Na malo, nepomembno, obrobno državico Slovenijo so veliki zmeraj gledali podcenjevalno in zaničevalno. Razumljivo, ko pa so največje in najpomembnejše stvari očem skrite. Poleg izjemnih naravnih lepot Slovenija namreč narodu, Evropi, svetu in galaksiji daje izjemne človeške lepote. Če spustimo tiste, ki so že pod rušo in nosijo pridevnik »največji«, imamo danes v državi nič manj pomembne velikane naroda. Začnemo lahko že samo z ministri nove vlade. V kratki zgodovini slovenske demokracije še ni bilo vladnega kabineta, ki bi združeval takšen človeški in intelektualni potencial. Brez dvoma smo dobili najkompetentnejšo in najboljšo slovensko vlado od karantantskih knezov naprej.
Toda največji um, nepresegljiv občutek za narodov blagor, neprecenljiva skrb za nacionalno zdravje in najdragocenejše človeške vrline niso v novi vladi. Kljub cvetu slovenskega naroda, ki se je zbral v vladni sejni sobi, je tukaj še On. Ni minister. Ni kandidat za kakšen pomemben državni položaj. O, ne. On je direktor Lekarne Ljubljana. Čudežni deček, ki je za nas nepojmljive človeške odlike, denimo poštenost, pokazal že pri vodenju Vzajemne, kjer je vpeljal znani slogan Jaz zase, ti zame. In ko so njegovo odlično vodenje te zavarovalnice prekinili, bog jih nima rad, bi naš wunderkind skoraj utonil v pozabo. Legenda bi tiho odšla. Narod bi ostal brez junaka.
Pa smo imeli srečo. Njegove izjemne kvalitete je prepoznal Zoran Janković in njegove politične liste. Zoranu zato velik poklon in zahvala. Brez Zorana, ki je podprl veliki um, nikoli ne bi vedeli, kako junaško se njegov čudežni fante bori zoper birokrate, ki mu hočejo neupravičeno podreti skromno lopo, namenjeno kmetijski dejavnosti. Fante je imel jajca (no, tudi kokošja je imel, v okviru skromne proizvodnje kmetije, vse dokler mu niso škandalozno odklopili elektrike) in se uprl diktatorski državi, ki si je izmišljevala razloge, zakaj njegov preprosti kmečki dom porušiti. In to samo zato, ker so se birokrati zavedali, kakšna veličina je. Slovenci pa kot Slovenci: ne nagraditi, pač pa uničiti vsakega, ki izstopa.
Če je za vse ostalo tukaj mastercard, pa je za čudežnega fantička tukaj Zoran. Malega je potrepljal po rami, mu v roke potisnil ključ od lekarne in rekel: »Oči ve, da si ti mali Mozart, de. On na klavirju, ti na denarju, de. Pojdi in naj te spremlja sreča, de!« In mali je prevzel obrt ter Ljubljančane razveselil z najboljšimi poljskimi zdravili. Le da ljudje niso razumeli, da jih morajo zakopati na polju, ne pa uporabljati. Pa še kartico zvestobe so dobili, nehvaležna meščanska svojat. Vseh teh lepot ne bi bilo, če ne bi bilo Zorana in njegove četice poslušnih mestnih pudljev, ki ne razumejo, zato pa razume Zoran. V fantu je našel sina. Tretjega sina. Čudežnega sina, ki si ga je vedno želel.
Nato so tretjemu sinu zahojeni prfoksi odvzeli magisterij, češ da ga je prepisal. Sin se je na srečo uprl in vztraja, da je žrtev zarote. To delajo pokončni sinovi naroda, ne pa mehkužci, kakor je nemški obrambni minister Karl-Theodor zu Guttenberg, ki je odstopil, ker se je izkazalo, da je njegov doktorat plagiat. Kakšen luzer! Junaški boj tretjega sina predsednika Pozitivne Slovenije so prepoznali tudi pudlji, o katerih smo govorili preje, zaradi česar si oni in Zoran zaslužijo priznanje, sin pa naziv častnega meščana Ljubljane. Da ga bo oči potolažil, zdaj ko nima magisterija.
Še dobro, da imamo Zorana in njegovo četico, ki razmišlja pozitivno. Brez njih ne bi nikoli izvedeli, da se je naš čudežni deček vrgel še v medije. Postal je solastnik srbskega radia Index, Leo Oblak pa je ob tem pojasnil, da si v radijskem poslu želi našega junaka predvsem zaradi »njegovih izrednih pogajalskih in menedžerskih sposobnosti«. Hvala bogu še nekdo, ki je prepoznal kvalitete našega fantastičnega dečka.
Zoranu pa še enkrat hvala, da je z varovanjem varovanca pokazal, kako velik človek in politik je. Žal ni postal premier, sicer bi lahko naš izjemni fante brez težav prevzel združeno ministrstvo za prostor, šolstvo, zdravstvo in medije.