Tiskane izdaje
V zadnjih mesecih smo delali na skupnih projektih, največ pri nasprotovanju v zvezi z nepremičninskim davkom. Od takrat se vodstvi obeh strank pogovarjamo o možnosti, da bi sestavili skupno listo. Ankete namreč kažejo, da bi skupni nastop prinesel koristi obema strankama, saj je treba za en poslanski mandat zbrati približno devet odstotkov glasov.
Kako daleč ste s pogovori?
Poleg tega, da smo o tem govorili v ožjem vodstvu stranke, zdaj že poteka debata tudi med članstvom. Z NSi smo se dogovorili, da bi bil nosilec liste zagotovo Lojze Peterle. Od tu dalje pa je še vse odprto – koliko kandidatov bo iz katere stranke in na katerem mestu. Mirno lahko rečem, da z naše strani ne bo težav in da verjamemo, da lahko sestavimo listo, ki bi zmagala na volitvah za evropski parlament.
Toda del NSi očitno dvomi o smiselnosti takšnega sodelovanja. Ker je bila NSi doslej vedno uspešna na evropskih volitvah, SLS pa še nikoli.
Spoštujemo rezultate, ki jih je NSi že dvakrat dosegla. Zato smo hitro privolili, da prvo mesto na listi pripade NSi, dokaj odprti smo tudi od tu naprej. Res pa je, da v politiki včasih občutek moči komu stopi v glavo. Morda gre tudi za to, da se sami čutijo zadosti močne. Čeprav so zadnje evropske volitve pokazale, da bi s seštevkom rezultata obeh strank dobili dva poslanca. Verjamem, da bi, če bi skupna lista zdaj dosegla rezultat, ki bi v evropski parlament pripeljal tri poslance, to bila zmagovalna kombinacija.
Vas zanima položaj evropskega poslanca? Boste kandidirali?
Te odločitve še nisem sprejel. Doslej smo pozvali vse predsednike odborov in vse, ki so kandidirali na zadnjem kongresu SLS, naj pripravijo seznam imen, za katere ocenjujejo, da so primerni za evropske volitve. To je nabor več kot trideset ljudi, ki smo ga zožili na seznam približno desetih oseb. Računam, da bomo v tednu ali dveh sprejeli odločitve, ali gremo s skupno listo ali sami. Moje ime je tudi v tem naboru, bodisi osmih kandidatov na samostojni listi bodisi štirih na skupni. Od tega bo odvisno, ali bom šel na volitve in na katerem mestu na listi.
V SDS so očitno vaše pogovore z NSi razumeli kot poskus povezovanja proti tej stranki. Gre v resnici za to?
V SLS že nekaj časa poudarjamo, da je treba med strankami vzpostaviti dialog in sodelovanje. Trdno smo prepričani, da je ta povezava koristna za Slovenijo. S tem želimo preseči vzorec, da v Sloveniji nihče ne more sodelovati z nikomer, da se še pogovarjamo težko. Resnici na ljubo imata SLS in NSi soroden program, pripadamo isti politični skupini, grupaciji konservativnih strank EPP, tako da tukaj ni veliko ovir.
Ni pa to napoved združevanja obeh strank?
Nikakor. Gre za enkraten projekt samo za evropske volitve.
Niste odgovorili na vprašanje o odnosih s SDS. Že nekaj časa med vami prihaja do bolj ali manj očitnih prask. Recimo pri nepremičninskem davku vas je SDS prehitela s tem, ko je sama vložila zahtevo za ustavno presojo zakona. Tudi vaše pogovore z NSi SDS očitno razume kot povezovanje proti SDS. Je res tako?
V opoziciji smo tri stranke, ki seveda nismo v koaliciji. Vsaka je samostojna in zagovarja svoj program. Vse politične stranke smo si v osnovi konkurentke in v tem ni nič slabega. To je v parlamentarni demokraciji normalno. Razlika med nami je zagotovo v tem, s čim se vsaka od nas največ ukvarja. Mi smo trdno prepričani, da je treba razkriti vse tančice slovenske zgodovine in priti resnici do dna, bodisi o povojnih pobojih bodisi posegih Službe državne varnosti v sedemdesetih in osemdesetih letih. Vendar je sedanji čas tako zahteven, da se mora tudi politika ukvarjati predvsem s tem, kako pripeljati Slovenijo iz te hude in globoke krize. Če hočemo to storiti, moramo zgodovino prepustiti tistim, ki se s tem strokovno ukvarjajo, torej zgodovinarjem, če je treba, tudi organom pregona, svoje sile pa vložiti v iskanje rešitev in povezovanje.
Ni dovolj, da strne vrste koalicija ali opozicija. Treba je preseči pragove, ki nas delijo. Zato smo, recimo lani pri sprejemanju fiskalnega pravila, igrali neke vrste moderatorsko vlogo med velikima strankama, ki sta si skočili v lase. Danes je čas tako zahteven, da bi morali povabiti za skupno mizo še sindikate in delodajalce. Tako bi ljudem vrnili vero v lepši jutri. Pogoj za to je tudi, da ne iščemo tem, ki nas vse bolj razdvajajo. In v tem je, po mojem mnenju, več kot očitno največja razlika med nami in SDS.
Zakaj ste tako zadržani v debati o vlogi SDV v sedemdesetih letih, ki poteka v parlamentu?
SLS niti nima člana v komisiji za človekove pravice v državnem zboru, smo se pa jasno opredelili in tako kot vsa slovenska javnost pričakujemo, da se vsi dosjeji odprejo ter da se pride resnici do dna. Se pa bojim, da je to spet orodje za preusmerjanje pozornosti od ključnih problemov naše družbe, ki se dogajajo v ozadju. Medtem poteka iskanje ministrov, po devetih mesecih pisanje nove koalicijske pogodbe, finančni minister nas bo zadolžil za nove tri milijarde evrov in pol, v okviru slabe banke potekajo netransparentni postopki. To so osnovni problemi naše države.
Ta teden sem bil na srečanju Evropske ljudske stranke. Na večerni okrogli mizi so bili govorniki finančni ministri Nemčije, pa tudi držav v krizi, Grčije in Španije, in svetlih primerov Švedske in Finske. Ko poslušaš besednjak odgovornih politikov, se resno vprašaš, ali pri nas politiki sploh še vemo, s čim se je treba v teh časih ukvarjati.
Vi torej menite, da so ključni problem Slovenije neodgovorni politiki? Ljudje politikom ne zaupajo, krivijo vas za razmere, v katerih je država.
Prvi problem je, da v politiki ni veliko ljudi, ki bi imeli izkušnje v gospodarstvu ali drugih sistemih, v katerih bi preizkusili, kaj pomeni, če moraš konec meseca tridesetim ljudem zagotoviti plačo …
Ampak ko takšni ljudje pridejo v politiko, se pogosto pokaže, da ne ločijo javne funkcije od svoje podjetniške dejavnosti.
No, druga pomembna stvar je integriteta politikov. V profesionalno politiko sem vstopil kot župan občine Krško, ki je v zadnjih petih letih mojega županovanja samo skozi investicije izpeljala projekte v vrednosti več kot 105 milijonov evrov, od tega 35 milijonov sredstev evropskih skladov. Tu je za ljudi, ki nimajo integritete, zelo veliko pasti.
Bojim se, da se je v slovenskem političnem prostoru preveč ljudi ujelo v te skušnjave. In ko enkrat politik prestopi ta rubikon, je talec, zanj je bolje, da izgine iz politike. Ampak žal se to pri nas ne dogaja. Zato se je posplošila podoba o pokvarjenih, skorumpiranih in nesposobnih politikih, kar nas je pripeljalo do ravni splošnega nespoštovanja tega poklica. To je eden večjih problemov te družbe, ker je podoba politike tako razvrednotena, da povzroča negativno kadrovsko selekcijo. Kdo pa sploh še hoče vstopiti v takšen politični prostor!
Tudi SLS ima s tem resne težave, s katerimi se je spopadal tudi vaš predhodnik Radovan Žerjav.
Včeraj sem videl prispevek na TV Slovenija, danes (v četrtek, op. p.) pa sem že dobil poročila od župana Friderika Bračiča, da mi pojasni svojo plat zgodbe.
Jeseni bodo lokalne volitve, na katerih je bila vaša stranka doslej – za razliko od evropskih – zelo uspešna. Imate veliko županov, ki pa končujejo že tretji, četrti in peti mandat. Poleg tega ste imeli hude težave, recimo z županom Kanglerjem v Mariboru. Ali to napoveduje, da bo vaš izid tokrat slabši? Tako imenovane 'štajerske transverzale' zagotovo ne boste obdržali …
Bomo videli. Sem optimist. Izhajam iz županskih vrst in v slabem letu, odkar sem predsednik, sem namenil veliko pozornosti lokalni mreži, ki je nekakšen dragulj SLS. Veliko naših ljudi ima še vedno voljo in energijo, sam pa sem trdno prepričan, da je delovanje slovenskih občin na bistveno višjem nivoju, kot delovanje na državni ravni, na ministrstvih. Če so župani dolga leta, je to lahko breme, v mnogih primerih se pokaže, da je največje projekte mogoče izpeljati šele v tretjem mandatu. Vsaj v mojem primeru je bilo tako. Eden večjih problemov na državni ravni je, ker nobena ekipa ne zdrži dva mandata skupaj, da bi resnično lahko pokazala, kaj je naredila. Poleg tega je na lokalni ravni bistveno težje skrivati nepravilnosti, vsi se poznajo, se srečujejo. Zato mislim, da bomo po volitvah še vedno stranka z največ župani.
NSi napoveduje, da bo postala najmočnejša stranka desnice. Vas to kaj skrbi?
Na desnici so tri stranke in vse imamo iste ambicije (smeh). Ta optimizem in samozavest pri NSi cenim, lahko pa rečem, da imamo tudi mi isti cilj. Če bomo oboji dovolj močni, bomo lažje sestavljali koalicijo in vlado.
Alenka Bratušek vas je povabila v vlado, pa ste odklonili. Ali to pomeni, da niste pripravljeni sodelovati z levimi in sredinskimi strankami?
Iz prejšnje vlade smo izstopili, ker je protikorupcijska komisija obtožila predsednika vlade koruptivnih dejanj. Ob iskanju nove večine v državnem zboru je bilo več kot očitno, da bi morali v vlado z drugo stranko, katere predsednik ima desetkrat večja bremena, če upoštevamo številke, ki jih je ugotovila omenjena komisija.
Zato smo se odločili, da v takšni koaliciji ne bomo sodelovali. Večine brez ene ali druge velike stranke v tem mandatu ni mogoče sestaviti. Danes lahko rečem, da smo imeli prav. To ne pomeni, da nismo pripravljeni prestopiti političnih bregov. To smo v preteklosti že naredili. Velike koalicije imajo v Avstriji in Nemčiji in v težkih gospodarskih razmerah se je pokazalo, da je to dobro.
Še vedno mislite, da bi bila tehnična vlada za Slovenijo dobra? Je bil ta vaš predlog samo marketinška poteza?
Ne, ni bila. Potrjuje se, da sem imel jeseni prav, ko sem ocenil, da je sedanja vlada opravilno nesposobna. Poglejte, zdaj sestavljajo koalicijsko pogodbo, leto in pol pred volitvami, problematične teme pa puščajo odprte, da se bodo o njih pogovarjali, ko bodo na dnevnem redu.
Ko sem predlagal tehnično vlado, je trojka trkala na vrata. Če bi se takrat zavezali h ključnim strukturnim reformam, bi bil to najprimernejši odgovor na tedanje razmere. Lahko za krajše obdobje, recimo za eno leto, v katerem bi izpeljali reforme. Fiskalno pravilo smo, recimo, vpisali v ustavo, nimamo pa izvedbenega zakona. S strukturnimi reformami bi v nekaj letih spravili državo v red. Še danes trdim, da je stanje politične kulture v Sloveniji takšno, da razmer ne more rešiti nobena koalicija, ampak bi potrebovali širši konsenz in kakovosten dialog s socialnimi partnerji.
Državljani to vidimo takole: dialog ni mogoč tudi zaradi opozicije. Karkoli predlaga vlada, opozicija ruši. Vsi skupaj niste sposobni najti najmanjšega skupnega imenovalca.
Ključno odgovornost imata vedno vlada in njen predsednik, ki mora uskladiti stvari v vladi, potem pa še z opozicijo. Zdaj se v koaliciji ne morejo dogovoriti niti o enem imenu, kaj šele, da bi se zavezali h kakšni reformi. Zato barka pluje, kamor veter piha.
Vendar vidim, da tudi predsednica vlade na vsak predlog opozicije odgovori z napadom in vračanjem v prejšnje mandate, kot da sama ni bila v kateri od služb prejšnjih vlad, ki so odločale o denarju. To je brezplodno. Vse naše predloge zavrača, tudi z napačnimi podatki, manipulacijami, to pa ni drža državnika.
SLS je sprožila akcijo nasprotovanja nepremičninskemu davku. Spomnimo se tiste dolge parlamentarne seje, ki je trajala do jutra in na kateri se je odločalo o davku, proračunu in zaupnici vladi. Takrat ste se neprestano oglašali, da bi zavlekli odločanje. Toda če zakon o nepremičninskem davku ne bi bil sprejet, ne bi sestavili proračuna. Poleg tega vam predsednica vlade očita, da z nasprotovanjem davku v resnici branite občine, ki jih vodijo župani iz SLS in bodo zdaj dobile manj denarja.
To je ena od političnih otročarij in samoobrambni refleks, ki ga ima premierka. Nepremičninski davek je velika napaka. Strinjamo se z uvedbo tega davka, a bolje dodelanim, z urejeno in pravično davčno osnovo. To je tako zahteven projekt, da bi ga morali uvajati najmanj leto, leto in pol. Predlagali smo, da ga uvedemo leta 2015.
Ampak potem se letošnji proračun ne bi izšel.
Prve akontacije nepremičninskega davka se bodo začele plačevati šele 16. avgusta. Tega davka enostavno ne bodo znali in zmogli pobrati, saj že zdaj geodetska uprava za petnajst dni zamuja z izračuni. Upam, da bo ustavno sodišče ta zakon zadržalo in naložilo vladi odpravo pomanjkljivosti, lahko pa jo tudi napoti v kakšen drug ukrep. Če smo lahko tako zahteven sistemski zakon sprejeli v mesecu in pol po nujnem postopku, bi lahko tako hitro sprejeli tudi, recimo, krizni davek. Če bi ga sprejeli takrat, bi danes že imeli prilive v proračun.
No, krizni davek je prav tako silno kontroverzen ukrep. Najbolj bi prizadel ravno srednji sloj, bolj izobražene …
Vsak davek udari določen sloj ljudi ...
… poleg tega je bil ta davek sicer na mizi, ampak zanj v koaliciji ni bilo političnega soglasja.
Najprej bi morali razmisliti o krčenju javne porabe, potem pa sprejeti čim manj krivičen davek. Pod peticijo zoper nepremičninski davek se je podpisalo več kot osemdeset tisoč ljudi, to je največ v zgodovini samostojne države. Slovenija je specifična po tem, kako so ljudje prišli do nepremičnin. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so delavske plače zadoščale za nakup stanovanja ali gradnjo hiše. Danes bi morali ljudje z nizkimi pokojninami plačevati celo višji davek od tistih, ki imajo visoke prejemke. To je ena od krivic tega zakona. Slovenci razumemo, da je treba stisniti pas, ne sprejemamo pa krivičnih ukrepov.
Vaša stranka najbolj nasprotuje ukinitvi občin, ki jih je nedvomno preveč.
To je proces, ki potrebuje čas in mora biti kakovostno pripravljen. Danci so trikrat reformirali lokalno upravo, zadnja reforma je trajala od leta 2001 do 2006. Potekala je tako, da so pripravili šeststo dogodkov, za katere so skupaj prišli do najbolj učinkovitega predloga. Iz 287 so prišli na 97 občin, iz trinajstih pa na pet pokrajin. Delež javne porabe na občinski ravni se je povečal za 38 odstotkov (na lokalni ravni je delež javne porabe 12 odstotkov). Ne pa da se nekdo spomni, da bi čez noč administrativno ukinil sto občin, kot so razmišljali pri nas. Vzemimo si čas, leto, dve, tri …
Ampak Slovenija tega časa nima. Nemčija se je, recimo, pravočasno reformirala, Slovenija pa ni bila pripravljena na krizo. V prejšnjih vladah je bila tudi SLS in tudi vi ste bili minister. Torej ste soodgovorni za takšno stanje.
Nisem eden tistih, ki bi krivil samo druge stranke. Bil sem minister v vladi s trinajstimi meseci mandata in smo naredili korake v smeri krčenja javne porabe. To, kar je vlada Alenke Bratušek poslala v program stabilnosti, je bil povzetek tako napadanega zujfa. Prihranki izvirajo iz tistih ukrepov.
V vladi, v kateri sem bil, smo se zavedali kritičnosti trenutka. Res pa je, da smo bili v nekaterih poskusih pregrobi in neučakani, da smo v nekem trenutku zanemarili socialni dialog in smo tako izgubili družbeno kohezivnost, ki so jo tisti, ki so temu nasprotovali, uspešno izkoristili. Nekdo je še prilil olja na ogenj, ki ga je bilo z lahkoto zanetiti. Zdaj, ko so se vloge zamenjale, sprejemajo iste ukrepe, ki jim sedanja opozicija nasprotuje. To je treba preseči.
SLS je zelo nasprotovala prodaji državnega premoženja. Zdaj prihaja nov val privatizacije. Kakšno stališče ima zdaj vaša stranka? Kaj bi moralo ostati v slovenski lasti?
V SLS smo zastopali stališče, da mora imeti država neko ekonomsko podstat. Žal je slovenski privatizacijski tok, ki je potekal v času konjunkture, naplavil ljudi, ki so to izkoristili za pritlehne in lastne interese.
S pomočjo politike.
Zagotovo. Tiste, ki so imeli izvršno moč, je treba vprašati, kaj so počeli. V SLS ni tistih, ki bi obogateli ali zapravili to premoženje.
No, SLS je bila zelo vpletena v pivovarsko vojno. Poslanec Kangler je zbiral podpise proti prodaji Uniona Interbrewu …
Združitev s Pivovarno Laško so nekateri gospodje v tistem trenutku prikazali kot neki uspešen holding pijač, ki bi lahko uspel v prostoru nekdanje Jugoslavije. Toda vmešali so se tisti, ki so to podjetje hoteli zase. Ko nekaterim menedžerjem ni bilo več dovolj biti menedžer, ampak so hoteli postati lastniki. Teh primerov je bilo veliko. Vloga našega poslanca v takratnem dogajanju je tudi jasna.
V tem trenutku se prenašajo ti holdingi, v katere se je ujelo veliko premoženja, na slabo banko. Po našem mnenju bi se morala najprej narediti konverzija teh terjatev v lastništvo. V trenutku bi morali prekiniti slabo prakso, ki nas je pripeljala v sedanje stanje. Odgovorni v slabi banki bi morali najti čim boljše lastnike z denarjem in vizijo, kako voditi ta podjetja. Ali bodo ti lastniki slovenski ali ne, v SLS ne bomo preveč pozorno gledali.
Treba je biti pozoren pri državnih podjetjih, ki imajo v lasti avtocestno infrastrukturo, Luko Koper, pri energetiki, Aerodromu. Tega ne bi smeli prodati, ampak je treba razmisliti o državnem lastništvu ali koncesijah. Menimo tudi, da bi morala država ostati četrtinska lastnica v eni banki, če se 75 odstotkov lastnine ne bi razpršilo, ampak bi jo prevzel strateški partner.
Se torej strinjate s prodajo Mercatorja?
Da, upamo, da bo Mecator dobil kupca, ki ima denar in resen namen s tem podjetjem.
Ampak Agrokor ga menda nima.
Bomo kmalu videli. Resnici na ljubo – tisti, ki bi morali dati glave in denar skupaj, so zamudili desetletje in izgubili svojo priložnost. Govorim o celotni živilskopredelovalni industriji, pa tudi drugih, ki bi imeli interes za svoje okno v svet, kot ga ima, na primer, Leclerc.
Se strinjate s petnajstimi predlogi protikorupcijske komisije?
Da. Že doslej smo spoštovali njihova stališča. Sprejemamo tudi predlog, da se sprejmejo posebni zakoni v primerih, kot je Teš 6 ali slaba banka.
Janez Janša ostaja predsednik velike stranke in bo morda znova sestavljal vlado. Boste takrat še spoštovali ugotovitev KPK ali boste spremenili mnenje?
Tisti, ki ga protikorupcijska komisija z dokončno odločbo obsodi koruptivnega dejanja, ne more biti kredibilen predsednik vlade. Takrat smo povedali, da se strinjamo s programom vlade, da pa bi moral prvak največje stranke razbremeniti koalicijo s tem, da bi se dogovorili, kdo bi bil kredibilen predsednik vlade. Tako mislimo tudi danes. Ljudje, ki imajo nad sabo takšna bremena, ne morejo kredibilno voditi vlade, prepričan pa sem, da tudi ne bodo dobili dovolj glasov, da bi to možnost dobili.
Mislite, da bodo letos državnozborske volitve?
Mislim, da je samoohranitveni nagon koalicije tako velik, da jih ne bo. Ker je šel finančni minister po nove kredite, bomo imeli dovolj denarja, da lahko koalicija brez reform preživi do rednih volitev. Vsakoletne menjave vlad pomenijo motnjo v delovanju države, še večja motnja pa je, če se ne spravimo skupaj, se zadolžujemo in ne izpeljemo nujnih reform.
Nasledili ste Radovana Žerjava, ki je bil v širši javnosti priljubljen politik. Vam ankete ne kažejo tako dobro. Kakšna je vaša strategija, da boste bolj prepoznavni?
Pošteno, odgovorno delo in osebna integriteta. Ne vem, ali to pomeni večjo priljubljenost, danes se s političnimi floskulami in nerealnimi obljubami da čez noč doseči priljubljenost. Tako nisem nikoli ravnal, želim pa si, da bi me videli kot politika, ki drži besedo. Neumnosti ne bom počel, da bi bil v politiki, ker znam še kaj drugega. Držim se načela, da je treba delati v politiki tako, da bodo imeli starši mirno starost, otroci pa prihodnost.
