Kajzerce: Vsi naši lažni velikani

Kdo je torej lahko največji Slovenec, kar jih je spoznala naša zgodovina? Kriteriji so na mizi in znani že nekaj dni.

pon, 06.08.2012, 06:00

Ker so se pojavile umazane kritike, prihajale so seveda iz vrst tranzicijske levice, na račun dejstva, da smo končno dobili enotne in zelo natančne kriterije za izbor največjega Slovenca vseh časov in dimenzij – in ga tudi našli, se je uredništvo te rubrike odločilo še dodatno utemeljiti pravilnost izbora. Uredništvo se povsem strinja z oceno, da moramo velikane iskati v sedanjosti in ne več v preteklosti, ki več kot očitno razbija narodno substanco.

Kdo je torej lahko največji Slovenec, kar jih je spoznala naša zgodovina? Kriteriji so na mizi in znani že nekaj dni. Vrednote republike mora postaviti pred svoje lastno dobro. Dolgovati mu moramo podobo države, kakršno imamo. Zaslužen mora biti za dejstvo, da je Slovenija prednjačila pri demokratizaciji celotne tedanje države. Mora biti prvi Slovan, ki je vodil Evropsko unijo. V življenjepisu mora biti navedena ključna stvar, da mu je uspelo ne samo ustvariti razmere, v katerih se je lahko sploh začelo razmišljati o slovenski samostojnosti, temveč to idejo tudi domisliti in jo z neverjetno organizacijsko sposobnostjo proti veliko večjemu sovražniku izpeljati.

Ker je Slovenija del velikanov že upodobila na svojih tolarskih bankovcih, kar je lahko eden od kazalcev njihove veličine, jih bomo uporabili za analizo, ali ustrezajo merilom za največjega Slovenca, kar jih je spoznala naša zgodovina. Tričlanska komisija izbora XXL-Factor, ki bo potekal na Pop TV, bo tako dejala: »Primož Trubar, pristopite. Žal se niste uvrstili v naslednji krog. Leta 1550 ste sicer naredili veliko, vendar niste zmogli dovolj organizacijske sposobnosti, da bi izpeljali osamosvojitev Slovenije. Ni dovolj, da ste o njej razmišljali in jo tiskali.« Trubar bo zmedeno gledal, si nervozno razčesaval svojo gosto brado in se s solzami v očeh vrnil na Rašco.

Na odru se bo pojavil Janez Vajkard Valvasor, ki bo izvisel, ker ni prednjačil pri demokratizaciji Kranjske. Užaljen bo nekaj zabrusil v kamere in se nato zaklenil v bakroreznico na gradu Bogenšperk. Nič bolje se ne bo godilo Juriju Vegi, ki se bo na odru razglašal za matematika, fizika, geodeta, meteorologa, celo plemiča in topniškega častnika. Kljub temu da je bil častnik, mu ni uspelo izpeljati osamosvojitve proti veliko večjemu sovražniku. Razočaranje na izboru ga bo tako prizadelo, da bodo njegovo truplo našli v Donavi pri Dunaju.

Tako se bodo na odru znašli še Rihard Jakopič, Jože Plečnik in Jakob Petelin Gallus, ki jih bo žirija zaradi neprepoznavnosti nemudoma izločila, čeprav bo vsaj Gallus pokazal nekaj smisla za glasbo. »Žal
smo ugotovili, da vam ne moremo dolgovati podobe države, kakršno imamo,« bodo pojasnili. »Poglejte, vseskozi me imenujejo največji pesnik, sodim, da sem lahko tudi največji Slovenec. Dal sem vam himno!« bo poudaril novi kandidat, France Prešeren. »Napihnjenec,« bo zašepetala članica žirije in glasno dejala: »Žal nam je, vrednot republike niste postavili pred svoje lastno dobro. Deljenje fig se v to ne šteje. Naslednji!«

Ivana Kobilca bo odpadla, ker si ni znala domisliti ideje samostojne Slovenije, takoj za njo še Ivan Cankar, mož, ki je, poleg tega da ni spoštoval matere in njene kave, širil socialistične ideje. Komunajzar pa ne more biti največji Slovenec. Po »bankovcih« se bodo zvrstili še drugi. Poskušal bo Janez Drnovšek, a ne bo izpolnjeval bistvenega kriterija – ni bil prvi Slovan, ki je vodil Evropsko unijo. Franca Rozmana Staneta niti na oder ne bodo spustili, neki Rudolf Maister pa bo gladko odpadel, ker ni priključil Gradca in Celovca, pa še njegovi borci so se kasneje pridruževali narodnoosvobodilnemu boju.

Čisto na koncu bo poskušala še ena oseba z bankovca, s tistega nagravžnega rožnatovijoličnega za pet tisoč dinarjev, človek, ki so mu nekoč vzklikali »največji«. Sledili bodo še drugi brezvezniki, ki jih navajajo zgodovinske knjige, vendar zaman. Kriteriji so namreč povsem jasni.

Prijavi sovražni govor