Joc Pečečnik: »Povsod po svetu sem znal zaslužiti, doma pa niti evra«

Zdrava kmečka pamet mu pravi, da smo z metanjem denarja v bančno luknjo in drugimi ukrepi, ki dušijo podjetništvo, državo pripeljali do točke, ko morda ni več rešitve. Vendar ni vrgel puške v koruzo, nasprotno, je med pobudniki in ustanovitelji podjetniškega kluba, ki noče biti nezaupnica nikomur, ampak bo namenjen zgolj medsebojni pomoči članov pri prodoru na tuje trge.

Zakaj ste ustanovili podjetniški klub oziroma kaj ste pogrešali pri drugih stanovskih organizacijah?

V teh nisem nikoli aktivno sodeloval. Morda mi ni ugajal njihov način dela, morda sem preveč podjetnik samotar, ki je prehodil pot od mrzle garaže do tukaj, kjer sem danes. Takšni ljudje imamo nekoliko drugačne potrebe, zato smo se zbrali z enim samim načrtom, da bomo drug drugemu tovariško pomagali. Poleg tega si bomo racionalno in brez zaračunavanja delili povezave in infrastrukturo po svetu. Tiste brez izkušenj bomo naučili, kako čisto administrativno poteka izvoz, da ne bodo ponavljali mojih napak in napak mojih kolegov. Cilj je z izvozom zaslužiti več.

Ali lahko to povezovanje razumemo tudi kot nezaupnico državi oziroma gospodarski diplomaciji, ki bi morala izvoznikom pomagati odpirati vrata?

V naši državi imamo zelo čudno percepcijo, zato je stanje takšno, kot je. Podjetniki, državljani, študenti od države pričakujejo, da bo vse naredila in vse rešila. Država ne bo ničesar naredila ali rešila, niti ne bo pomagala, ker ne zna. Morala pa bi zagotoviti minimum, temu pravim kisik za podjetništvo. Ključne so tri stvari. Normalno financiranje podjetij. Manjše obremenitve plač, ker kolegi v manj donosnih panogah zaradi njih ne zmorejo zadržati vrhunskega kadra. Povem vam, da je tehnik v Londonu cenejši od tehnika v Sloveniji. Tam z bruto plačo 100 tisoč evrov na leto dobi približno 70 tisoč evrov neto. Pri nas bi z enako bruto plačo na račun prejel 40 tisoč evrov. Država ubija strokovnjake, ki zaslužijo neke zneske, ki že veljajo za luksuzne. Ampak vrhunski inženirji, ki ustvarjajo izdelke, so v svetu plačani od 100 do 300 tisoč evrov na leto. Tretja stvar pa je, da država dosledno uničuje vsako željo po širitvi podjetij, po vlaganjih.

To so vse tiste male stvari, zaradi katerih Igor Akrapovič pet let čaka na gradbeno dovoljenje, jaz pa osmo leto na dovoljenje za obnovo Plečnikovega stadiona. Stvar je popolnoma nerazumna in morate vedeti, da zato v naši državi vlagateljev ne bo. Pobrali bodo nekaj državnih podjetij, jih plačali toliko, kot je vreden njihov trg. Na primer Telekom bo kupil nekdo, ki hoče v Evropi zaokrožiti telekome v celoto. Zanj je Telekom zanimiv produkt, ker prinaša dobiček, novi lastnik bo še malo priprl sponzorsko pipico in nazadnje za nekaj sto milijonov kupnine naredil luštno zgodbo in zaslužek. Vse drugo pa bo moralo naprej poganjati korenine, ker ne vem, katero državno podjetje ima sploh perspektivo, da razvija dejavnost in odpira nova delovna mesta. Več potenciala vidim v zasebnem sektorju. Vendar je situacija takšna, kot da bi z ženo hotela otroka, ona pa bi jemala kontracepcijske tablete. Tako država ne bi smela ravnati, ampak se nič ne spremeni, ker politiki še vedno mislijo, da denar prihaja iz nebes ali pa da ga bo Tito poslal. Vse, kar sem vložil v Sloveniji, je zabloda, vse sem izgubil. Pa naj sem investiral v nepremičnino, v stadion, zmeraj čisti minus. Povsod po svetu sem znal zaslužiti, doma pa niti evra. Sem tak tepec kot Kekec.

Vseeno se vračate.

To je moja domovina, to državo in te ljudi imam rad. Od države ničesar ne pričakujem, samo ta minimalni kisik, ker če ne bom imel financiranja in možnosti razširiti svoje dejavnosti, bom šel k sosedom, ki ponujajo boljše pogoje. Naša nabavna služba ima navodilo, da vse, kar se da, kupi v Sloveniji, tudi če je 15 odstotkov dražje kot drugje. Torej jaz, kapitalist, sem pripravljen plačevati več, zato da bom živel še enega našega človeka in ne enega tam nekje. Ampak počasi bomo podjetniki izgubili voljo, kajti ko nekega jutra vstaneš, si umiješ zobe, v ogledalu ne vidiš več svoje podobe, ampak bedaka.

Če se malo vrnemo k izvoznikom. Ti le ustvarijo večino BDP, pa za to ne dobijo ustreznega priznanja in podpore.

Slovenci imamo vrhunska podjetja in strokovnjake, včasih že prepametne, nimamo pa pravega vodenja na zunanjih trgih. Nekaterim se zdi tujina že območje bivše Jugoslavije, ker so bili tam v vojski ali imajo tam prijatelje, vendar je to dejansko isti kotel. Smo pa konkurenčni na globalnem trgu, ampak manjkajo nam tri stvari. Slovenija nima pravih menedžerjev, njihov domet je, da so šli v Avstrijo kupit riž ali pa v London na neko predavanje. Ko jih gledam, kako se lotevajo prodaje v tujino, se samo čudim njihovim teorijam, ker je v resnici izvoz zelo enostaven. Če imaš produkt, ki ga neki trg potrebuje, ga boš prodal. Če so izdelki dobri, jih bodo kupili, če niso, pa ne. Trga je pa par milijard ljudi. Ne razumem, zakaj ne bi raje kranjske klobase prodajali na 80-milijonskem nemškem trgu kot na dvomilijonskem slovenskem, pa še od tega jih 1,9 milijona dela doma svoje kranjske klobase.

Najbrž jih je strah pogledati čez planke.

Mislim, da pošiljamo v ring boksat ljudi, ki niso boksarji. Bolje bi bilo angažirati mlade, in prav zato smo naredili ta networking. Nismo sicer pričakovali, da se bo v mesecu dni prijavilo skoraj sto podjetnikov, od tega smo jih sprejeli samo 36. Prav tako nismo pričakovali takšnega odziva medijev in ljudi, ki bi se nam radi pridružili, tudi iz Hrvaške. V resnici nismo hoteli takšne publicitete, ker je naš moto 'molči in delaj'. To smo naredili zaradi nas, ne pa da bi dražili gospodarsko zbornico ali da bi žugali politikom. Za to nimamo časa. Hočemo le ustvariti dobre pogoje za izvoznike. V klubu bo več enot, znotraj bo poseben program za študente in mlade entuziaste, ki nekaj razvijajo, vendar ne morejo prodreti. Imeli bomo posebne programe za male podjetnike, za običajne podjetnike in za ustanovne člane. Prav tako bomo financirali start-up podjetja, vsak član bo z denarjem in iskanjem trga pomagal mlademu entuziastu z dobrim produktom. Vsi ti mladi bodo tudi na spletu, kjer jih bomo predstavljali poslovnim klubom po svetu. Vsega sicer še ne morem povedati, ker bomo vse skupaj postavili na noge v prihodnjih treh ali štirih tednih.

Tehnološki parki tega ne delajo ali ne znajo delati?

Ne vem. Sem samorastnik, zato ne bi bilo pošteno, da bi pametoval in dajal ocene. Iskreno pa mi nikoli ni bilo jasno, kaj dela Inštitut Jožefa Stefana in kaj delajo tehnološki parki. Vem, da so tam ljudje v belih haljah z značilno poraščeno brado, ki nekaj delajo in razvijajo, vendar nikoli nisem razumel, zakaj to ne pride v naše tovarne. Ti ljudje so evidentno vrhunski strokovnjaki in evidentno razvijajo vrhunske produkte. Kje se zalomi? Zakaj nekdo na vladi ne gre na Štefana, ki se financira iz državnih virov, pogleda, katere sektorje imajo, za kemijo, tehniko itd., in jim reče, dajte podjetjem produkte, ker jih nimajo. Ta most ni bil nikoli postavljen. Tam notri je važno samo, koga boš zaposlil, kdo bo dobil evropska sredstva in kdo neki projekt, da se bo lahko nekaj let grel v laboratoriju. Outputa pa nikoli nisem videl.

Tudi v tehnološke parke je bilo zmetanega veliko denarja, upam, da ne v blef. V Celju in Sežani, se mi zdi, da sta kar dobro zaživela. Zakaj ti ljudje ne gredo pomagat podjetjem, da bi imela uporaben izdelek, ki bi se prodajal, pa nimam pojma.

Pogoji za članstvo v vašem klubu so, da imajo člani poravnane davčne obveznosti, ne smejo biti v kazenskem ali predkazenskem postopku, da so ustanovitelji podjetja ali pa so ga podedovali in da podjetje ni bilo vpleteno v tajkunske zgodbe. Zakaj ni med pogoji tudi določbe o poplačanih dobaviteljih in podizvajalcih?

Pogoj je, da ima član na dan vstopa poravnane vse davčne obveznosti in plače zaposlenih. Poplačila dobaviteljev se res še nismo dotikali in se ga verjetno tudi ne bomo. Če bi se pojavile ekstremne razmere pri teh poplačilih, pa se bomo izrekli o skupni politiki pri tem vprašanju. Področje je zelo občutljivo, nočem se vmešavati v neodvisnost drugih podjetnikov. Imamo primer člana, ki mu za projekt državno podjetje ni plačalo 17 milijonov evrov, zato je tudi on dolžen svojim podizvajalcem. Dober ugled je skrb vsakega podjetnika in vsak dela po svoji vesti. Pri davkih in plačah pa smo vseeno postavili pogoj, da morajo biti poravnani. Če tega ne moreš zagotoviti, potem nisi podjetnik.

Našli so velikansko bančno luknjo, v katero smo spet zmetali veliko denarja. Kako podjetniki vidite makroekonomsko situacijo v državi?

Priznam, da stvari ne razumem. Ne smete pozabiti, da smo z ustavo sprejeli zlato pravilo, in nimam pojma, kako se bo to izšlo. Pred nekaj dnevi sva se o tem pogovarjala z Akrapovičem in ugotovila, da enostavno ni možno, da bi država pokrila proračun leta 2015. Edina možnost je, da podjetnikom do konca zavije vrat, kar bo katastrofa.

Zato poskuša prodati državna podjetja ...

Ampak ne bo dovolj, ker ne bo izkupička. Vsi mislijo, da je Mercator vreden deset milijard evrov, vsi mislimo, da imamo ogromno srebrnine, vendar je nimamo. Imamo sicer nekaj dobrih državnih podjetij. Ko jih bomo prodali, bomo delno pokrili luknjo, gotovo ne celo, in potem ne bomo imeli ničesar več. To me skrbi. Po vseh letih dela si ne želim, da bi v državi nastal tak kaos, da ne bi mogel več tu proizvajati svojih izdelkov.

Kako zdaj sodelujete z bankami?

Priznam, da se moje izkušnje zelo razlikujejo od tega, kar pišejo mediji. Sodelujem s slovenskimi bankami in v zadnjih treh letih imam dobre izkušnje. Fantastične imam zadnjih šest mesecev z NLB. Problem je, da ljudje govorijo o kreditnem krču, ker so navajeni, da posojilo dobijo na lepe oči. Mi ga nismo nikoli. Naša formula je znana: Jocevo osebno poroštvo, zastava premoženja, stavb, strojev, avtomobilov, vsega, vse to oceni državni cenilec, številko delimo z 2,5 in znesek je višina posojila. Drugi finančni mehanizem je bila za nas SID banka, ki je odlična izvozna banka in prav tako zahteva osebno poroštvo. Morda bi lahko bili samo malo manj rigorozni pri pogojih, vsaj do nekega zneska, ker moraš imeti kar dobre mišice, da dobiš njihovo posojilo. Treba je vedeti, da Evropo na globalnem trgu izsiljujejo kot še nikoli, zato poceni in dober izdelek ni dovolj, zraven moraš ponuditi še financiranje. Trdim, da je financiranje vsaj polovica posla. Mi v ZDA izdelkov ne prodajamo, ampak jih dajemo v najem, zato denar počasi kaplja nazaj. Če pa bi imel možnost, da bi kupcu ponudil izdelke na 12 ali 24 obrokov, bi lahko takoj naročil še petdeset tovornjakov robe, vendar bi me pri tem morala spremljati izvozna banka. Zdaj bom vključil še tuje banke, zaradi tveganj, ki smo jih čez noč doživeli pri Factor banki.

Kako ste občutili tako imenovano nadzorovano likvidacijo Factor banke?

Še vedno se nismo pobrali. S Factor banko smo delali od leta 1999, bila je naša hišna banka. Vanjo smo tako močno verjeli, da smo na koncu izgubili njene delnice, ampak lahko rečem, da je našemu podjetju veliko pomagala, resda za dobro maržo. Edina nam je sproti odkupovala fakture, saj je bil faktoring njihova osrednja dejavnost, preden so dobili pravo bančno licenco. Mi bi brez tega umrli, kajti vse račune, ki smo jih izdali, smo naslednji dan prodali in dobili nov denar za zagon. Šokiralo me je, da so jim čez noč odsekali glavo. Zaradi tega smo že pet mesecev v likvidnostnih težavah, ker ne delajo novih odkupov in pritiskajo na nas, naj vrnemo še tisto, kar imamo. Do marca moramo najti druge vire. To pa je sredi investicijskega cikla, ko imaš postavljen finančni inženiring in ti ga presekajo, zelo neprijetno. Zdaj za pomoč prosimo dobavitelje, ker nočemo ustaviti naročil. Poskušam se sicer navezati na ameriške banke, vendar ni lahko, ker sem slovenski državljan in vse davke plačujem tu. Trajalo je, da sem tam ustanovil podjetje, ki že ima neko zgodovino. Poleg tega se tam vrtijo večje številke, z majhnimi, kot smo mi, se nihče ne ukvarja. K sreči imamo svojo hišno banko Wells Fargo, ki nam pomaga iskati financerje. Imamo pa že tudi za okoli 50 milijonov dolarjev premoženja in neki prihodek, kar je že ustrezna garancija za posojila. Mogoče bomo že letos ves denar dobili v ZDA, da ga bodo naše banke lahko dale kakšnim drugim podjetjem, ki ga bolj potrebujejo.

V ZDA tudi največ izvozite.

Po približno 30 odstotkov proizvodnje prodamo v Evropi, Aziji in ZDA, preostalo drugje po svetu. Letošnje leto je bilo finančno še kar dobro, poslovno pa zelo dobro. Razvili smo vse produkte za naslednjih pet let. Letos računam, da bomo v Avstraliji prodali 15 odstotkov, Evropa bo nekoliko padla, Azija bo ostala na isti ravni, ostalo bo pa Amerika. Največ sicer izvozimo v ZDA, vendar imamo od tam malo prilivov, ker naprav ne prodajamo, ampak jih dajemo v najem. Računam pa, da bomo v enem letu vse stroške skupine pokrivali iz teh najemnin.

Zdaj prodajate samo igralne avtomate, pred leti pa ste si želeli, da bi imeli v ZDA tudi igralnice in hotele. Kaj se je spremenilo?

Na začetku smo računali na lastne igralniško-zabaviščne centre, zato smo v Sloveniji investirali v grosupeljski Kongo, da bi se naučili tega posla. Ugotovili smo, da to ne bo možno, ker nimamo dovolj močnega finančnega zaledja. Potem sem si pa rekel, da nam ni treba biti največji, ampak smo lahko najmanjši in največ zaslužimo.

Iz Konga ste potem odšli zaradi razočaranja nad lokalno skupnostjo. Kaj se zdaj dogaja z njim?

Prepričani smo bili, da je lokalna skupnost Kongu naklonjena, ker od njega dobiva milijone evrov, potem pa začuda ugotovili, da ga ne mara. V Kongu sicer delamo pozitivno, imel bo pol milijona dobička, vendar tam nočem več delati. Pogovarjamo se z nekaterimi potencialnimi kupci, če se ne bomo dogovorili, bomo vrnili koncesijo in vse skupaj zaprli. Komaj čakam dan, ko ga bom prodal, in prodal ga bom tudi pod ceno, samo da ga nikoli več ne vidim.

Tam smo si sicer želeli dobiti tako imenovano veliko igralniško koncesijo, da bi lahko imeli tudi žive mize, ker 120 kilometrov naokoli ni take igralnice. Ustvarili bi 72 novih delovnih mest, občina bi dobila 1,5 milijona evrov več na leto. Občinska uprava se je s tem strinjala, naredili smo vse podlage in študije, potem pa se je aktivirala civilna iniciativa ...

Dejali ste, da je bila politično motivirana.

Seveda je bila, pač nasprotna tisti na oblasti, saj to je slovenska klasika. Začeli so rock'n'roll po Grosuplju in zbrali podpise.

Imate kje drugje v Sloveniji igralniške apetite?

Ne, v Sloveniji ni več igralništva.

Ali se vam je zameril tudi šport? Govori se namreč, da bi se lahko v nogomet vrnili skozi NK Ilirija.

Ni res. V nogomet se bom vrnil, če bom zgradil bežigrajski stadion. Trenutno z veseljem hodim na Kopitarjeve tekme v Los Angeles in Dragićeve v Phoenix.

Zgodba s Plečnikovim stadionom se vleče že leta. Za sredo je bila sklicana skupščina družbe Bežigrajski športni park, na kateri naj bi vas razrešili kot direktorja družbe.

Mislim, da se to ne bo zgodilo.

Ne? Predvideno je bilo, da namesto vas imenujejo Majo Štefula.

Predlog je še na mizi, ampak za zdaj se to ne bo zgodilo. Imamo sklep Mestne občine Ljubljana, da jo lahko imenujemo. Pričakovali smo, da bomo lani naredili nekatere premike pri upravnem postopku. Ker jih ni bilo, bomo počakali še nekaj mesecev, da vidimo, kaj bo ministrstvo za kmetijstvo in okolje odločilo v zvezi z okoljevarstvenim soglasjem. Medtem bomo obnovili streho, ki je bila poleti poškodovana. Dobili smo vsa soglasja, tako da bi morala biti popravljena do 15. februarja.

Zdaj proučujemo nadaljnje scenarije. Možno je tudi, da odstopimo od projekta z rezultatom, ki ne bo preveč prijeten ne za nas ne za druge udeležence. Ampak se še nisem odločil. Rad bi zadevo še malo prespal, videl, kaj bo spesnilo ministrstvo, želim, da se tožba za parcelo, ki jo je mesto v BŠP vložilo kot stvarni vložek, opredeli s poročilom sodnega izvedenca. Še vedno imam željo, priznam, da je pol manjša kot prej, predvsem pa ni entuziazma. Kako se bo stvar razpletla, je še najmanj odvisno od mene. S pravno službo in svetovalci smo ugotovili, da je za nas tako rekoč skoraj vsak izid dober, so pa štirje scenariji.

Kakšni?

O tem še ne morem govoriti. Eden gre v smer, ali je bilo zemljišče ob Fondovih blokih upravičen vložek občine. Če ni bil, je ta scenarij grozen. Ker pomeni, da družba nima pogojev za delovanje, da je moj delež večinski, gre za povsem drugačne razmere. Ampak ne bi rad prejudiciral. Do zdaj smo naredili dva projekta, oddali 150 upravnih vlog, gradbenega dovoljenja pa ni. In ni ga zato, ker je država takšna, kot je. Šele ko bomo mi dobili gradbeno dovoljenje za stadion, bo lahko kdo v Sloveniji pomislil, da bo prišel kak tuji investitor.

Zakaj ste si premislili in do nadaljnjega ostajate direktor BŠP?

Ker sem bil prepričan, da bo do novega leta napredek v upravnem postopku. O naši pritožbi se odloča že onkraj vseh zakonskih rokov. Nikogar ne bom pozival, če se jim na ministrstvu zdi v redu, da stvar tam leži …

Pa imate kakšno informacijo, kaj se dogaja s pritožbo, ki ste jo vložili lani aprila? So vas z ministrstva kdaj poklicali?

Ne, nihče. Če bi bilo o pritožbi odločeno, bi Maja veliko lažje naprej vodila postopek, ker sem sam veliko v ZDA. Drugače pa niti slučajno ne bežim od direktorske odgovornosti. Od vseh gradbenih projektov v Sloveniji je ta edini čist. Arso je moj projekt predstavljal v tujini, na mednarodni konferenci.

Vlogo za okoljevarstveno soglasje pa so vam zavrnili.

Drugje pa so se s projektom hvalili.

Rekli ste, da bo vsak scenarij za vas dober. Ali niste v projekt vložili že več kot 20 milijonov evrov?

Ta denar sem že odpisal. Sekiral sem se pet let, v bežigrajski stadion sem vložil 22 milijonov evrov in še od 8 do 10 milijonov v nogomet, ki naj bi ga tam igrali. Ker smo hoteli imeti dober klub, ko bi bil stadion odprt. Vse to je bilo z lastnim denarjem pošteno kupljeno in plačano. Zgodba je mogoče za koga smešna, generalno za Slovence pa sramotna. Če take zgodbe s čistim kapitalom in čistimi nameni ne uspejo, katere sploh bodo? Živimo v državi, kjer s preprostim, kmečkim načinom poslovnega razmišljanja nisi kompatibilen. Včasih se počutim, kot da živim na drugi tektonski plošči kot ljudje, ki nas vodijo. In ne vidim na njihovo ploščo, tam se dogaja vzporeden svet, ki z našim ni povezan.

Kluba nimate več. Ali Ljubljana poleg stožiškega potrebuje še en stadion?

Napačno je razmišljanje, da delamo nogometni stadion. Delali smo večnamenski prireditveni prostor, kjer bi lahko igrali nogomet, ameriški nogomet in organizirali male, srednje in velike prireditve. Naš cilj je bil ohraniti Plečnika, ponujati dovolj ekonomskih vsebin, uporabiti ugodno lokacijo ob vpadnici in to izkoristiti za promocijo Plečnikovega spomenika. Cilj je bil najcenejši prostor te vrste v Ljubljani. Bolj bi bil konkurenca Križankam kot pa Stožicam. Stožice sploh ne pokrivajo tistega, kar Ljubljana potrebuje. Če hočeš tam prirediti koncert, je predrag, ker samo instalacija opreme stane 250 tisoč evrov. V Ljubljani ni prostora, kjer bi lahko z normalnim proračunom Siddharta pripravila koncert, na katerega bi prišlo 20 tisoč poslušalcev. Mi bi za koncert Siddharte prostor oddali za 25 tisoč evrov. Prišlo bi 15 tisoč ljudi, ki bi kupili karto po deset evrov, in imeli bi sto tisoč evrov dobička. To potrebujemo v Ljubljani.

Kako pa gledate na celotno stožiško zgodbo, kjer imamo poleg športnih objektov neko napol gradbišče, ki bo tam še nekaj časa?

Ne bi veliko govoril o tej temi, da ne bi preveč jezil župana. Dvorana mi je zelo všeč, stadion malo manj. Kar je okoli, je pa žalost. Škoda, ampak po mojem se bo našel investitor, ki bo to zaključil. Slabše bi bilo za evropsko prvenstvo, kjer sem zelo užival, in šport, če objektov ne bi bilo. Kako je do tega prišlo, pa ne bi komentiral. Dejstvo je, da če bi tako delali bežigrajski stadion, bi imeli otvoritev že pred petimi leti. Ampak ne smemo.

Rekli ste, da poleg odločitve ministrstva čakate še na rešitev vprašanja sporne parcele ob Fondovih blokih. Poleg tega ste imeli z MOL še nekaj nesoglasij. Lani niso upoštevali predloga BŠP, naj v prostorskih aktih spremenijo stopnjo varstva pred hrupom. Prav tako občina ni uredila statusa še enega zemljišča, ki ga potrebujete za gradbeno dovoljenje in je v lasti Slovenskih železnic. Se vam zdi, da je občina v projekt stopila s figo v žepu?

Težko rečem, da s figo v žepu, ker se vsi sodelavci na MOL zelo trudijo, ampak rezultatov ni. Mislim, da se jaz sploh ne bi smel ukvarjati s tem, ali je parcela pod Fondovimi bloki njihova last ali ne. Če je to stvarni vložek, je to njihov problem. Mesto bi moralo parcelo, kjer je Koroška cesta in ki je v lasti SŽ, že zdavnaj urediti, ker smo se o tem pogovarjali že pred petimi leti. Vsakič ko sem kaj potreboval, so me sprejeli, ampak urejenega ni veliko. Čeprav imamo v pogodbi poseben člen, ki pravi, da bo občina naredila vse za uresničitev projekta.

Je to še ena zgodba o dveh tektonskih ploščah?

To je zgodba, ki mi je trenutno v prid. Jaz sem naredil vse, moj partner pa ne. Nočem prejudicirati, ampak dejstvo je, da projekt tudi zaradi tega stoji. V občini Koper ali Nova Gorica bi na primer že dobil gradbeno dovoljenje. Zakaj? Za stadion smo imeli sprejet OPPN, ki pa ga je mesto povozilo z OPN in nam z njim pokvarilo pogoje. Predlagali smo jim, naj določijo, da za ta projekt in to območje velja OPPN, vendar so rekli, da tega ne morejo narediti, čeprav poznamo primere v Sloveniji, ko so to storili, na primer v Kopru in Novi Gorici.

Koga se bojijo?

Ne vem. Verjetno je v Ljubljani kup takšnih lukenj in »nategnjenih« investitorjev, kot sem jaz. Dejstvo je, da je moj problem na Arsu hrup in da je človek, ki je delal podlage za karto hrupa v MOL, to naredil tako, da nas je uničil. Hkrati ista oseba svetuje mojim nasprotnikom fondovcem in se podpisuje pod njihove pritožbe, ki jih vlagajo na Arso. Danes na stadionu ne moremo graditi, ker če tja pripelje kombi, prekoračimo meje hrupa.

Se obeta kakšen sestanek med vami, županom Jankovićem in Janezom Kocijančičem?

Zaenkrat ne. Korespondenčno se slišimo, skupščina bo, ko bodo rezultati za leto 2013. Sem pa županu rekel, da bom prišel na kavo.

Imeli ste tudi idejo, da bi postavili na noge nogometni klub v Las Vegasu.

Mogoče ko bom v pokoju, čeprav bi se tam to dalo, ker šport v ZDA ni tak revež kot pri nas. Preden sem šel v bežigrajsko zgodbo in Interblock, sem hotel v Londonu kupiti MSL licenco Saint Louisa. Stala bi me 28 milijonov dolarjev, torej manj, kot sem vrgel v BŠP in Interblock. Poleg tega bi od mesta dobil, tako je pisalo v pismu o nameri, ček za sto milijonov dolarjev za stadion in zgrajeno akademijo za vzgojo mladih nogometašev.

Če bi lahko potovali nazaj v času ...

Trapast sem bil, videl sem samo svojo Slovenijo.