibanj operejo možgane, zaradi česar niso več sposobni trezne presoje. Razvijejo celo prakso deprogramiranja, v okviru katere na željo staršev ugrabljajo mlade in jih poskušajo spraviti nazaj na pravo pot.

Po vseh kvantitativnih kazalcih so nova religijska gibanja obroben, skorajda obskuren pojav. Recimo: njihovi pripadniki tvorijo komaj 2 do 3 promile slovenske populacije; prevladujoča večina, okoli 80 odstotkov novih religijskih gibanj v Sloveniji ne dosega meje stotih pripadnikov, polovica jih ne šteje niti 50 članov. Po drugi strani pa naj bi kar okoli 50 tisoč državljanov Slovenije prakticiralo bolj ali manj »sekularizirano« obliko joge, ob izteku 20. stoletja je kar petina Slovencev verjela v reinkarnacijo. Kako pojasniti diskrepanco med pičlim članstvom in množično razširjenostjo novoreligijskih verovanj in praks?

Nova religijska gibanja so simptom dinamike družb, v katerih živimo. So del širšega toka. Zgovorno ilustrirajo družbene spremembe na začetku 21. stoletja. Danes je govorjenje o čakrah, karmi ipd. nekaj običajnega, pred komaj nekaj desetletji pa je bilo še nepojmljivo. Nihče ni vedel, kaj to je, če pa že, je veljal za čudaka. Zdaj je to mainstream diskurz.

Kako slovenska država lovi ravnotežje med ustavno zapovedano enakopravnostjo verskih skupnosti in težnjami največje, rimskokatoliške cerkve po posebnem statusu?

Biblija slovenske države, ustava, o religiji določa troje: da je prakticiranje religije svobodno, da je država ločena od verskih skupnosti in da so verske skupnosti enakopravne.

Prelom v odnosu slovenske države do verskih skupnosti se je zgodil leta 2000, v času prehodne desnosredinske vlade pod Bajukovim vodstvom, ko je vodenje urada za verske skupnosti prevzel Drago Čepar, aktiven strankarski človek desnice in aktiven katoličan. Od takrat postane država mnogo bolj pozorna do večjih religijskih skupnosti in med njimi daleč najbolj do rimskokatoliške cerkve ter vse bolj očitno zapostavlja manjše. Problematično postane celo načelo ločitve države in cerkve.

Zakon o verski svobodi, pri pripravi katerega je bila stroka »aktivno preslišana«, sprejet pa je bil leta 2007 ob obstrukciji opozicije in z vsega enim glasom večine vseh poslancev, je pred letom ustavno sodišče spoznalo za neskladnega z ustavo.

Neustaven je v dveh točkah: prvič, pogoji za registracijo verskih skupnosti so postavljeni previsoko, saj od njih zahtevajo najmanj sto polnoletnih članov in najmanj desetletno dokazljivo delovanje v Sloveniji, česar velika večina pri nas delujočih verskih skupin ne bi mogla izpolniti. S tem je kršeno načelo svobode vesti. In drugič: zaposlovanje duhovnikov v bolnišnicah in zaporih krši načelo ločitve države in religije. Ko država zaposli državnega uradnika, čigar delo je izvajanje religijskih opravil, težko še naprej govorimo o ločitvi države in verskih skupnosti, kajti država lahko zagotovi duhovno oskrbo tudi brez zaposlovanja.

Skratka, ne samo enako obravnavanje vseh verskih skupnosti, tudi razumevanje in izvajanje koncepta ločitve države in cerkve se je po letu 2000 radikalno spremenilo. To se je zgodilo na sporen način, kajti spremembe so se uvajale brez pravih javnih razprav, proč od strokovne in siceršnje javnosti. Direktor urada je več kot enkrat cinično ugotavljal, da so zakon sprejeli vsi navzoči poslanci, čeravno je šlo za brutalno preglasovanje. Religija je vendarle občutljivo področje in pri oblikovanju temeljnega zakona o takem področju bi pričakovali večji konsenz. Namesto tega pa še vedno čakamo, da bo država odpravila ustavno neskladje.

Prijavi sovražni govor