»Zgodovinsko dokazano je, da so samooklicani slovenski kulturniki, od književnikov do drugih tako imenovanih umetnikov, slovenski narodni substanci skozi stoletja zgolj škodovali,« je v ekskluzivnem pogovoru za to rubriko dejal zgodovinar Kulto Pištolič, ki je svojo kariero namenil proučevanju vplivov domnevnih narodovih velikanov na zgodovinsko dogajanje v državi. »Ko je tisti tip, ki se ima za varuha kulture, novega superministra za vsenarodni izobraževalni in športni razvoj nedostojno ozmerjal s smradom, je v bistvu govoril o sebi,« pojasnjuje Pištolič, ki z vsemi silami podpira opravo kulturnega ministrstva, pa tudi popolno izločitev kulturnikov iz družbenega življenja. »Vse to so navadni škodljivci,« dodaja.
Svoja znanstveno in zgodovinsko dokazana stališča in ugotovitve utemeljuje predvsem na primeru tipa, katerega smrt slavijo Slovenci in katerega zmazek so si določili celo za državno himno. »Prešeren je le eden od primerov. Poglejte, danes se ga predstavlja kot junaka, borca za slovenstvo in njegovo besedo, v resnici pa je bil ta osebek čisto navaden upornik zoper legitimno oblast. Izzival jo je z nekimi poemami, za katere je vnaprej vedel, da bodo izzvale nasprotovanje, celo bes. Njegov edini namen ni bil boj za našo besedo, temveč zgolj rušenje oblasti. Nedopustno,« pojasnjuje zgodovinar.
»Potem je tukaj še primer tistega, ki je domnevno postavil temelje našemu jeziku. Kvazireformator Trubar. Natisne knjigo, pa misli, da je car. Nihče pa ne ve, da se je iz nekih svojih kapric spravil nad zakonito cerkveno oblast. Torej je bil borec zoper oblast, kar je še en dokaz, da ti kvazikulturniki, namesto da bi ustvarjali, zgolj rušijo legalno, legitimno in zakonito oblast,« dodaja Pištolič. »No, da ne boste rekli, da govorim na pamet. Imamo še svež, nekaj več kakor dvajset let star primer. Se spomnite kulturnikov v tako imenovani slovenski pomladi? Nova revija, pisateljska ustava, neke deklaracije... Kaj so ti osebki delali? Znova rušili legalno oblast! Oblast, ki jim je izdajala knjige, jih kovala v zvezde! V času, ko so te zgube protestirale po ulicah in se šle politiko, so pravi umetniki pridno ustvarjali. A ni to tragično?« se sprašuje sogovornik.
Naš zgodovinar še opozori, da je izrek »ko slišim za kulturo, zgrabim za pištolo« sicer povsem primeren, a z njim ponazori tudi, kako kulturniki nimajo pojma o ničemer. »Vzemimo zadnji primer kulturnika Nika Grafenauerja, ki je omenjeni izrek v razpravi o ukinitvi kulturnega ministrstva pripisal Goebbelsu. To je navadna laž. To je vrstica iz predstave Hannsa Johsta. Toliko o razgledanosti naših velikih mož,« pojasnjuje. »Veste, ko gledam te naše lažne umetnike, ki so prižigali svečke pred CD, tudi mene prime, da bi uporabil strelno orožje,« pribije. Zgodovinarja opozorimo, da njegove besede niso najbolj primerne. »Če pa so smrad,« pove v opravičilo.
Nato omeni še kulturni molk med okupacijo, ko je veliko kulturnikov rušilo takratno legalno fašistično in nacistično oblast. »Zdaj razumete? Poanta ni v kulturi, boju za slovensko besedo in črko, skrbi za jezik in bogatenju narodove duše, ampak je zgolj in samo v – rušenju oblasti,« dodaja zgodovinar in nadaljuje, da nič drugače ni tudi tokrat, ko peščica umetnikov domnevne kakovosti znova ruši legitimno, legalno na demokratičnih volitvah izvoljeno oblast.
»Če povzamem. Potem ko so domnevni kulturniki rušili cesarsko, kraljevo, okupacijsko in socialistično oblast, z izgovorom, da jih je zatirala in uničevala kulturo, zdaj poskušajo zrušiti še superministra in demokratično oblast. A so fantje z Žigo na čelu pravilno in pravočasno spoznali, kje se skriva zarota. Če mene vprašate, ne bi imel milosti. Lahko bi celo rekel, da bi se morali vprašati, ali se jim splača boj z opcijo, ki je zmagala na volitvah,« sklene Pištolič.