Dr. Andrej Robida: Napake v zdravstvu se dogajajo in se vedno bodo

Kot član mednarodne komisije je zadnje tri dni opravljal nadzor nad programom otroške srčne kirurgije v ljubljanskem UKC.

pon, 14.07.2014, 09:00
Andrej Robida

Malina ali robida?

Največkrat malina, včasih robida.

Bled ali morje?

Oboje, a je za življenje lepši Bled.

Enkrat zdravnik, vedno zdravnik?

Ni možnosti, da ne bi bil. To je tako kot z odhodom v samostan. Ko si enkrat tam, ne moreš ven. Nekaj te kliče! Stran od zdravnika, ki je to zgolj zaradi službe.

Upokojenski ali podjetniški status?

Upokojenski.

Ste nogometni navdušenec?

Ne.

Življenjski moto?

Poštenost.

Sedeminšestdesetletni sogovornik je zadnje tri dni kot član mednarodne komisije opravljal nadzor nad programom otroške srčne kirurgije v ljubljanskem kliničnem centru.

Delal je v tujini, na ministrstvu za zdravje je vodil oddelek za kakovost v zdravstvu in sopredsedoval delovni skupini evropske komisije za varnost pacientov. Od upokojitve sodeluje pri strokovnih nadzorih, dela v podjetju Prosunt, v katerem je solastnik, in je avtor več del s področja kakovosti in varnosti v zdravstvu. Svojim pacientom in njihovim staršem vedno seže v roko.

Po enajstih letih v Katarju ste se leta 2001 vrnili v domovino in ugotovili, da bi bilo pri nas treba urediti področje varnostne in kakovostne obravnave pacientov?

Saj ni bilo nič storjenega. Če kot zdravnik starejše generacije pogledam nazaj, nismo v toku izobraževanja ničesar slišali o komunikaciji, spoštovanju pacienta, o kakovosti, varnosti, timskem delu. Kako bomo delali, smo se navadili skozi izkušnje. Tudi danes lahko na prste ene roke preštejemo zdravstvene izobraževalne ustanove, ki temu namenijo kaj pozornosti.

Kako boš zdravilo predpisal? Se boš zraven podpisal ali ne? Boš vsak dan napravil s timom načrt obravnave za vsakega pacienta za tisti dan z jasno določenimi cilji? Boš dnevno pregledal, koliko je bolnik napredoval? Te in podobne zadeve bi morale biti jasno urejene. Pa velikokrat niso.

In je možnost napak toliko večja. Pred desetletjem ste začeli odstirati to problematiko.

Vsaka napaka me prizadene. Napake se dogajajo in se vedno bodo, a se dajo v veliki meri zmanjšati tako, da ne dosežejo pacienta. Nemogoče je, da se pri delu ne bi zmotil. V 80 do 90 odstotkih se vzrok skriva v sistemu, v katerem delaš. Toda tega pri nas nihče noče raziskovati oziroma sem pri tem precej osamljen. Dela sem se lotil po vrnitvi iz tujine na ministrstvu za zdravje, ko je prišlo do starega načina obtoževanja posameznih zdravnikov. Spomnim se, da me je zdravniška zbornica povabila k presoji glede smrti nekega otroka. Rekel sem, da se bom zadeve lotil, a le, če lahko vpogledam v sistem. Pri zdravljenju otroka je sodelovalo pet institucij. Govoril sem tudi s starši in napravil sistematično analizo za iskanje globljih vzrokov za napako. To je bila kompleksnejša presoja, ki je pokazala vrsto pomanjkljivosti v sistemih, kjer se je otrok zdravil, in ni obtožila nobenega posameznega zdravnika.

Pri koliko strokovnih nadzorih ste sodelovali?

Številke nimam, a so se mi nekatere tragedije vtisnile v spomin. Primeri smrti otrok in odraslih, pa zaostajanje z odčitavanjem več kot 2500 histoloških preparatov, ki so dolgo ležali v omari. Ni šlo samo za stekelca s tkivom, ki jih niso pregledali, šlo je za tkiva živih pacientov, katerih nadaljnja usoda je bila odvisna tudi od rezultatov te preiskave. Napisali smo podrobno poročilo, podobno poročilom v tujini, saj so mehanizmi, zakaj se napake zgodijo, podobni po vsem svetu. Zgodilo se ni nič. No, sklicana je bila novinarska konferenca, na kateri so nas novinarji obtožili, da se hočemo zdravniki skriti za sistem. Tedaj sem dejal, da je bil sistem v prejšnjem režimu nedotakljiv in da zdaj ni nič drugače.

Sistem smo vendar ljudje?

Za sistem je odgovorno vodstvo ustanove, ki je nedotakljivo, saj je 'naše'. Ne moreš odstaviti direktorja, ki si ga nastavil, saj je vendar 'naš'. Zato poročila, ki kažejo na sistemske težave, niso zaželena. Poleg tega se pri nas meni, da je dovolj, če je v nadzorni komisiji strokovnjak z določenega področja. Pa ni. V komisiji mora biti nekdo, ki pozna sistemski pristop za izboljševanje varnosti pacientov. Velikokrat tudi medicinska izvedenska mnenja ožigosajo posameznega zdravstvenega strokovnjaka. Za to je kriva zakonodaja, ki ima korenine v bronasti dobi (smeh). V svoji knjigi predstavljam odločitveno drevo v pomoč timu, ki bo delal analizo, da bi ugotovil, ali gre pri nekem tragičnem primeru za krivdo posameznika ali za krivdo sistema. Z njim se da izločiti namerno dejanje z namenom povzročiti škodo pacientu. Slednje je izredno redko, a se zgodi. V Angliji je nekdo pred leti ubil dvesto starejših pacientov, ker so se mu smilili. Kakorkoli, ugotoviti je treba, v kakšnem stanju je bil nekdo, ko je izvajal neki diagnostični ali terapevtski postopek. Vprašati se je treba, kako bi ravnal nekdo s podobno izobrazbo v tem primeru, recimo ob dveh ponoči in ne v idealnih razmerah. Ali so bila upoštevana pravila, ki jih ima bolnišnica, in ali jih sploh ima? Zdaj se nekateri smejejo in omalovažujejo opomnik »varna kirurgija rešuje življenja«. Kolegu, ki promovira akcijo Svetovne zdravstvene organizacije, rečejo, da je z Marsa, meni pa so govorili, da sem padel z Lune. Češ, kaj govorim o enostavnih stvareh, za katere vsak ve, da jih je treba narediti. Res je, ampak kaj, ko jih nazadnje pozabi! Velikokrat ga pri delu kaj zmoti, in psihologi so natančno analizirali, kako delujejo človeški možgani, da se to sploh zgodi. V neki ameriški bolnišnici so uporabljali 34 infuzijskih črpalk različnih proizvajalcev. Vse so delovale približno enako, a so imele različno razporejene gumbe. Medicinska sestra je po treh mesecih uvajanja začela z dežurstvom in zgodilo se je, da je napravo narobe programirala. Okrivili so jo, namesto da bi imeli črpalke zgolj, denimo, dveh proizvajalcev, da do tega ne bi prišlo.

Koliko pritiskov in lobiranja ste občutili ob pisanju poročil o nadzorih?

Ob pisanju ne, pač pa potem. V enem primeru je ustanova, katere pričakovanja niso bila izpolnjena, imena članov komisije javno objavila, češ da je komisija nesposobna. Imenovali pa so nas sami, kar pove vse. Odkrili smo sistemske napake in priporočili izboljšave. Nikogar sicer ne moremo prisiliti, da jih vpelje. To je stvar naročnika ekspertize. Razumem pa, da ti ne bo všeč, če ti nekdo govori, kaj moraš narediti.

Brala sem eno takih poročil. Obsežno delo – koliko časa vzame?

To, ki ste ga brali, je bilo za naše razmere obsežno in neobičajno. Komisija je pregledala problem obravnave pacientov na določenem področju in odkrila množico skritih napak, ki so pripeljale do nesrečnega dogodka. Za tako celovit pregled je potrebnih tudi sto ur ali več.

Kako vam pri delu, ki ne prinaša vidnejših rezultatov, in pritiskom navkljub uspe ohranjati načelnost?

Držim se tistega, kar je ugotovljeno z znanstvenimi metodami, in si s tem zavestno ne pustim, da bi me kdo vrgel iz tira.

Katera napaka se vas je najbolj dotaknila?

Ko sem bil še specializant, je sorodnica v bolnišnici doživela zaplete pri zdravljenju s kemoterapijo. Ob obisku sem opazil, da je v šoku zaradi premalo tekočine v telesu. Debele štiri ure so iskali dežurnega zdravnika, naslednji dan pa je umrla. Rekli so, da bi se zaradi hude bolezni to 'itak' zgodilo. Pa 'itak' ni problem, problem je, kaj si ti naredil in česa nisi. Boli me tudi, ko starši čustveno pripovedujejo o svojih izkušnjah. Morda ni vse tako, kot predstavijo, a mi je nerodno, ko slišim, kako se obnašajo nekateri kolegi. Pa niso sami krivi. Veste, kaj se naučite, ko kot nov zdravnik pridete v bolnišnico? Ne samo tehničnih veščin, ampak tudi vedenjskih vzorcev tistih, s katerimi delate. Obstanete le, če se jim prilagodite. To se da spremeniti. Nekateri ljudje se grdo vedejo po naravi, pa tudi zaradi načina vzgoje. Kot pa sem že uvodoma nakazal, zdravstvene ustanove nimajo ali ne upoštevajo pravil profesionalnega obnašanja. V Katarju sem jih imel. Ko sem prišel tja, so mi v roke dali knjižnico o obnašanju zdravnikov in sankcijah. Vedel sem, da bom ostal brez petih odstotkov plače, če se ne bom v določenem roku podpisal h končanemu popisu bolezni.

Pri nas pa kirurg operira človeka in se niti podpiše ne.

Ali pa ga sploh ni zraven. Marsikatera sekundarna bolnišnica ima bolje urejeno dokumentacijo kot centralna. Zato, ker se tam s tem nihče ne ukvarja.

Če se vrnem k napakam, me je prizadela tudi smrt neke deklice med mojim dežurstvom. Predaja pacientov je potekala takole: dežurni zdravnik je na listek napisal, da na oddelku A leži pacient, ki ga je treba pregledati, in kaj se pričakuje, da se bo z njim dogajalo. Zjutraj sem šel s tem listkom nadrejenemu poročat o dogajanju med dežurstvom. Potem pa je listek romal v koš. Tako so bile 'dokumentirane' predaje pacienta in so ponekod še vedno. Za tisto deklico sem bil obveščen, da jo je pripeljala neka tečna mama, da so predpisali terapijo in naj jo med vizito pogledam. To sem storil, bilo je vse v redu, potem pa so me panično klicali, ko je bil otrok že nekaj časa brez znakov življenja. Zjutraj sem počakal nadrejenega pred vrati. Povedal sem, da me je zgodba zelo prizadela in potrla, pa je rekel, da nisem kriv. Odvrnil sem, da ne gre za krivdo. Zanimalo me je, kaj bi lahko naredili, da bi izboljšali predajo pacientov. A se ni nič zgodilo.

V Katarju je bilo drugače. Imel sem bolnika, ki sem mu moral pred operacijo narediti natančno slikanje srca. Kateter, ki sem ga uporabil, je v srcu počil. Del ga je odneslo v pljuča, hotel sem ga ujeti, a je šel manjši košček še naprej. Uspelo mi ga je pripeljati do dimelj, vendar ga nisem mogel izvleči. Za pomoč sem prosil kirurga. Zadevo smo rešili v operacijski dvorani. Nekateri v takih primerih ne bi poklicali na pomoč, sploh specializanti se velikokrat bojijo, češ da bodo nadrejeni rekli, da nič ne znajo.

Kakorkoli, jutro po dogodku me je obiskal odgovorni za kakovost v bolnišnici in pojasnil, da bodo sklicali komisijo. Ta je opravila pogovor z menoj, inštrumentarko, tehniki, ki so pripravljali katetre. Ugotovili smo, da je bil kateter star osem let. Prepričan sem bil, da bodo okrivili tehnike, a bolnišnica ni imela za te stvari nobenega protokola. Zato je komisija vodstvu priporočila, da se napiše opomnik oziroma kot dolžnost tehnika zapiše, da pred vsako operacijo pogleda rok uporabe katetra in datum pokaže tudi zdravniku – dvojna preverba. Pri nas bi pa v takem primeru na kakšnem hodniku rekli: »Robida, toliko se hvali, kako zna delati, pa glejte, kaj se mu je zgodilo, da o tistem tehniku, za katerega tako ali tako že vemo, da je površen, ne govorimo.« Pogosto se s prstom kaže na posameznika, posebej če ga ne maraš, če pa je tvoj prijatelj, stvar potlačiš. Ne iščemo globljih vzrokov napak in rešitev zanje.

Angina. Zdravnik predpiše antibiotik. Na vztrajanje bolnika, naj naredi test, se izkaže, da je bila bolezen virusnega, ne bakterijskega izvora. Je to napaka in ali bi moral zdravnik o njej komu poročati?

V tem primeru je odlično, da je pacient vztrajal, saj tega praviloma ne počnejo. Zgodila se je nenamerna napaka, ki ni bila usodna. Zdravnik je glede na svoje znanje ocenil, da je večja verjetnost, da gre za bakterijo kot virus, in predpisal zdravilo. Iz tega bi se morali naučiti, da je potreben test in da ga morajo od zdaj naprej narediti pri vsakem takem pacientu. V ustanovi bi se morali pogovoriti in sprejeti priporočila za vse zdravnike, ki se ukvarjajo s takimi primeri, da se ne bi več dogajali. Prav zaradi napačno razumljene avtonomnosti zdravnikov imamo tako velikansko variabilnost pri rezultatih zdravljenja.

Torej bolniki lahko veliko pripomorejo k odpravi napak?

A le izobraženi in zelo vztrajni. Pacienti so še vedno večinoma pasivni udeleženci pri zdravstveni obravnavi. Čim si v bolniški pižami, gre po zlu tvoje dostojanstvo, narediš, kar ti rečejo, in se ne sprašuješ, zakaj to in ono. Misliš si, da že vedo, kaj delajo. Poleg tega obstaja razlika v razumevanju bolezni in zdravljenja. K temu pripomore še žargon, ki ga pacient ne razume. Ljudem predlagam, da sprašujejo in zahtevajo razumljive odgovore. Tudi sam sem pred časom dobil popis pacienta s samimi kraticami, nič nisem razumel. In sem prosil, da napišejo, katere kratice so na njihovem oddelku dovoljene in katere ne. Od tedaj me ne pozdravijo več.

Vse manj je časa za resnejše obravnave. Zdravnik da bolniku hitro vedeti, da se mudi.

Moj sorodnik je na viziti prosil zdravnika za pogovor, pa mu je odvrnil, da nima časa. Vztrajal je, ali se lahko pogovorita, ko bo imel čas, a mu je rekel, da ga nima nikoli. To ni odgovor! Za svoje paciente sem si moral vzeti čas na svoj račun, ne na račun službe. In ravno pri enem od njih je ponoči nastal manjši zaplet. Ko sem zjutraj srečal njegovega očeta, sem mu hotel pojasniti situacijo, pa je odmahnil z roko, češ da sem mu o možnih zapletih že vse povedal. Bi mu lahko pogledal v oči, če si ne bi prej vzel časa? Pa je bilo vse v redu in njegov sin je ozdravel.

Koliko ljudi pri nas vsako leto izgubi življenje zaradi napak?

Raziskave nimamo, smo jo pa pripravljali. Povabili smo Svetovno zdravstveno organizacijo, ki je izobrazila dvajset raziskovalcev, sodelovati je bilo pripravljenih več kot deset bolnišnic, a se je vse ustavilo. Po odlaganju raziskave sem raziskovalce ponovno izobrazil, toda potem je zmanjkalo denarja. Tistih nekaj evrov za kompenzacijo dvodnevne plače raziskovalcev. To je uradna razlaga, neuradna pa je, da najbrž številk nočemo. Evropske študije sicer kažejo, da vsak petstoti do tisoči pacient v bolnišnici umre zaradi napak. To delite s 360 tisoč hospitalizacijami na leto pri nas in boste dobili številko, ki so jo poznali najmanj trije ministri. Poleg tega v razvitem svetu v bolnišnicah škodo za zdravje pretrpi vsak deseti pacient, pol od njih zaradi napak. Toliko je tega. To je epidemija. Potrebovali bi epidemiološki način ozaveščanja, kot na primer pri kroničnih boleznih. Poleg trpljenja pacientov, svojcev in vpletenih v incident gre tudi za razmetavanje denarja, saj poprava napak ogromno stane.

Koliko je zdravstveno osebje glede napak sploh pripravljeno ukrepati, spregovoriti?

V razviti tujini se pri napaki nemudoma vpelje nadzor, pacientu oziroma svojcem se pove, da jih bodo obveščali, zakaj, kako se je to zgodilo in kaj bodo naredili, da se ne bo več ponovilo. Opravičijo se. Pri nas to ni v navadi. Naši zdravstveni strokovnjaki najprej naredijo vse, da bi posledice odstranili ali omilili škodo. Potem največkrat rečejo, da je prišlo do komplikacije. Razlog za tako ravnanje je predvsem zastarel in škodljiv pristop k obravnavi napak. Namesto pravične kulture imamo kulturo obtoževanja in strahu. Nihče ni tako neumen, da bo sporočil napako s hudimi posledicami, ker ve, da ga čaka obtoževanje, morda izguba licence ali kriminalistično preganjanje. Zato zdravniki skrivamo napake ali jih pripisujemo komplikacijam in izvajamo defenzivno medicino. Tako se iz napak nič ne naučimo in te se kljub obsodbam dogajajo v nezmanjšanem številu.

Kako se spremlja kakovost dela v zdravstvenih ustanovah?

Leta 2004 so morale na pobudo ministrstva za zdravje bolnišnice obvezno poročati o nekaj kazalnikih kakovosti. Lani je izšla publikacija s čez 70 kazalniki, ki sta jo pripravila strokovnjaka z ministrstva in napisala, kje so problemi. Nekatere bolnišnice niso poročale, nekatere so uporabile 'hišne številke', zato da bi na zunaj delovale odlično, tiste, ki so pošteno poročale, pa so imele 'najslabše rezultate'. Sistema preverjanja kakovosti podatkov ni. In če tega nimaš, bodo ljudje goljufali, ali še bolje, če ne meriš, si odličen.

Povprečni državljani imajo občutek, da so zdravniki preveč zaščiteni. Je to mit?

Zdravniki sploh nismo zaščiteni. Zaščiten je sistem, kot sem že omenil, in to zelo močno. Ste morda že kdaj slišali, da bi sodišče naložilo ureditev sistema, ki je pripeljal do tega, da se je nekemu zdravniku ali medicinski sestri kot zadnjemu v verigi zgodila napaka? Tudi kuhanje kave je sistem. Rabite kavo, vodo, grelnik in nekoga, ki jo bo kuhal. Imate načrt: vklopiti grelnik, segreti vodo, dodati potrebne sestavine. A namesto sladkorja uporabite sol, ker vas je nekdo med opravilom zmotil. Ponovite postopek in rešite zadevo. Naredili ste napako. V zdravstvu je podobno. Imate sistem ravnanja z zdravili. Nekdo jih je na polici nenamerno zamenjal, vi pa ste avtomatično zgrabili napačno škatlico, ker je bila embalaža podobna. Da, zmotili ste se enako kot pri dajanju soli v kavo. Samo področje, kjer je prišlo do napake, je bilo drugo in zato tudi posledice. Kaj če bi uredili sistem embalaže zdravil, ne pa obtožili medicinske sestre za zmoto?

Kako ste videli odhod zdravnice Nade Cesarec za zapahe, primer Nekrep in druge podobne tragične zgodbe?

Zadeve poznam iz medijev in si upam reči, da je bilo tudi pri njih ogromno sistemskih problemov. V primeru Nekrep je zdravnica priznala, da se je zmotila. A tu se šele začne analiza, zakaj se je zmotila. Zmota je simptom napake, ne pa vzrok. Ampak do tega niso prišli. Zadeva se je vodila tako, da je eden od zdravnikov rekel, da ga je sram, da je zdravnik. Štirimesečni odvzem licence, to bo pa pomagalo in rešilo vse napake? Tudi odhod Cesarčeve v zapor težko komentiram, ne poznam podrobnosti. Se pa sprašujem, ali je šla v zapor za sistem odgovorna oseba. Ali je sodišče morda spoznalo, da je treba urediti sistem, in ustrezno ukrepalo zato, ker je šlo za namerno kršitev urejenega sistema?

Je prav, da starši, ki menijo, da se je pri zdravljenju njihovega otroka zgodila zmota, o tem prek spletnih družabnih omrežij in medijev obveščajo širše množice? V zadnjem obdobju je to aktualen pojav.

Najprej se je treba pogovoriti s tistim, za katerega meniš, da je ravnal narobe. Če ni posluha, pa so na vrsti tudi mediji. Najhuje je izgubiti otroka, sploh če si ga izgubil zaradi napake, ne zaradi bolezni. Zadnjič me je prizadelo, ko je neka mama govorila o tem, kako je zdravnik pogledal otroka, potem pa rekel, da je od konkurence, in odšel. Če bi v Katarju tako ravnal, bi naslednji dan dobil letalsko karto za domov. Pa so me imeli za strokovnjaka, ampak ne moreš se tako obnašati. Lahko si misliš, da to ni tvoj pacient, vendar staršu to pojasniš z lepšimi besedami. Beseda ubija in zdravi! Na pripombe pred starši in grda obtoževanja med zdravniki bi se morala zdravniška zbornica ostro odzvati. Spomnim se dogodka v Katarju, ko je en zdravnik drugemu izrekel kletvico, ki si jo je ta celo zaslužil, saj je škodil otroku. A je s tem prekršil pravila in ostal brez službe, ker svojih besed ni hotel preklicati. Kolegu ne smeš pred drugimi spodkopavati avtoritete, ga žaliti, kar se pri nas pogosto dogaja. Kot v vrtcu.

Kaj porečete glede drugega mnenja v primeru Renejeve nogice?

Iskanje drugega mnenja je pravica vsakega posameznika. V medicini ni vse črno-belo, zato so mnenja lahko različna, obešati jih na veliki zvon pa je stvar morale. Zdravnik, ki poda drugo mnenje, ga je dolžan zagovarjati na podlagi raziskav in podprto z znanstvenimi dokazi. Od njega bi pričakovali profesionalno obnašanje, ne pa da govori o prvem mnenju omalovažujoče in z grdimi besedami.

Katero zdravstveno ustanovo bi izbrali, če bi bili sami v težki zdravstveni situaciji?

Saj sem bil. Najprej sem vprašal na vasi in pogledal na forume. Se šalim (smeh). Prebral sem si članke. Neki zdravnik je odkrito pisal o tem, koliko ima komplikacij, in sem šel k njemu. Povedal sem svoje želje in je vse teklo, kot je treba. Naj ljudje pogledajo podatke, če jih ustanova ima.

Letos je izšla vaša knjiga Napake pri zdravstveni obravnavi pacientov – sistematična analiza globljih vzrokov za napake in njihovo preprečevanje. Je izpolnila vaša pričakovanja, kakšni so bili odzivi?

Vprašajte čez deset let, ali sem optimističen. Na predstavitev, ki jo je pripravila zbornica, je prišlo okoli petdeset ljudi, v glavnem tisti, ki me poznajo. Od malo več kot trideset tisoč zdravstvenih delavcev! Verjetno menijo, da se stvari, o katerih sem pisal, ne morejo zgoditi.

Kje vidite rešitve za zdravstvo?

Še izboljševanja varnosti pacientov ne morem spraviti v prakso, ker imam samo znanje o tem, ne pa potrebne moči ali sredstev, da bi to storil. Pri nas je problem, ker se stvari ne izboljšujejo kontinuirano, ampak po volji vsakega ministra. Vsak prinese nekaj svojega in zavrže kaj od prejšnjega. Druge razvite države pa imajo na tem področju narejeno strategijo, imajo poslanstvo, vizijo, financirane programe za spremembe, ki potekajo le na podlagi znanstvenih dokazov za zdravstveno politiko. Zato sploh ni važno, kdo je minister. Mi pa smo na ministrstvu začeli projekte, ki niso končani, ker se je menjajo vlade.

Kaj konkretno?

Najbolj boleča se mi zdi nedokončana nacionalna izvedba akreditacij bolnišnic. Pripravljeni so bili splošni standardi, navodila za pripravo na akreditacijo in akreditacijski program. Vse bolnišnice so prejele standarde, ki jih je potrdil zdravstveni svet. A iz vsega tega ni bilo nič, ker je nekdo stvar preprečil. Seveda pa ni nihče odgovarjal, da smo se dve leti ukvarjali s tem. Akreditacija prisili bolnišnico in ji da orodje, da se v posameznih segmentih izboljša. To so standardi, ki se ne vtikajo v ozko stroko. Popis bolezni morata pacient in njegov osebni zdravnik dobiti denimo v 15 dneh po odpustu iz bolnišnice. Če tega ne narediš, ne izpolnjuješ standarda. Gre za osnove. Ko so se pripravljali na zdaj tako rekoč obvezno mednarodno akreditacijo, je neka sestra govorila, kako si nimajo časa kar naprej umivati rok, kar zahteva akreditacijski standard za preprečevanje okužb. Najbolj pa me je prizadelo, da so ji zagotovili, da bo po odhodu akreditorjev spet vse po starem. Pred kratkim je bila opravljena evropska študija, po kateri naj bi vsak 24. pacient v Sloveniji dobil bolnišnično okužbo. Certifikata o akreditaciji, ki bo zgolj uokvirjen visel nad direktorjevo glavo, res ne potrebujemo, če ne bo vplival na zavest ljudi in procese dela.

Kako to, da je bil projekt, naravnan v dobro družbe, ustavljen?

Za ohranjanje statusa quo, ki nekomu ustreza, se je treba bolj boriti kot za spremembe, ki bi vplivale na boljši jutri. Vsi imajo sicer lepo napisano, kako je pacient na prvem mestu, ampak to so floskule.

Imate naslednika, ki bo nadaljeval vaše delo?

Ne. V bolnišnici mlajše kolege naučiš nekih veščin. Tu pa nimam nikogar. Morali bi imeti inštitut na ravni države, ki je bil že zastavljen, a se je spet ustavilo pri sredstvih. Smrtnost zaradi prometnih nesreč jim je pri nas uspelo zmanjšati, ampak kakšen orjaški aparat je zadaj! Zaradi napak v zdravstvu umre od tri- do petkrat več ljudi, pa nič. Nihče si ne upa nič ukreniti.

Prijavi sovražni govor