Klemen Miklavič: »Naše visoko šolstvo je družinsko visoko šolstvo«

Imamo veliko navzkrižje med sindikalnimi interesi učiteljev in potrebo po napredku izobraževanja,« meni gostujoči doktorski raziskovalec edukacijskih politik na univerzi v Oslu.

pon, 25.11.2013, 06:00

mag. Klemen Miklavič

Ljubljana, Nova Gorica ali Oslo?

Srce v Novi Gorici, pogodba v Oslu.

Zadnje popotovanje z nahrbtnikom?

Etiopija.

Zadnja prebrana knjiga?

Zbirka norveških ljudskih pripovedk.

Najboljši visokošolski minister?

Ministre je treba spremljati s kritičnim očesom.

 

»Tudi če je minister imel namero omogočiti študij brez plačila, je v zakon zapisal, da je študij nekaj, kar se kupuje, plačuje in s čimer se trguje,« je oster Klemen Miklavič, gostujoči doktorski raziskovalec edukacijskih politik na univerzi v Oslu. To je njegov ključni očitek predlogu zakona o visokem šolstvu, ki sicer prinaša kar nekaj pozitivnih sprememb, a je pri posameznih vprašanjih premalo širokopotezen.

Ste predlog zakona prebirali z veselim ali mrkim obrazom?

Z veseljem spremljam politične pobude, ko te nakazujejo smer razvoja in posodabljanja visokega šolstva. Ta predlog zakona odraža namero po odločni in obsežni prenovi visokega šolstva. Torej razlogov za navdušenje ni malo. Mrk obraz pa sem najbrž imel pri branju določb o financiranju študija, predvsem zaradi uporabljenega jezika. Najbolj mrko sem bral del, ki obravnava študij kot tržno dejavnost in govori o konceptu plačljivega študija.

Ker?

S tem zapisom se spreminja odnos do visokega šolstva, ki po moji oceni ni v skladu z vrednotami družbe. Visoko šolstvo je javna dobrina in ima posebno vlogo. Ko zavzamemo odnos plačljivosti do visokega šolstva in ga celo označimo za tržno dejavnost, spremenimo njegovo bistvo, spremenimo ga v navadno tržno storitev. Verjamem, da so s takim jezikom poskušali iskati rešitve v duhu varčevanja in omejiti zlorabe. Toda ko se piše zakon, je bistveno, da se pazi tudi na jezik. Zakon namreč izraža družbene norme, zato mora biti jezik, ki se uporablja v odnosu do posamezne družbene institucije, ki je javno dobro in je tako pomembna, kot je izobraževanje, dobro premišljen. V tem zakonu ni, sploh če minister res razume visoko šolstvo kot javno dobrino. Tudi če je imel namero omogočiti študij brez plačila, je v zakon zapisal, da je študij nekaj, kar se kupuje, plačuje in s čimer se trguje. Gre za vdor tržnih in trgovinskih izrazov na področje visokega šolstva, kamor ne sodijo. Vsaj ne v našem kulturnem okolju in sistemu vrednot. Je pa v transnacionalni poslovni sferi zaznati splošen trend iskanja dobičkov skozi trgovanje z visokim šolstvom na globalnih trgih. Nekatere države so s svojo politiko podprle preobrazbo univerz v ustanove, ki tekmujejo za tržni delež.

Je to še ena posledica varčevalne politike?

Pojav je precej starejši od zadnje varčevalne mrzlice. Sega v 90. leta, ko so zlasti nekatere angleško govoreče države, Avstralija, Nova Zelandija in ZDA, kasneje tudi Velika Britanija, začele intenzivno spodbujati univerze k prodajanju svojih storitev. Posledično se je na svetovni ravni začelo govoriti o visokem šolstvu kot o tržni storitvi, Svetovna trgovinska organizacija pa ga je uvrstila na seznam storitev.

Predlog zakona razlikuje med polnim in delnim študijem, tudi prvi bo lahko plačljiv in tudi drugi bo lahko brezplačen. Vidite to kot prednost ali slabost?

Rešitev je zanimiva in kaže, da so imeli pisci v mislih predvsem zlorabe in varčevanje, kar samo po sebi ni slabo. Ampak naj se to zapiše drugače, ne pa z izrazi, kot sta plačljiv študij ali storitev na trgu.

Poskus varčevanja, kar samo po sebi ni slabo, pravite?

Ni slabo, ko se to skuša doseči s preprečevanjem zlorab. Zagotoviti je treba javno financiranje visokega šolstva, a tudi namensko porabo teh sredstev.

Predlog omejuje delež plačljivega študija, kar do zdaj ni bilo določeno, vendar mejo postavlja pri 40 odstotkih, kar je več od dejanskega stanja. Vas to skrbi? Na ministrstvu pravijo, da predlog izhaja iz evropskega povprečja.

Ne zanima me, kaj je v Evropi. Visoko šolstvo je treba oblikovati predvsem v domačem družbenem in kulturnem okviru. Mora sicer biti v skladu z evropskimi idejami in mednarodnimi dogovori, ne pomeni pa to brezglavega uvažanja evropskih rešitev, ki so bile narejene za neko drugo okolje. To je ena najhujših stranpoti, ki se lahko zgodijo pri oblikovanju visokošolskih politik.

Delež izrednega študija je bil prej stvar dogovora med vlado in univerzami, zdaj je določen v zakonu. To vidim predvsem kot omejevanje tistih, pri katerih je delež izrednega študija izredno visok, in to je prav. Bolj kot meja se mi zdi pomembno, da se nadzira kakovost delnih študijev.

Ne pričakujete, da bo zdaj več plačljivega študija?

Delež delnega študija bi moral biti občutno manjši od 40 odstotkov in izvajati bi se moral samo za potrebe študija ob delu. Vlada bi morala to podrobno regulirati in nadzirati. Preprečiti je treba, da se delni študij sprevrže v dobičkonosno dejavnost, ki bi se širila na račun kakovosti izvajanja rednih programov.

Poudarjate kakovost delnega študija. Sta torej izenačitev polnega in delnega študija po obremenitvi študenta in omejitev, da bodo delni študenti na leto lahko opravili največ 36 kreditnih točk, ne več 60, s čimer se podaljša njihov čas študiranja, korak naprej?

Izredni študij se je doslej predvsem zlorabljal za dodatno financiranje in je bil v praksi bistveno slabše kakovosti. To se ne sme prenesti v predlagan delni študij. Skrb, da bo ta dober, je primarnega pomena, zato je omejevanje pozitivno. Če fakulteta nima kapacitet za več polnega študija, ne bi smela izvajati delnega. Delni študij ne sme biti dopolnilo manjkajočih mest za polni študij, prav tako je treba preprečiti, da je to zgolj pot do dodatnega zaslužka fakultet. Nekatere članice javnih univerz so že dokazale, da je želja po polnjenju proračuna večja od skrbi za dober študij, in sicer z razpisovanjem doktorskega študija, ki ponekod očitno presega zmogljivosti zavoda.

Katere fakultete imate v mislih?

Na primer nekatere fakultete ljubljanske univerze so razpisovale izjemno veliko doktorskih mest. S tem so polnile svoj proračun, a hkrati prispevale k razvrednotenju doktorskega raziskovanja.

Tega niti predlog novega zakona ne omejuje.

Predlog se ne loteva sistemskega urejanja doktorskega študija. Ta je pri nas degeneriral v dopolnilno, ljubiteljsko dejavnost. Dvomim, da nekdo, ki je polno zaposlen ter ima družinske in še druge obveznosti, lahko v večernih urah premika meje znanosti. Doktorat bi moral biti omejen na toliko mest, kolikor jih je država sposobna financirati, zato da je posameznik le polno zaposlen doktorski raziskovalec.

Kaj še pogrešate v predlogu?

Moti me preohlapna ureditev akreditacije transnacionalnega izobraževanja. Vlada se namreč delno odreka suvereni pravici do preverjanja ustreznosti posamezne institucije, ki pride v Slovenijo izvajat študijske programe.

Menda smo tik pred tožbo evropske komisije. Ni njena zahteva skladna z direktivo o prostem pretoku storitev, kamor sodi tudi izobraževanje?

Da se komisija vtika v izobraževanje ene od članic zaradi prostotrgovinske direktive, je že samo po sebi zaskrbljujoče. Zato je pomembno ohraniti regulacijo izobraževanja v rokah slovenskih demokratičnih ustanov. Zdaj predlog določa, da programe drugih držav potrdi tuj organ, vpisan v evropski register za zagotavljanje kakovosti (EQAR). Do registra sem nekoliko skeptičen, ker je precej nov in se še ne ve, ali deluje dobro. Še bolj sporna je možnost, da merila kakovosti tujega izvajalca študijskega programa potrdi neki mednarodno priznan organ, za katerega nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis) ugotovi, da deluje po standardih in smernicah zagotavljanja kakovosti.

Velika odgovornost se dodeljuje Nakvisu. Prevelika?

Nakvis ne bo neposredno ugotavljal ustreznosti teh programov, ampak bo preverjal, ali je organ, ki bo ugotavljal ustreznost programov, ustrezen. To pomeni preveč igranja z možnostjo zlorab. Vladi bi priporočil, naj bo tu bolj restriktivna in naj v svojih rokah kar najbolj obdrži suverenost za ugotavljanje ustreznosti študijskih programov. To je njena odgovornost. Gre sicer za tehnikalijo, ki pa lahko v praksi postane problem. Izvajalec se lahko na odločitev Nakvisa pritoži na evropske organe in potem bodo ti odločali, ali sme nekdo izvajati programe pri nas, ne več slovenski organi. Tako kot morajo vsi naši zavodi skozi akreditacijo, bi morali tudi tuji.

Zagotavljanje kakovosti bi moralo ostati v domeni Nakvisa, a bi moral sistem evalvacije sloneti na tujih evalvatorjih. Predlagam celo, da bi bili vsi evalvatorji tujci, domači pa bi le pojasnjevali sistem, tradicijo, posebnosti. Naš prostor je premajhen, naše visoko šolstvo je namreč družinsko visoko šolstvo.

Ko sva že pri mednarodnem povezovanju, pogrešate več tujih študentov pri nas? Kaj menite o predlogu zakona z vidika spodbujanja mobilnosti?

Naš prostor je preveč zaprt za tuje študente, zlasti za tiste zunaj Evropske unije. Določilo o jeziku poučevanja je v predlogu spet dvoumno, saj se lahko program izvaja v tujih jezikih, če pri njem sodelujejo tuji visokošolski učitelji in je vanje vpisanih več tujih študentov. Po mojem mnenju bi morali in nadomestiti z ali. Ali še bolje, omejitve iz zakona bi odstranili in odločitev o tem prepustili univerzam.

Število tujih študentov na posamezni visokošolski ustanovi je znak, da so te ustanove privlačne in kakovostne. Pomeni bogatenje študija, prav tako mednarodno izkušnjo za domače študente. Študiju na domačih tleh daje mednarodni pridih, kar je neprecenljivo.

Tudi mobilnost profesorjev je, kot ugotavlja raziskava Cmepiusa, pri nas izredno šibka. Vidite v zakonu kaj, s čimer bi to spremenili?

Z množičnim visokim šolstvom se je pomnožilo število profesorjev. Visokošolski učitelji pogosto branijo svoje materialne interese, kar je v nasprotju z idejo o odpiranju univerz za tuje predavatelje. Poznam primer, ko je eden pomembnejših slovenskih profesorjev že imel nabor zelo priznanih profesorjev iz tujine za nov študijski program, pa so mu to preprečili kolegi v kolektivu, ki so o tem odločali, češ da je v masi plač še zanje premalo sredstev, kaj šele za tujce. Danes imamo veliko navzkrižje med sindikalnimi interesi domačih učiteljev in potrebo po napredku visokošolskega izobraževanja v smeri internacionalizacije.

Tega področja so se v zakonu premalo odločno lotili. Dvomim tudi, da bi to lahko spremenil minister, ki je hkrati profesor. To je problem našega visokega šolstva, z redkimi izjemami so bili ministri profesorji, tu gre za nasprotje interesov.

Pravice rednih profesorjev so nedotaknjene. Še vedno bodo imenovani za nedoločen čas, medtem ko je na fakultetah čedalje več asistentov z vse manj pravicami.

Tudi tu ni bilo veliko narejenega. Ni prav, da so zgolj prepisali določbo, da je redni profesor za vedno redni profesor. Imamo množičen sistem, ki pa mora biti pretočen. Utopično bi bilo pričakovati, da se bodo zaposleni samoregulirali v korist kakovostnega izobraževanja. Najprej bodo poskrbeli za svoj status, kar so v preteklosti že dokazali. Posledice takšnega delovanja se odražajo na togosti naših javnih univerz.

Posledica je tudi, da se kader stara. Ni mladih, ki prinašajo napredek.

Poleg tega ni napredovanja glede na dosežke, kakovostno poučevanje, dober odnos s študenti, ampak je napredovanje preprosto zgolj stvar nekih interesov, povezav, lojalnosti. Univerza mora biti pretočna institucija, strokovnjaki se morajo menjati, sicer ni napredka. Ne more imeti profesor monopola nad predmetom 20, 30 ali 40 let. To je nezaslišano in zelo škodljivo za kakovost. Poleg tega pa po 30 ali 40 letih postavi za asistenta in kasneje nosilca svoj reprodukt. Če ne bi bil enak kot on, sploh ne bi napredoval.

Kako to spremeniti, obstaja kakšen uspešen sistem?

Poiskati je treba primerno rešitev. Na primer v Nemčiji imajo na večini univerz prakso, da ne moreš postati profesor na univerzi, kjer si doktoriral. Več mehanizmov je za rešitev omenjenega problema, treba pa je biti odločen in to zapisati v zakon.

Bi morali v zakon zapisati tudi omejitev neposredne pedagoške obveznosti učiteljev na plačljivem študiju? V predlogu tega ni.

Kot sem že uvodoma povedal, je koncept plačljivega rednega študija že v temelju sporen in v nasprotju z izobraževanjem kot vrednoto. Lahko sklepam, da gre za namero spodbujati tržno dejavnost univerz in iskanje zasebnih virov financiranja. Kaj to pomeni za vsebino in delovanje naših javnih univerz, lahko samo ugibamo. Po črnem scenariju bodo vodstva fakultet ravnala vse bolj podjetniško, medtem ko se bo poučevanje osredotočalo na izvajanje plačljivih programov v škodo rednih. Namesto prodajanja rednih programov bi bilo bolje razmisliti o programih strokovnega usposabljanja in dopolnilnega izobraževanja za podjetja in druge organizacije.

Akreditacije se bodo po novem podaljševale na pet let. Ampak vseeno se v tem času lahko marsikaj spremeni.

Res sem poudarjal pomen regulacije in zagotavljanja kakovosti, toda nekaj avtonomije in odgovornosti pa lahko pričakujemo tudi od visokošolskih institucij.

Bi morali omejiti mandat rektorjev in dekanov?

Doslej v tem nisem videl problema. Večji problem je, da ministrstvo še ni razmislilo, kako so univerze organizirane. Univerze bi se morale, ponavljam, resneje lotiti oblikovanja strategije, kar pa bo mogoče samo takrat, ko bo imel vrh univerze večjo moč odločanja. Več pristojnosti odločanja bi bilo treba prenesti s fakultet na univerzitetno raven.

Zakaj?

Da bi z organizacijsko strategijo spodbudili fakultete k večjemu usklajevanju na ravni celotne univerze. Gre za oblikovanje skupne strategije ter več medsebojnega sodelovanja znotraj univerze, oblikovanje skupnih programov, mobilnost učiteljev. Le tako bi imela univerza skupno identiteto, ne bi bila več le delilnica denarja, temveč ustanova, ki deluje kot eno.

Se ne bojite zlorab, da bi tisti, ki bi imeli moč, predvsem poskrbeli za fakultete, s katerih prihajajo?

Zato morajo biti v upravnem odboru univerze ne le profesorji, temveč tudi zunanji člani. Ti bi morali imeti skoraj večino.

Financiranje je eden najmočnejših vzvodov za regulacijo visokega šolstva, ste dejali pred časom. Je nov način financiranja pot k bolj kakovostnemu šolstvu?

Pogodba vlade in univerz ter ciljno financiranje sta napredni rešitvi. Prinašata bolj intenzivno dogovarjanje med vlado in univerzami, kar je dobro, zahteva pa tudi strateško usmeritev vseh. Pri izobraževanju, znanosti in inovacijah sem do zdaj pogrešal strateško usmeritev vlade. Prav tako sem pogrešal strateško usmeritev univerz pri izobraževanja in raziskovanju. Da bi ideja predloga zakona zaživela, bo vlada morala imeti svojo vizijo, univerze pa strategijo ter tudi kapacitete in odločnost za to, da bodo delovale strateško. Doslej univerze niso delovale strateško.

Nekateri študenti in profesorji pravijo, da predlog zakona z dopolnilnim stebrom financiranja, ki spodbuja pridobivanje donacij, odpira vrata do komercializacije visokega šolstva. Se strinjate?

Študentje imajo v tem primeru dober razlog za zaskrbljenost. Vsak tak ukrep mora spremljati zelo dobro delujoča agencija za kakovost. Zunanji viri sami po sebi sicer niso problem, problem je, ko to privede do zanemarjanja primarnega namena univerze, to pa je poučevanje in raziskovanje brez pridobitvenega motiva. Z dopolnilnim stebrom načeloma ni nič narobe. Tako kot ni problem ustanavljanje odcepljenih podjetij, če so ta obrobna, ne pa osrednja dejavnost univerz.

Zakaj?

Raziskovalci, učitelji se lahko usmerijo v tovrstne dejavnosti, posledično pa trpi osnovna dejavnost univerze – temeljno raziskovanje in zlasti poučevanje. Zato sta nujni jasna razmejitev in zunanja regulacija. Načeloma velja podpreti prenos znanja v inovacije, gospodarstvo, tudi prek spin-off podjetij, a pod pogojem, da je to dobro regulirano.

Je v predlogu zakona dovolj dobro regulirano?

Nisem prepričan. Iz besedila ni videti, da bi pisce to posebej skrbelo. Ne vem, kako dobro deluje Nakvis in ali je dovolj dobro usposobljen za zagotavljanje kakovosti. Tu je, ponovno poudarjam, ključ. Če agencija ni dovolj usposobljena, če nima dovolj strokovnega kadra in sredstev za delovanje, potem imamo problem.

V predlogu zakona so denimo pogoji za direktorja Nakvisa prestrogi. Za direktorja potrebuješ sposobnega in ambicioznega človeka. Težko bodo našli takega, ki je pripravljen biti šef agencije, saj lahko zaseda trikrat ali štirikrat bolje plačana delovna mesta. Direktor agencije mora imeti občutek za visoko šolstvo, za družbena vprašanja, hkrati pa mora biti dober organizator. Kako se vodi ta agencija, je za naše visoko šolstvo zelo pomembno.

Na začetku se je zaradi napačno izbranega vodstva izrodila v administrativni birokratski organ. Biti pa mora proaktiven organ v sistemu in tudi mednarodno umeščen. Pogrešam regionalno sodelovanje, kar je ena od poti naprej pri zagotavljanju kakovosti.

Se strinjate, da zakon vendarle prinaša napredek pri določitvi meril za ustanovitev novega zavoda? Njihovo ustreznost bodo že pri prvi akreditaciji preverjali na terenu.

Tu je ministrstvo opravilo svojo vlogo, reguliralo je področje v korist javnega šolstva. Naredili so očiten korak pri urejanju divjega področja zasebnih visokošolskih zavodov.

Zasebni visokošolski zavodi pravijo, da je določba o tretjini zaposlenih predavateljev prestroga.

Sam bi jo morda še zaostril. Visokošolski zavod mora imeti jedro stalno zaposlenih ljudi. Oblikovati se mora skupnost študentov, profesorjev, raziskovalcev, ker je to del esence zavoda in tisto, kar dejansko naredi visokošolski zavod.

Dve leti imajo zavodi časa, da se prilagodijo strožjim merilom. Je to dovolj?

Tistim, ki jim ne bo uspelo, bodo s tem dokazali, da zdaj nimajo kakovostnega študija. Kot strateško vidim tudi določbo o omejevanju koncesij. Slovenija kot majhna država mora razvijati javne univerze, vključno z novogoriško. Le tako lahko pričakujemo, da bomo imeli uspešne in mednarodno priznane univerze. Tisti, ki menijo, da je potrebna konkurenca, naj jo vidijo v mednarodnem prostoru, ne pa da se omejujejo na domači prostor in konkurenco ustvarjajo s podeljevanjem sredstev zasebnikom.

Interes študentov, profesorjev in rektorjev bi verjetno moral biti enak, posledično bi pričakovali, da bodo skočili v zrak zaradi istih členov zakonskega predloga. A niso. Kaj to pove o slovenskem visokem šolstvu?

To ni posebnost slovenskega visokega šolstva. Elitne univerzitetne skupnosti ni več. Množičnost visokega šolstva pomeni tudi intenzivnejše izstopanje raznolikost interesov posameznih skupin znotraj univerzitetne skupnosti. Zato je pomembno, da pri reformah minister k sodelovanju povabi vse zainteresirane skupine in da so v svetu agencije za kakovost zastopani vsi. Samo profesorji ali samo vodstva univerz ne zastopajo interesov univerz. Tu velja omeniti tudi napetosti med mlajšimi učitelji in ustoličenimi profesorji, pa med vodilnimi in sindikatom. Na žalost notranja trenja med zaposlenimi na univerzi prepogosto v ozadje porinejo skrb za poučevanje ter interes študentov in širše družbe za kakovosten študij. Zavezništva med učitelji in študenti proti komercializaciji so lahko enako trdna kot zavezništva med študenti in vlado za posodobitev in internacionalizacijo študija.

Na nekaterih fakultetah so društvu Študentska iskra prepovedali izvesti skupščine. Vaš komentar?

To je simptom nečesa nevarnega. Da je univerza avtonomen prostor svobodnega izražanja in družbene kritike, je namreč temeljna značilnost ideje o univerzi, kot jo poznamo v sodobni Evropi. Takšno ravnanje vodstva pomeni zlorabo položaja in ogrožanje temeljev demokratičnega procesa. Če so študentje videli v predlogu zakona razlog za kritiko in zborovanje, imajo zdaj za takšno početje še en razlog – avtoritarno vodenje univerze in podcenjevalen odnos do njih.

Je še kaj, na kar sva pri analizi predloga pozabila?

Pohvalno je, da ohranja absolventsko leto na obeh stopnjah. Bile so težnje, da se to ukine, a danes, ko je narava študija taka, da rabi študent veliko aktivnosti ob študiju, da se formira kot celovita osebnost, ki bo delovala v družbi in na trgu dela, je zelo pomembno, da je to ostalo. Pustili so izjeme, kot na primer bolezen. Zdi se, da je to samoumevno, pa ni. Že pred leti smo imeli, če se prav spomnim, velike težave prepričati ministra Jureta Zupana, da je smiselno v zakonu predvideti tovrstne izjeme.

Ob tem ne morem mimo demagogije o pomanjkanju denarja in izgovorov, da varčevalna politika nima alternativ. Naša družba je bistveno bolj produktivna kot pred desetletji. Če je družbeni konsenz, da se bo blaginja, denimo z davki, prerazporejala, potem bomo imeli denar za javne dobrine, kot je visoko šolstvo.

Konsenza pri odločevalcih o tem očitno ni.

Pri odločevalcih morda ne, v družbi pa je drugače. Izobraževanje je zelo pomembna, če ne celo osrednja institucija naše družbe, je sestavina skupnega kulturnega in družbenega bogastva. To presega pristojnosti odločevalcev. Izgovor, da ni denarja, vsi ti krizni zakoni in mrzlično iskanje nekih prihrankov, to je stvar ideologije. Denarja za izobraževanje bo toliko, kolikor se bomo odločili, da ga bo. Ne bi smel biti problem denar, ki gre v izobraževanje, temveč kako je porabljen.

Še v hujših krizah so nekatere evropske države, ki so danes razvite, zaščitile visoko šolstvo pred privatizacijo in finančnim izčrpavanjem. Finska je v devetdesetih preživljala hudo krizo, močan privatizacijski val, a ji je kljub temu visoko šolstvo uspelo zaščititi. Izkazalo se je, da je bilo prav visoko šolstvo ključno pri vzponu nekoč revne države med najbolj razvite v Evropi. In to kljub prazni državni blagajni.

Prijavi sovražni govor