Luka Jakše, Ozadja
Evropski parlament je dobil novega predsednika, Martina Schultza. Njegovo izvolitev ste sprejeli z mešanimi občutki, ker vas skrbi njegov splošno znani temperament. Morda bo s tem prispeval k večji prepoznavnosti parlamenta?
Glede na to, da smo edina evropska institucija, katerih člani so voljeni na volitvah, je vsak od nas zaskrbljen, kako bo nastopal novi predsednik. Posebej ob dejstvu, da je njegova stranka v nemškem parlamentu v opoziciji. Ne bi si želeli, da bi prišlo do ideološke konfrontacije z dvojcem Merkozy. Po drugi strani pa mora evropski parlament pošiljati zelo jasna sporočila, zato upam, da bo svojo navzočnost na sejah sveta izkoristil za prenašanje sporočil celega parlamenta, ne samo svoje politične opcije. V svojem prvem odzivu sem zapisal, da ta mož nima velike vztrajnosti za sedenje v poslanskih klopeh in da glasovanj ne zdrži od začetka do konca, ampak mora vmes nekajkrat zapustiti dvorano. To kaže na njegov temperament. Želim mu vse dobro, dobil je visoko podporo, zato želim, da bi bil uspešen, slišan in uslišan.
Pobuda za reševanje dolžniške krize in evra je v rokah dvojca Merkozy. Koliko vpliva pri tem iskanju pa imajo druge članice in evropske institucije?
Nekatere institucije moramo šele razviti. Dejstvo je, da nam bonitetne ocene dajejo ameriške bonitetne hiše. Če primerjate stanje ameriškega gospodarstva z grškim, ugotovite, da sta si zelo blizu, kljub temu pa te hiše dajejo ameriškemu gospodarstvu neprimerljivo višje ocene kot grškemu. Zato nujno potrebujemo evropsko bonitetno agencijo. Drugo pa je reševanje naših dolžniških problemov, ki so skupni in individualni. Rešitev, ki se kaže kot možen kompromis, se mi zdi dovolj operativna, da povrne zaupanje v Evropsko unijo in njeno samozavest. V javnosti še ni bila dovolj predstavljena, gre pa za tako imenovana modri in rdeči dolg.
Kako naj bi to delovalo v praksi?
Modri dolg naj bi pokrival dolg posamezne države do 60 odstotkov BDP, nad to mejo pa bi bil rdeči dolg. Za modrega bi dobili najvišje bonitetne ocene, AAAA, kar je več od zdajšnje najvišje AAA+. Za zadolževanje držav ali refinanciranje takega dolga bi obrestna mera drastično padla. Konkretno za Slovenijo bi to pomenilo, da bi pri zadolževanju namesto zdajšnje sedemodstotne obrestne mere plačevala dveodstotno. Tu bi bili veliki prihranki in našla bi se sredstva za zagon gospodarstva. Med članicami EU so štiri zadolžene za manj kot 60 odstotkov BDP, med njimi Slovenija na četrtem mestu s 43 odstotki. Za drugi del dolga oziroma rdeči dolg pa ne bi bilo skupnih jamstev EU, ampak jamstva posameznih držav. Največji problem imajo države s 120-odstotno zadolženostjo. Njihova posojila bi lahko refinancirali tako, da bi se oblikoval poseben sklad, ki bi v 20 do 25 letih omilil ta problem. Zanj bi veljala višja obrestna mera in bolj zadolžene države bi morale prvih pet let vanj intenzivno vplačevati. Tako bi bila dolžniška kriza lažje obvladljiva, čeprav sta vsaj dve državi še vedno na meji in bi bilo zanju treba iskati dodatne rešitve.
Toda če bo 1. marca ta odločitev sprejeta in potem tudi izpeljana, bo to za EU veliko olajšanje. To je izjemna priložnost, da evro dejansko postane svetovna valuta, v kateri bodo shranjene finančne rezerve najuspešnejših gospodarstev. Kitajska namreč ni zainteresirana še naprej kupovati na primer grške obveznice, če jo hkrati silijo, da jim polovico dolga odpiše. Je pa zelo zainteresirana za evropske stabilizacijske, modre obveznice, ker bi s tem varno naložila svoj denar in zmanjševala odvisnost od ZDA. Kupovanje njihovih vrednostnih papirjev je namreč vse bolj tvegano. Zato se v zadnjem času izogibamo uporabi pojma evropske obveznice. Stabilizacijske obveznice so termin, ki najbolje ponazarja njihov namen.
Se vam zdi, da je okoli tega načrta dovolj veliko soglasje, da bi bil marca sprejet?
V nemški vladi soglasja še ni, liberalci (FDP) bodo morali spremeniti trdo odklonilno stališče. Ni skrivnost, da je naša liberalna skupina v evropskem parlamentu (ALDE) z nemško kanclerko Angelo Merkel in francoskim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem dosegla dogovor, da organiziramo predstavitev načrta vsem političnim skupinam v parlamentu. To smo pred dvema tednoma tudi storili. Model je sicer na papirju že leto dni. Z njim smo že lani na valentinovo skušali prepričati Barossa, vendar takrat ni kazal nobenega navdušenja. Zdaj pa so stvari že tako daleč, da bo morala evropska komisija v nekaj dneh dati jasne predloge in zanje doseči dovolj veliko soglasje, da bi vrh 1. marca sprejel to zelo potrebno in operativno rešitev.
Ta bi končala dolžniško krizo?
Vsako nacionalno gospodarstvo potrebuje predvsem sposobne menedžerje, tako v vladni ekipi kot v posameznih podjetjih, toda percepcija o operativni sposobnosti unije bi se v trenutku popravila. Tako v očeh državljanov kot mednarodnih finančnih institucij. Zato potrebujemo ta medvladni dogovor, zavestno se namreč izogibamo besedi pogodba, ker bi ta ponekod zahtevala obravnavo na referendumu, vsaj na Irskem. Ključna pa je dinamika. Zdaj je treba najti rešitev in z roko v roki jo iščejo vse evropske politične opcije.
Kako pa gledate na Veliko Britanijo, ki je v tej krizi ubrala svojo pot?
Velika Britanija z nastopaškim Davidom Cameronom na čelu se obnaša zelo »posh«, kot pravijo Angleži (naduto, oholo; op. p.). Igra svojo igro za domače in mednarodne potrebe. Jasno je, da ne more iz EU, in ni odgovornega britanskega politika, ki bi si kaj takega zares želel. Zato je bila Cameronova predstava na velikem odru EU, s katerega je odkorakal skozi parter in se potem hitro vrnil v zaodrje, velik blef. Zdaj ga namreč lahko vidite na družinski sliki EU27.
Zakaj so se potem spogledovali z ZDA oziroma zakaj se zdi, da vedno delajo po svoje?
Kot nekdanja imperialna sila so v svoji samopodobi pogosto precej podobni Srbiji, kjer so vedno zmožni narediti nekaj, čemur po srbsko rečejo »sve u korist svoje štete« (vse za svojo škodo; op. p.). Imeti le enega strateškega partnerja je prenevarno za katerokoli državo ali gospodarstvo. Za britansko velja enako ali pa še bolj.
Ko že omenjate Srbijo, ste tam persona non grata?
To je kot trditev objavil le neki tamkajšnji marginalni spletni portal, pri nas pa je to naslov za naslovnice. Tudi to govori o profesionalnosti naših medijev. Če nekomu ustreza, se potem naredi zgodbo, ki nima veliko zveze z resničnostjo.
Zaslediti je bilo tudi odzive, da bo Srbija pri tem vztrajala …
Evropska unija ne more postavljati srbskih funkcionarjev in Srbija še dolgo ne bo mogla postavljati evropskih.
Kolikšna je razlika med Srbijo in Hrvaško, ki se je včeraj odločala o vstopu v EU?
Precejšnja. Hrvaška politična elita se dobro zaveda, kaj članstvo v uniji pomeni za njihovo državo, gospodarstvo in prihodnost, medtem ko v Srbiji še vedno veliko politikov kalkulira, kaj se jim bolj splača. Odgovora na vprašanje, ali zavzemanje za status kandidatke glede na bližnje volitve prinaša več stranskih koristi ali več stranske škode, še nimajo. Ne dvomim pa, da se bodo še pravočasno zavedeli, da prinaša stranske koristi tako politikom osebno, predvsem pa prinaša ogromno prednosti srbskemu gospodarstvu in posledično socialni varnosti srbskih državljanov.
Nekateri menijo, da je čas za vstop Hrvaške v EU neprimeren, ker ima unija že sama s sabo dovolj težav. Poleg tega Hrvaška kljub napredku ni urejena država severnoevropskega tipa.
Podpis pristopnega sporazuma je največji poraz evroskeptikov tega desetletja in pomeni veliko spodbudo za države jugovzhodne Evrope, da se zgledujejo po Hrvaški in napredujejo k EU, na koncu pa tudi vstopijo vanjo. Kot Slovenec in Evropejec trdim, da vstop Hrvaške v unijo ni dovolj. Še bolj pomembno je, da vstopijo še v schengen in v evroobmočje. Samo to nam prinaša prednosti, zmanjšuje stroške blagovne menjave in omogoča prost pretok ljudi. Vse dokler je na meji policijska kontrola, ne moremo govoriti o prostem pretoku ljudi in ne o polni vključenosti Hrvaške v EU. Predvsem pa je to strošek za našo državo in gospodarstvo. Te policiste bi lahko precej bolj koristno porabili znotraj države.
Pomembno pa je, da je evropska komisarka Cecilia Malmström prejšnji teden v Prištini razglasila začetek dialoga o vizumski liberalizaciji s Kosovom. To so zelo pomembni premiki, saj je Kosovo zadnja država, katere državljani ne morejo brez vizuma potovati po schengenskem območju.
Sem poročevalec za Srbijo, ki je največja država v regiji in zato ključna. Ko se bo začela hitreje približevati EU, bo stranska korist za vse njene sosede ogromna. Dokler pa se še prevečkrat sprenevedajo in capljajo, je zanje velika stranska škoda. Zato si vsi želimo, da bi Črna gora odprla poglavji 23 in 24, da štafetna palica iz Hrvaške takoj preide tja in da Srbijo spodbujamo, da hitro dobi datum za pogajanja o vstopu v EU. To bi močno stabiliziralo zahodni Balkan in prineslo nove gospodarske priložnosti, zlasti strateške projekte v prometni in energetski infrastrukturi.
Ali to pomeni, da ni več govora o Evropi dveh hitrosti?
Dejansko imamo Evropo dveh hitrosti. Če pogledate dogajanje na Madžarskem, je to velika hitrost v čisto neko drugo smer. Če si nekdo dovoli v 48 urah opraviti razpravo o tridesetih ključnih zakonih in povrhu še spremeniti ustavo, je to povsem neodgovorno in nevarno. Če pa predsednik vlade Viktor Orban še reče, da je s tem zvezal roke desetim naslednjim vladam, ker so bili vsi zakoni sprejeti z dvetretjinsko večino, kaže na retrogradne in avtoritarne procese, ki ne vznemirjajo samo EU, ampak predvsem Madžare. Ljudje že dvigajo prihranke in jih nosijo k sosedom. Gre za zaslepljenost oblastnika, ki ne vidi dva prsta pred nosom.
Dejstvo je, da smo na vzhodnem Balkanu, v Romuniji, tik pred ljudsko vstajo, da se kaj takega lahko zgodi tudi v Bolgariji, in če se bo ta cunami sprožil, bo v trenutku odplaknil tudi Orbana. Aroganca, napuh, podcenjevanje in samozadostnost do socialnih partnerjev in ljudi bodo povzročili pretrese v centralni in vzhodni Evropi. Skrbi me, da lahko sežejo do Poljske. Češka z evroskeptičnim Vaclavom Klausom, ki v svoji zagrenjenosti klati neumnosti doma in na tujem, kjer so ga sploh še pripravljeni sprejeti, Slovaška pred marčevskimi volitvami in Madžarska skupaj z Romunijo in Bolgarijo so velik izziv. Zaradi nevarnega brbotanja pod socialnim pokrovom v teh državah bo odločitev evropskega sveta 1. marca še toliko bolj pomembna.
Kako je afera o podkupljivih evroposlancih vplivala na ugled evropskega parlamenta in na Slovenijo, katere poslanec Zoran Thaler se je ujel na limanice?
Nekateri so se umaknili. Romunski socialistični poslanec, ki je edini neposredno operativno deloval, še vedno sedi v evropskem parlamentu in se ne da motiti. Za Thalerja, razen Mojce Kleva, ki ne more v njegovo nekdanjo pisarno, ker je še vedno zapečatena, v evropskem parlamentu ne ve nihče več.
Torej ta afera ni imela dolgoročnih posledic?
Na to ne morem kategorično odgovoriti, ker primer proučujejo tudi belgijski pristojni organi. Postopek še ni končan, o tem bo ob koncu preiskav zagotovo spregovorilo tudi predsedstvo EP in nam dalo usmeritve.
Koliko je tega lobiranja v Bruslju in Strasbourgu, kjer delujejo vse večje lobistične družbe?
Lobirajo predvsem velike transnacionalne družbe, ki jim spreminjanje pogojev proizvodnje in trženja v Evropi otežuje delo na svetovnem trgu. Zato si prizadevajo, da jih ne bi omejevali ali jim dražili proizvodnje z ukrepi za zaščito potrošnikov. To so legitimni interesi, lobisti pa utegnejo biti zelo neprijetni in skrajno demagoški. Naloga nas poslancev je, da presodimo, kaj je utemeljeno in kaj ne, ter da takšnim poskusom vplivanja ne podlegamo.
So vam kdaj ponudili denar?
To se mi ni zgodilo. Predvsem pa imam takšno prakso, da nikogar ne sprejmem, če prej z njim ne opravijo pogovora moji asistenti, ki ocenijo, za kaj gre. Lahko se zgodi, da ti po telefonu govorijo o eni stvari, ko pa pridejo v pisarno, začnejo o povsem drugi temi. Vsak od nas razvije svoje varovalne mehanizme.
Kakšen pa je pogled iz Bruslja ali Strasbourga v Slovenijo, v povolilno vročico?
Imam občutek, da bi kakemu politiku na čelu naših strank lahko dal vzdevek: jaz jaz. S takim pristopom ne moreš doseči ne konsenza nemedsebojnega zaupanja v DZ. Vsak od njih bi moral napraviti tri korake nazaj, da bi videli, kaj se v Sloveniji sploh dogaja. Potem bi bile možnosti za dogovor bistveno boljše.
Kje je po vašem naredil napako relativni zmagovalec volitev Zoran Janković, da mu ni uspelo dobiti mandatarstva?
Ko politik, ki je relativni zmagovalec, pove, da se ne vidi v vlogi poslanca, izreče kolegom v državnem zboru popolno nezaupnico. Pove, da pravzaprav ne razume parlamentarne demokracije, da poslance podcenjuje. Že to otežuje oblikovanje medsebojnega zaupanja in sodelovanja. Po drugi strani pa je petelinjenje, ki sta ga uprizorila prvaka na levici, povzročilo dodatno erozijo zaupanja na delu desne sredine, ko se sprašujejo, s kom bi sodelovali in kako. Težava je, ko se rodijo nove stranke in se takega projekta lotijo, preden si razčistijo temeljne pojme o parlamentarni demokraciji. Jankoviću se je zgodilo, kar se mu je, tudi zato, ker mu njegovi sodelavci niso bili zmožni nastaviti ogledala. Sam si vedno izbiram ekipo, sestavljeno iz obeh spolov, in ob sebi si ne želim ne hujskačev ne molčečih ljudi. Nekateri pa si izbirajo take, ki znajo poslušati, ne znajo pa preprečiti napake. Sam potrebujem ljudi, ki me ne hvalijo, ampak opozarjajo. Samo tako se lahko politično razvijaš, deluješ in preživiš.
Po govoru Janeza Stanovnika v Dražgošah ste izjavili, da če pade plan A z Jankovićem na čelu vlade, je možen plan B z Janšo, vendar se bo intenzivno iskal plan C. Je ponudba predsednika republike Danila Türka s tretjim mandatarjem Markom Voljčem pomenila iskanje plana C?
Vsak ta predlog razume po svoje. Kaj je hotel predsednik sporočiti, ne vem. Sam vidim tri sporočila. Jasno je povedal relativnemu zmagovalcu, da ga ne bo še enkrat predlagal, če mu ne bo prinesel zagotovil, da ima potrebno večino. Tudi vodji dosedanje opozicije je sporočil, da ga ne bo predlagal, če ne prinese enakih zagotovil. Hkrati pa je največjim zagovornikom vlade narodne rešitve ponudil kost, ki se jim je v trenutku zataknila v grlu. Kot vidim, ima Gregor Virant težave s tem predlogom, enako Radovan Žerjav. To je zgodba o zarečenem kruhu.
Tudi po predčasnih volitvah je slovensko volilno telo razdeljeno na enaka dela; običajno je morala ena stranka preskočiti na drug breg, da se je lahko sestavila koalicija. Ali sploh lahko pričakujemo kaj novega, drugačnega?
Glavna zadrega je, da na čelu strank ni bilo želenih kadrovskih menjav. Pri sestavljanju desnosredinske vlade pa je še ena težava. Janša je sicer nedolžen, dokler ni pravnomočno obsojen, vendar biti na sodnem procesu sojen za korupcijo, kot se mu dogaja že nekaj časa, po mojem ni le ideološki konstrukt, kot bi rada prikazala njegova stran, ampak ima kar nekaj soli. Vzporedno namreč tečejo procesi še na Finskem, v Avstriji in brez dvoma bo potekal tudi na Hrvaškem. Ta mozaik se bo sestavil. Evropske izkušnje pa nas učijo, da ni politika, ki bi preživel vpletenost v tak posel, ne v nacionalni, ne v evropskih in transatlantskih institucijah. Ni še bilo junaka, ki bi kaj takega preživel, zato ima desna sredina, če jo vodi Janša, dodatne težave. Odpre se tudi vprašanje verodostojnosti in omejitev, katere resorje lahko člani njegove stranke sploh prevzamejo, da ne bi bilo očitkov o oviranju postopkov.
Po mojem je bila Virantova glavna presoja in spoznanje, preden se je odločil kandidirati, da bo Janša na dolgi rok v slovenskem političnem prostoru težko preživel, zato se je odločil, da se vzpostavi kot opcija, sicer ne znotraj največje opozicijske stranke, ampak z oblikovanjem svoje stranke. Pri tem je naredil tudi kakšno napako, ampak trenutno je še živ in se bori naprej.
Pomisleki o Janši kot mandatarju so bili že pred volitvami. Je podporo Merklove mogoče razumeti tudi kot nekakšen odpustek?
Janša ne more rešiti Merklove in Merklova ne Janše. Velika večina vpletenih v ta sodni proces so stari obrazi. Sam sem tudi že bil kdaj obrambni minister. Povem vam, da se je Walter Wolf sam prijavil, da mu pripada provizija, za katero se je dogovoril, ko smo izločili posrednike. Ni skrivnost, da je bil tudi Jurček Cekuta po pisnem dogovoru upravičen do nje. Jože Zagožen ni nova oseba, Ivan Črnkovič prav tako ne. Oba sta sodelovala pri oblikovanju javnega podjetja Snežnik, ki naj bi se ukvarjalo z uvozom in izvozom orožja in vojaške opreme že v času pred Depalo vasjo. Ko sem ministrstvo prevzel, smo to podjetje zaprli, da bi se kot država izognili nevarnostim mednarodne trgovine z orožjem. Imeli so sicer znatno širše ambicije, da bi Slovenija v večjem obsegu proizvajala orožje, zlasti lahko pehotno. Si predstavljate, kakšno štalo bi imela Slovenija, če bi proizvajala puške in strelivo? Kje vse bi se lahko znašla v škandalih, kajti tak proizvod lahko prodajaš samo tam, kjer ga potrebujejo, to pa so vedno krizna območja. Tega Sloveniji ni treba početi. V zgodbi s patriami gre za enako stvar v neki novi državi, v nekem drugem času, z nekim novim obrambnim ministrom in predsednikom vlade, ki skoraj nista vedela drug za drugega. Utegneta pa se znova najti v novi koaliciji in novi vladi.
Si upate napovedati, kakšna koalicija bo vodila Slovenijo?
Ne znam in ne upam niti odgovoriti na vprašanje, ali bo 1. marca na seji evropskega sveta navzoč Borut Pahor ali kdo drug.
Torej se pri iskanju plana C lahko še zaplete?
Vedno se lahko zavleče.
Nekoč velika LDS, ki je vodila številne koalicije, je izpadla iz parlamenta. Kakšen je zdaj načrt?
LDS je bila orodje za mnogo politikov, da so prek trupel in LDS lezli navzgor. Zdaj so se ti ljudje preprazporedili v več drugih strank. Posledično je LDS manjša, očiščena in zunaj parlamenta. Če me vprašate, kaj je bolje, biti najmanjša stranka v koaliciji, najmanjša stranka v parlamentu ali tako kot trenutno zunaj parlamenta, vam ne znam odgovoriti. V LDS so zdaj ljudje, ki jim osebna korist ne pomeni vsega. Ostali so tisti, ki verjamejo v nekatere vrednote in menijo, da so te moderne in pri nas potrebne. Zato je stranka pripravljena na kadrovsko krepitev in priprave na naslednje izzive. Izvršni odbor je prejšnji teden sprejel odločitev, da se začne postopek evidentiranja novega vodstva in da bo svet stranke razpisal kongres na naslednji seji. Odločili smo se, da stranko kadrovsko okrepimo, da bo bolj prepoznavna in da bo predstavljala spoštovanja vredno alternativo.
Ali to pomeni, da se Katarina Kresal umika?
Odgovor na to vprašanje vam mora dati sama. Katarina Kresal je v slovenski politiki dobila marsikatero pomembno življenjsko in politično izkušnjo. Prepričan sem, da bo iz tega znala potegniti marsikaj uporabnega. Dejstvo pa je, da je za svoje politično delovanje plačala visoko ceno in je kljub temu marsikaj dosegla. To, kar ji v javnosti očitajo, prikriva in zamegljuje, kaj je LDS pod njenim vodstvom pomembnega dosegla. Mislim, da ji bo zgodovina bolj realen sodnik. Zdi pa se mi, da v politiki še ni rekla zadnje besede.