V palači predsednika republike je bilo kljub zunanjim nizkim temperaturam vroče. Svetovalci so živčno tekali iz sobane v sobano, varnostniki so se nemirno prestopali, kandidatu za predsednika vlade se je zatresla roka, ko je dvignil skodelico s kavo. »Marko, vse bo v redu,« je pripomnil predsednik, ko je na njegovem čelu opazil potne kaplje. »Vzemi kakšno banano,« je dodal in z glavo pomignil proti košari s sadjem, ki je stala sredi baročne mize. No, ni bila košara s sadjem, bila je kokosova skleda, v kateri so bile le banane. Predsednik se je nekoliko zlobno zahahljal in dejal: »Ne mi zameriti. Nisem si mogel pomagati. Saj se še spomniš tistega davnega leta 1992, ko je Vitomir Gros v parlamentu delil 'hondurske čeke', ko si kandidiral za premiera?« Marku Danilova šala ni bila všeč.
»Predsednik, z vsem dolžnim spoštovanjem, ampak ne boste tle afne guncal,« je rekel Marko in tako obudil najbolj znani parlamentarni stavek mlade slovenske demokracije. »Kdo zlorablja moje avtorsko zaščitene besede?« se je nenadoma zaslišalo izza vrat. V sobano je vstopil France. Nihče ga ni pričakoval. Predsednik se je nagnil k varnostniku: »Kako pa je ta prišel v palačo?« Varnostnik je zardel, se odkašljal in prišepnil: »To je vendar France. Že od leta 1991 ima neomejen dostop do vseh državnih prostorov. Protokol 3, bonitetna ocena AAA.« Predsednik se je za trenutek zamislil, saj ima sam bonitetno oceno AA, nato pa dejal: »France, vstopi. Morda lahko pomagaš. Država je v krizi.«
»A je Virant kje tu?« se je zaslišal nov glas izza vrat. Predsednik je znova vprašujoče pogledal proti varnostniku. Vstopil je podpredsednik hrvaškega sabora Vladimir Šeks. Varnostnik je stopil predenj, in ko je Vlado zagledal Danila, se je zmedel: »A ni tukaj državni zbor?« Pojasnili so mu, da je na napačnem kraju. »Sranje,« je ušlo Šeksu. Predsednika parlamenta Gregorja je nameraval povprašati, kako so v Sloveniji urejeni privilegiji, denimo nadomestila. Gost iz Hrvaške je zbranim razložil, da je za en dan skočil v pokoj, da bi ohranil privilegirano poslansko penzijo. »Zanima me, kako je s tem v Sloveniji. Vem, da ima Grega to naštudirano do zadnje pike. Gre za stvari, ki nam, ki se žrtvujemo za narodov blagor, pripadajo,« je govoril, medtem ko ga je varnostnik potiskal iz sobane. Slišali so še, kako je varnostniku pojasnjeval, da je to storil samo zato, ker zadnja leta ni bil veliko z družino.
»Vrnimo se k stvari,« je nato dejal Danilo. »Stari, tole z Markcem pa je bilo presenečenje. Vedel sem, da boš tako ravnal. Tudi jaz ne bi dal mandata človeku, ki bi mi prirejal arhivsko gradivo in ki je v sodnem postopku,« je pripomnil France in zadremal. Tedaj je skozi vrata prikorakal Lojze Peterle. »Bonitetna ocena AAA, protokol 3,« je vnaprej Danilu pojasnil varnostnik. »Fantje, ta država potrebuje orbanizacijo. Poglejte, kako cveti madžarska demokracija, to je najbolj uspešna in demokratična država v Evropi. Ne potrebujemo resetiranja, posvojimo Orbana. Če že iščete tretjega človeka – on je največji demokrat na svetu,« je predlagal prvi slovenski premier, ki je, skupaj s kolegi iz SDS, ustanovil klub Orbanovih prijateljev in podpornikov in podpisal apel »Ustavimo EU pri zlobnih napadih na pokončnega Orbana«.
»Mi bi podprli desno, levo, sredinsko, polsredinsko, levosredinsko, desnosredinsko in tehnično vlado,« se je nato zaslišalo izza vrat. Vstopili so Gregor, Karl in Radovan. »Samo da bom zunanji minister,« je dodal Karl. Spet je potrkalo. Vstopili so Janez, Zoran in Ljudmila: »Mi bi …« Stavka niso mogli končati, saj se je mimo njih prerinil Dimitrij: »Kdo je omenil zunanje ministrstvo?« Danilo je v tistem trenutku izgubil živce, Marko je začel naokrog metati banane, France se je prebudil, Lojze je začel vzklikati »Ena vlada, ena Slovenija, en Orban!«.
»Fantje, fantje!« je vsesplošno zmedo prekinila obilna dama v belem plašču: »Tabletke, potem pa vsak v svojo sobo. Igrico banana republika se boste lahko znova igrali jutri. Če boste pridni in mirni, boste jutri lahko tudi dobili obiske. Marko, dol z lustra!«