Erik Kerševan: »Razlaga ustave ni odvisna od letnih časov«

Naš sogovornik spada med tiste, ki jih je predsednik države Borut Pahor v sredo povabil na sestanek, da bi mu pravniki pomagali razrešiti zadrege in dileme, ki se pojavljajo ob datumu razpisa predčasnih parlamentarnih volitev. Čeprav velja, da če o nečem vprašaš dva pravnika, dobiš tri različne odgovore, se tokrat pri predsedniku države to ni potrdilo. Prav nasprotno.

Ali bomo vsako leto hodili na državnozborske volitve?

Upam, da ne. Namen našega ustavnega in pravnega sistema je, da imamo stabilno oblast. To ne pomeni nujno vedno stabilne vlade. Vlade se lahko menjavajo v okviru istega parlamenta, to se je tudi pri nas že pokazalo. Ko pa so volitve potrebne, so včasih edini ali pa pravi odgovor na situacijo, ki nastane. Ni pa to nekaj, kar bi pomenilo čarobno palico za reševanje vseh političnih težav in tega bi se kazalo tudi zavedati.

Se približujemo italijanskemu scenariju?

Smo relativno mlada država, ki je zelo dobro startala z visoko gospodarsko rastjo, z gospodarskimi uspehi, z vključevanjem v mednarodne organizacije in v tem času je bilo relativno enostavno stabilno vladati. To se je končalo z nastopom krize. In zdaj se šele pravzaprav učimo - mislim, da vsi, tako volivci kot politiki -, kako bo naša država delovala v časih, ki niso enostavni. In prve izkušnje niso dobre. Ampak naloga vsake vlade, tudi v našem sistemu, je, da, kolikor se da, pripelje mandat do konca.

Državo torej vodi politika, ki ni dorasla izzivom, ki so pred njo?

To je težko vprašanje in seveda ni pravno. Sicer mislim, da so v našem pravnem in političnem sistemu vsi pogoji, da bi imeli bistveno bolj stabilno, resno, odgovorno politiko. Kar posebej zbuja skrb je, da smo se v zadnjem času znašli v neke vrste kadrovskem deficitu. Po mesece in mesece ni niti kandidatov za ministre niti ministrov, ali pa ti zelo hitro odstopajo. In tudi predčasne volitve niso zagotovilo, da bo drugače, ali da bo sploh kaj bolje.

Odzvali ste se vabilu predsednika države, da bi mu pomagali razrešiti dilemo, kdaj naj bodo volitve. Predlagali ste mu drugo polovico julija. Zakaj?

Imamo prvi primer odstopa predsednika oziroma predsednice vlade v tej ustavni ureditvi. Zdi se mi modro, da je pred nadaljnjimi koraki predsednik republike opravil pravno razpravo. Tak pogovor bi sicer pričakoval pri predsednici vlade in to še preden je odstopila. Kajti v njenih rokah je bila v tistem trenutku odločitev o tem, na kakšen način in v katerem trenutku se bo razreševala nastala politična kriza. In imela je najmanj dve možnosti: postaviti vprašanje zaupnice, kjer je postopek zelo jasen, zelo hiter in vodi do predčasnih volitev, ali pa odstopiti. Toda odstop predsednika vlade ni nekaj, kar bi nujno in hitro vodilo k novim volitvam. Takega pravnega razmisleka, kolikor jaz vem iz pogovorov s kolegi, takrat ni bilo, in se šele zdaj rešuje marsikatero odprto vprašanje, ko sta državni zbor in predsednik republike v bistvu postavljena pred izvršeno dejstvo.

Toda skupina pravnikov je presenetljivo soglasno ponudila eno rešitev.

Drži, v mnogih točkah smo se strinjali, vsekakor v tem, da je predsednik države v situaciji, ko mora napraviti določene korake, se posvetovati s poslanskimi skupinami, si v okviru svojih ustavnih pooblastil aktivno prizadevati za razrešitev situacije - bodisi s predlogom za novega predsednika vlade bodisi z nadaljevanjem postopkov, ki pripeljejo do razpustitve državnega zbora in novih volitev. Kljub temu je znotraj pravnega okvira še vedno veliko neznank. Moje stališče v tem delu je, da ne kaže prehitevati ter da je treba opraviti vse korake, ki so potrebni po ustavi.

In ti koraki nas pripeljejo do sredine oziroma druge polovice julija?

Bolj govorimo o drugi polovici julija.

Ko bo veliko ljudi na dopustih, pa že pred tem bodo morali dvakrat na volišča, pa jeseni še enkrat …

Osebno bi si želel, da ljudem ne bi bilo treba tolikokrat na volišča, toda želje so eno, pravni okviri pa nekaj drugega in tu so se stvari prepletle. Glede datuma predčasnih volitev je še nekaj neznank tudi glede tega, kako bo državni zbor izvajal svoje pristojnosti - ne samo predsednik republike. Lahko bomo imeli kandidate za mandatarja, tu sta možna dva kroga glasovanj, lahko sledi še tretji krog in manjšinska vlada oziroma vsaj glasovanje o njej. In vsak tak korak, ki jih ni mogoče ignorirati, pomeni nekaj dni in tednov. Skrajnega roka za predčasne volitve pravzaprav niti nisem slišal, verjetno je nekje v septembru ali pa celo na koncu septembra. Vsekakor mislim, da se je treba pravil držati, mimo njih ni mogoče iti, to bi bila slaba popotnica.

Bi pa poudaril, da so kakršne koli napovedi, kako bodo stvari tekle, nezanesljive. Ravnanje političnih strank je uganka. Res nekaj napovedujejo, kako bodo ravnale, če bodo res tako, bomo videli. Zanesljivo pa je, da se bo predsednik države strogo držal določil ustave in drugih predpisov, tudi predsednik državnega zbora je na sredinem sestanku dal takšno zavezo. To je seveda dobro izhodišče. Tisto, kar je območje somraka, je torej vprašanje dejanskih korakov, ki bodo sledili s strani drugih političnih akterjev, saj lahko prihaja tudi do izrab ali zlorab kakšnih možnosti za odlog volitev, ravno zaradi političnih tehtanj, ko bo vsak ocenjeval svoje možnosti in mislil na lastne interese.

Ste predsedniku države torej olajšali življenje ali ste mu ga dodatno zapletli?

Pravniki zmeraj malo zapletemo življenje, ampak mislim, da je razhajanj glede temeljnih strokovnih vprašanj malo. Mogoče bo potreben še kakšen posvet v izogib morebitnih ustavnih sporov.

Kaj če se bo julijski datum volitev znašel pred ustavnim sodiščem? Že pri odločanju o datumu referenduma o arhivih je ustavno sodišče dalo vedeti, da je treba državnozborske volitve vendarle izpeljati tako, da ljudje pridejo na volišča, ne pa, da ne pridejo.

Ustava pravi, da je okvir za razpustitev državnega zbora in naknadni razpis volitev 60 dni, torej se gibljemo v okviru od 40 do 60 dni po razpustitvi državnega zbora. Če padejo volitve v ta časovni okvir, je pač treba ustavo v tem delu spoštovati. Če obrnem, razlaga ustave tudi v tem delu ni odvisna od letnih časov.

Se pravi, da ustavno sodišče v tem razmisleku nima manevrskega prostora?

Mislim, da ne. Ustavno sodišče je pri odločanju o referendumu o arhivski noveli sankcioniralo, vsaj tako so zapisali, zlorabo, v nekem smislu arbitrarnost, pri tem, ko je državni zbor v prvo določil datum, ki je bil neugoden, čeprav so bili na voljo bolj ugodni datumi. Kaže tudi poudariti, da konec koncev, če imamo res nek jasen ustavni okvir in je samo nekaj nedelj pravzaprav tistih, ko so lahko volitve, je očitati komu, da je izbral eno od njih, pravzaprav toliko težje.

Se pravi, da je julijska nedelja enako dobra za volitve kot avgustovska?

Pomembno je, kako se iztečejo vse okoliščine ob upoštevanju ustavnega roka za razpis volitev, torej tistih 40 oziroma 60 dni po razpustitvi parlamenta. Glede na dejanske okoliščine bo tako stvar predsednikove presoje v tem, kateri čas je za volivce najbolj ugoden. Lahko zgolj špekuliram, da je to bolj julij, čeprav ne vem, koliko danes še veljajo neka tradicionalna pravila glede primernega časa za volilno kampanjo in volitve. Obstajajo namreč tudi pogledi, da poleti ljudje pravzaprav ne počnejo kaj drugega in lažje spremljajo medije. Z razvojem elektronskih medijev so tudi vsi podatki ves čas dostopni komur koli. Treba je predvsem zagotoviti, da je na dan glasovanja dovolj ljudi prisotnih in da imajo možnost glasovati.

Ali nam ob upoštevanju vseh političnih in dejanskih okoliščin, ko je med drugim vlada zrušila samo sebe, ko ni prav veliko časa za oblikovanje novih strank in podobno, grozi, da bomo na koncu izbirali samo med dvema opcijama?

Če pogledamo zelo od daleč in zanemarimo mnoge podrobnosti, je padec vlade posledica razpada največje koalicijske stranke. To ni posebej neobičajno. Ni zelo pogosto, ni pa neobičajno tudi v drugih političnih sistemih in parlamentarnih demokracijah. Problem pa je seveda v tem, kot sem že rekel, da ni zagotovil, da bo po volitvah kaj bolje. Kaj bi za to potrebovali, da bi bilo, mi ostaja uganka. Prevetritev političnega prostora je nekaj, kar si lahko želimo, ampak vendarle imam v spominu, da smo imeli že kar nekaj prevetritev, popolnoma novih obrazov in političnih strank, pa se ni prav dobro obneslo. Med padcem vlade in novimi volitvami je malo časa. Vsi bi si želeli stabilnost političnega sistema, ampak ne vem, če je uresničljiva. Nihče si danes ne drzne napovedati, kakšna bo koalicija. To povzroča skrb in nelagodje. In res se zdi, da postaja blokovstvo edina izbira, čeprav bi si želel širših koalicij, lahko tudi z novimi akterji. Osebno bolj verjamem v določene ljudi kot v določene stranke. Pametni ljudje iz zelo različnih političnih strank lahko skupaj delujejo zelo dobro bodisi v koaliciji bodisi v opoziciji. Nesposobni ljudje pa lahko delajo veliko škodo še tako dobri politični stranki.

Nekatere politične stranke kot možne poti za bolj stabilno politično okolje omenjajo možnost samorazpustitve parlamenta, drugačen volilni sistem …

Predlogi so različni, toda tudi v danih okvirih je manevrskih možnosti še veliko. Samorazpustitev državnega zbora je nasprotna naši osnovni ideji stabilnega političnega sistema. To bi pomenilo, da bi imeli še več, po možnosti predčasnih volitev, in to na podlagi odločitve parlamenta, da v nekem trenutku ne želi več nadaljevati svojega dela. Cilj, ki ga želimo doseči pa je prav nasproten: da vlade in poslanci zaključujejo svoje mandate in da za svoje delo prevzemajo odgovornost, saj imajo potem volivci jasnejšo sliko, kdo je v kakšnem mandatu kaj naredil in česa ni. In to je potem lahko izhodišče za odločitev, ali bodo še naprej podpirali isto opcijo ali katero drugo.

Glede volilnega sistema pa takole. Ustava je kljub izrecni določbi še vedno ostala neizvršena v delu, da je treba zagotoviti volilni sistem, ki omogoča volivcem odločilen vpliv na izvolitev konkretne osebe. In tukaj je še manevrski prostor, namesto le z novimi strankami bi morali ljudi prepričati tudi z dobrimi kandidati.

Vlada v odstopu mora do imenovanja nove opravljati tekoče posle. S temi posli je vedno zagata. V teku je nekaj pomembnih projektov. Lahko vlada denimo še nadalje prodaja državno premoženje?

Sem na strani zadržanosti, čeprav je vlada dolžna storiti vse, kar je nujno za funkcioniranje države. Toda vlada, ki odhaja, lahko sprejema tudi odločitve, ki niso optimalne z vidika tistega, čemur pravimo javni interes. Lahko se nekaj ne proda, ali pa se proda pod ceno, lahko se nek projekt izpelje ali ne izpelje na podlagi čisto drugih ciljev in kriterijev, ki so bolj povezani s kakšnimi zelo kratkoročnimi interesi. Tako da mislim, tudi če pravo dopušča več manevrskega prostora, da se je dobro držati tistega, kar je nujni minimum. Res pa je, da je v dani situaciji vprašanje, kaj vse je minimum, kar bo zadeve nekoliko zapletlo. Če nam prodaja državnega premoženja pomeni nujni vir za financiranje proračuna, potem bo to verjetno sodilo v pravni okvir tekočih poslov.

Ali lahko nekdo, ki je pravnomočno obsojen, postane nov premier?

Formalno je to možno. Pravo ne daje odgovora na to, ali je to prava odločitev. Ustavni okvir dopušča kandidiranje, da pa bi oseba, ki je pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, lahko postala predsednik vlade … Mislim, da v normalni državi ne. Zelo dvomim, da bi predsednik republike predlagal takega kandidata, lahko pa ga seveda predlaga poslanska skupina.

V kakšni politični kondiciji torej smo? Nekateri funkcionarji so v kazenskih postopkih, nekateri tudi že obsojeni.

To je nekaj, kar krni zaupanje ljudi v politiko, tako levo kot desno. Zdi se, da se že za kogar koli, ki se pojavi na politični sceni, razkrije, da je vpleten v sumljive posle. Glede tega smo res nekje na dnu. Verjamem, da kdor dela, ta greši. To je nedvomno, vsakdo je storil kdaj kakšno napako, jaz sem jo tudi. To je pač sestavni del tega, če je nekdo aktiven. Morda bi se včasih bolj bal kakšnega kandidata oziroma politika, ki se pojavi kot čisto brezmadežen, kot nekoga, ki je vendarle znan v dobrem in slabem, seveda bolj v dobrem kot slabem, ampak je vendarle že marsikaj v življenju naredil in dosegel. Ampak seveda to, čemur smo priča zdaj, predstavlja velik problem.

Se vam zdi, da bi se ljudje znali na ta problem odzvati tudi z volilno abstinenco?

Da, bojim se, da se bo to zgodilo. To je moja povsem osebna ocena, zanjo nimam kakšnih konkretnih podatkov. Ampak volilna udeležba po Sloveniji se ne more ravno kosati s statistiko tistih držav, kjer je udeležba na volitvah relativno visoka. In nižja kot je udeležba, je to signal, da ljudje vlade in oblasti ne razumejo kot svoje. In to je slabo in vpliva na vse naše presoje: kako bomo izpolnjevali svoje obveznosti, ali bomo plačevali davke … Udeležba je tudi odziv na naša (ne)pričakovanja, ali se bodo stvari v državi reševale na pravno normalen in pošten način.

Bodo evropske volitve 25. maja že ponudile to informacijo?

To zelo težko ocenim. Mislim sicer da ne, da bo rezultat teh volitev v najboljšem primeru morda nek blag odraz tega. Ampak volitve v evropski parlament so bile zmeraj, tudi pri nas, posebno vprašanje, vedno zaznamovano tudi z nizko volilno udeležbo. Osebe, ki so doslej kandidirale, tudi praviloma niso bile ključni akterji domače politične scene. Res bodo nastopile na njih tudi nove stranke in novi obrazi, ki bodo lahko po mojem potem kasneje, šele po teh volitvah, premešale politične karte.

Glede predčasnih volitev torej čakamo na prve poteze politike in Boruta Pahorja. Če bi bili njegov svetovalec, tako kot ste bili svetovalec bivšega predsednika države Danila Türka, kaj bi mu v treh stavkih rekli?

Prvič, da je vsekakor treba upoštevati doseženi konsenz pravne stroke na tem področju. Drugič, da je v vseh okvirjih, ki jih pravo daje, dovolj možnosti, da se ravna razumno in preudarno in da se pride pravočasno do ustreznega rezultata. In tretjič, da mora odločitve, ki jih bo sprejel kot predsednik republike, in razloge zanje, z vsem spoštovanjem predstaviti tako poslancem državnega zbora kot tudi javnosti. Ker je to v dani situaciji, ko gre za čisto nove okoliščine - to je odstop predsednika vlade - izjemno pomembno. Ljudi mora prepričati, da je ravnal res skrbno in v najboljši veri.

Kakšna je sicer »teža« svetovalcev predsednika države?

To je odvisno od predsednika države.

Pa tudi od svetovalcev najbrž.

Svetovalec svetuje in predsednik države lahko sledi temu nasvetu ali pa tudi ne. Gre za pomembno možnost pogovoriti se o določenih vprašanjih, izmenjati stališča, ampak sama po sebi to ni kakšna zelo vidna funkcija in nima kakšnih posebnih pooblastil.

Če bi bili Pahorjev svetovalec, kakšen nasvet bi mu dali glede sestave senata nove protikorupcijske komisije, pri čemer se je nepopisno zapletel?

Prvič bi naredil vse, da do takega zapleta ne bi prišlo in po mojem mnenju se ga je dalo preprečiti. In to je po mojem glavna naloga pravnega svetovalca, čeprav, kolikor vem, ga zdajšnji predsednik nima. Tukaj je zgodba res presegla pravne okvire in se končala na način, ki seveda ni optimalen. Vsekakor mislim, da je bilo nekaj napak storjenih, deloma seveda v dobri veri, deloma kot posledica nekih okoliščin, na katere ni bilo več mogoče vplivati. Ampak vsekakor pa je bilo tudi nekaj takšnih, ki so zame še danes nerazumne in birokratske. Vprašanje članstva v politični stranki je nekaj, kar se sprašuje pri mnogih nadzorstvenih funkcijah, če prav vem, tudi kandidate za sodnike Evropskega sodišča za človekove pravice. O tem, da delitev list primernih kandidatov na dve različni listi ni imel zakonske podlage, in da je bil to eden od vzrokov, če ne celo glavni, za kasnejše zaplete, ker predsednik ni imel ustrezne možnosti izbire, sem javno že govoril.

Se vam zdi protikorupcijska komisija kot institucija potrebna?

Mnoge države je ne poznajo, tako da ne bom rekel, da je to nujna sestavina vsake ustavne ureditve. Ampak pri nas je v marsičem dosegla dobre rezultate, Supervizor je zagotovo eden od takšnih. Ni pa rezultatov na področju, ki se meni zdi izjemno pomembno. Zakaj nihče več ne verjame v javne natečaje v javnem sektorju? Kajti to, da se zaposlujejo slabi kadri v državno upravo, ali politično nastavljeni kadri, kot smo tudi imeli že celo vrsto priložnosti videti pri različnih vladah, je izjemno slabo. To se kaže na različnih področjih, tudi ko vidimo, da izgubljamo stotine milijonov evropskih sredstev zaradi tega, ker v okviru uprave s strokovnega stališča ni bilo narejeno tisto, kar bi moralo biti. To je sistemski problem, ki lahko vodi tudi do različnih korupcijskih tveganj. Nejasen sistem kadrovanja, nepotizmov, politike pri zaposlitvah v javnem sektorju, v državni upravi in širše, je vprašanje, s katerim bi se sistemsko protikorupcijska komisija morala intenzivno ukvarjati.

Zakaj ste po dveh letih odšli z mesta generalnega sekretarja ustavnega sodišča?

Glavni razlog je bil v tem, da sem se odločil, da si nekaj več časa vzamem za družino, ker sem takrat dobil še tretjega otroka. Polna zaposlitev na pravni fakulteti se mi je zdela bolj fleksibilna opcija. Bil sem v izjemni situaciji, ko sem hkrati opravljal dve službi, pa sem se tudi lahko odločil, da nadaljujem le z eno izmed njih.

V tem času, torej od februarja 2010 do julija 2012, ste vendarle bili spremljevalec pomembnih odločitev ustavnega sodišča, zaradi katerih je del javnosti dobil občutek, da ustavno sodišče postaja vzporedna oblast. Upravičeno?

Ustavno sodišče se zelo resno loteva svoje vloge. Strinjanje z vsemi njegovimi odločitvami v različnih sestavah seveda ni nujno, tudi z moje strani to velja. Prav je tudi, da tako strokovna kot laična javnost vrednoti in tudi kritizira odločitve ustavnega sodišča. Kar se tiče zadnjih njegovih odločitev, lahko rečem predvsem to, da vidim, da so bile skrbno pripravljene, da so sodniki poskušali jasno navesti vse argumente in da so bile sprejete celo z visoko stopnjo soglasja. So presegli svoje ustavne okvirje? Mislim, da ne, vsaj pri zadnjih odločitvah se mi zdi, da je to celo manj sporno kot pri kakšnih odločitvah v preteklosti.

Če sva začela z volitvami, z njimi še končajva. Vaš kolega s fakultete Miro Cerar je napovedal ustanovitev stranke in boj za oblast. Lahko računa na vaš glas?

Kolega Cerarja zelo cenim kot pravnika in bom z zanimanjem poslušal, kaj bo zdaj povedal kot politik. Vsekakor pa lahko ponovim, da na vseh straneh političnega spektra potrebujemo čim več pametnih ljudi.

Vas politika sploh kaj mika?

Ne.