Linxair: dvorni prevoznik brez dvora

O povezavah med letalskim prevoznikom vlade, ministrov in drugih v času premiera Boruta Pahorja, njegovo nekdanjo vodjo kabineta Simono Dimic in podjetjem njenega partnerja Escape se je doslej zlasti namigovalo. Odkrili smo zadnji košček v sestavljanki, ki pretekle posredne povezave podkrepi z dejstvi.

Naj uvodoma spomnimo, da je Linxair v času vlade Boruta Pahorja po podatkih Supervizorja opravil za več kot 1,9 milijona evrov letalskih prevozov za naročnike iz javnega sektorja, pri čemer ni prevažal samo vlade, ministrov in predsednika države, ampak je prevoze opravljal tudi za klinični center in zavod za zdravstveno zavarovanje. V tem obdobju je od slabih dveh milijonov evrov plačil proračunskih porabnikov 413 tisočakov prejel od kabineta predsednika vlade Pahorja.

Do 22. oktobra 2010 je bila vodja Pahorjevega kabineta njegova dolgoletna tesna sodelavka Simona Dimic, ki je tega jesenskega dne odstopila, uradno zato, ker ni mogla več zdržati javnega pritiska, kot je pojasnila sama. »Tega nisem storila zato, ker bi se čutila krivo za obsodbe, ki sem jih bila deležna s strani javnosti, temveč zato, ker mi neskončen obseg potrebe po njihovem zanikanju ali pojasnjevanju ne omogoča več tako intenzivnega in osredotočenega dela, kot ga potrebujem v času, ko vodiš toliko sprememb na toliko področjih,« je zapisala v javnem pismu premieru. Tedaj je namreč izbila sodu dno afera, povezana z obnovo hiše v ljubljanskih Murglah, kjer naj bi delali Vegradovi delavci, in s posojilom v znesku 350 tisoč evrov, ki ga je Dimičeva maja 2009 dobila pri NLB z ugodnimi obrestmi (1,6 odstotka in 6-mesečni euribor).

Ker sta hišo v Murglah kupila Dimičeva in njen partner Roman Horvat, ki je bil takrat lastnik turistične agencije Escape, so mediji praviloma špekulirali o povezanosti Linxairovih poslov z državo in (prek Dimičeve) Escapa. Horvat je namreč v Kosezah kupil stanovanje od družbe Ganamm, katere direktor in četrtinski lastnik je Nikola Musić, ki je tudi solastnik Linxaira in danes že nekdanji direktor. Kako je Musić iz obubožanega Linxaira »odpeljal« pet od šestih letal, smo v Ozadjih prvi razkrili decembra, v preteklem tednu pa smo razkrili še, kako je družbi pomagala agencija za civilno letalstvo in kako je šla davčna uprava nad serijskega neplačnika prispevkov delavcev z mehkimi ukrepi. Pisali smo tudi o tem, da je NLB Musiću pravzaprav pomagala odtujiti letalo iz bodoče stečajne mase, ki je morda nikoli ne bo, čeprav je bil Linxair njen dolžnik. In še o tem, da so Musića na moskovskem letališču nedavno začasno pridržali, neuradno zaradi najmanj 350 tisoč evrov dolgov Linxaira do ruske družbe RusAero.

Pogoji, pisani za Linxair?

Na podlagi podatkov in dokumentov, ki smo jih pridobili, lahko zdaj z gotovostjo zapišemo, da je Horvatovo podjetje Escape poslovno sodelovalo z Linxairom v času, ko je ta prevažal državne funkcionarje, pa tudi že prej. To je priznal tudi Musić, ki nam je v telefonskem pogovoru pojasnil, da sta Linxair in Escape poslovala že pred tem, prav tako je zatrdil, da je »popolno naključje«, da je prav Linxair postal vladni prevoznik, da Dimičeva s tem ni imela nič in da so bili tako ali tako izbrani na javnem razpisu, češ da so imeli novo in veliko floto. Dejal je še, da je pogoje izpolnjevala tudi družba Gio letalstvo. Tega ne moremo neodvisno potrditi, nasprotno, vse kaže, da so bili razpisni pogoji morda prikrojeni Linxairu.

V sedanjem kabinetu predsednice vlade, kjer smo poizvedovali o postopku, po katerem je Linxair dobil posel letalskih prevozov v času Pahorjevega kabineta, so pojasnili, da se je ta pridružil skupnemu javnemu naročilu za izvajanje letalskih prevozov z letali, ki imajo do dvanajst sedežev. Razpis je februarja 2009 izvedlo ministrstvo za javno upravo, izbran pa je bil Linxair, s katerim je bila maja istega leta sklenjena krovna pogodba za dveletno obdobje. Po izteku te je nov razpis oziroma skupno javno naročilo za prevoze z letali, ki imajo do dvanajst sedežev, marca 2011 objavila agencija za javno naročanje. Spet je bil izbran Linxair in junija 2011 je bila z njim podpisana krovna pogodba za pet mesecev.

Dokumentacija navedenih razpisov kaže, da bi utegnili biti pogoji za ponudnike letalskih prevozov nekoliko »specifični«, kar bi z ustrezno revizijo postopka sicer lahko dokazal le pristojni organ (državna revizijska komisija ali v okviru širše revizije računsko sodišče). Oba razpisa sta namreč vsebovala tale pogoj: »Ponudnik mora imeti v svoji floti vsaj tri poslovna letala z naslednjo kapaciteto sedežev: vsaj enega z najmanj 8 sedeži, vsaj enega z najmanj 10 sedeži, vsaj enega z najmanj 12 sedeži.«

Ker smo te podatke odkrili tik pred koncem redakcije in smo pristojnemu ministrstvu poslali vprašanja čez konec tedna, odgovore pričakujemo v prihodnjih dneh, ko bomo lahko tudi podrobneje analizirali takratni potek dogodkov. Toda za zdaj vse kaže, da družba Gio vsaj v času drugega razpisa, to je leta 2011, ni izpolnjevala pogojev, saj je imela po nam dostopnih podatkih v lasti tri poslovna letala, eno z desetimi in dve s po osmimi sedeži (gre za letala z oznakami S5-BBG, S5-BBD in S5-BBL). Po drugi strani je imel Linxair, kot je povedal Musić sam, mlado in dovolj veliko floto.

Partnerja: Escape in Linxair

Z arhivskih posnetkov spletnega mesta turistične agencije Escape, ki je (bila) v lasti partnerja Dimičeve Romana Horvata, razberemo, da je njegova agencija že vsaj leta 2010 tržila Linxairova letala oziroma ponujala poslovni najem letal na spletu sicer neimenovanega »poslovnega partnerja«. Da so bila to prav letala Linxaira, potrjujejo podatki, ki smo jih o njegovi floti doslej pridobili pri agenciji za letalstvo, to pa je potrdil tudi Musić, ki je hkrati zatrdil, da so letalske prevoze prek Escapa opravili »zelo malokrat«.

Iz drugih dokumentov, ki smo jih pridobili in zadevajo poslovni odnos med Linxairom in Escapom, je jasno, da sta podjetji poslovali že leta 2008, takrat sicer prek povezane družbe Ganamm iz ameriške davčne oaze Delaware, prav tako v letih 2010, 2011 in 2012. Poleg tega smo pridobili pogodbo o sodelovanju med Escapom in Linxairom, sklenjeno junija 2011, zadeva pa »storitve, povezane z izdajo letalskih vozovnic«. V njej se je Linxair zavezal, da bo Escapu plačal pet tisoč evrov varščine zaradi zavarovanja terjatev, ki jih bo agencija v petih dneh po izteku roka plačila lahko črpala. V tem primeru je bil Linxair dolžan v treh dneh na račun Escapa plačati tolikšen znesek, da bo stanje varščine spet pet tisoč evrov.

Zahtevana varščina je bila najbrž razumljiva, saj je bil Linxair leta 2011 finančno že pošteno zdelan, leta 2012 pa po naših podatkih zrel za stečaj (dve leti pozneje družba še vedno ni v stečaju). Medtem je bila agencija Escape lani izbrisana iz registra po uradni dolžnosti, saj na poslovnem naslovu ni bila znana. Leto 2102 je sicer končala v rdečih številkah: z negativnim kapitalom, izgubo in več kot 600 tisoč evri kratkoročnih obveznosti.

Naše informacije, da je Linxair pri agenciji Escape naročal letalske vozovnice za pilote, ki so potovali z rednimi letalskimi linijami, je Musić potrdil. Na vprašanje, ali je s Horvatom še v stikih, je dejal, da ne, razen če se srečata. Dimičeva nam je, ko smo jo klicali, še preden smo se do konca predstavili, dejala: »Ne, hvala, me ne zanima.« Potem smo na dve telefonski številki klicali še Horvata, a je bila prva nedosegljiva, v primeru druge pa je bila zveza prekinjena.

V uradu predsednika države Boruta Pahorja, kjer smo vprašali, ali je bil predsednik, ko je bil v vlogi premierja, seznanjen z dejstvom, da prevoznik Linxair sodeluje tudi s podjetjem Escape, so bili kratki: »Na ta vprašanja je kabinet predsednika vlade vedno dajal pojasnila javnosti in takratni predsednik vlade je bil seznanjen s tem toliko in takrat kot slovenska javnost, ker urejanje kart za polete ni bila ne njegova skrb, ne dolžnost, saj so za to pristojne druge službe.«

Od Horvata do Valanta

Kakorkoli, ker Dimičeva ni hotela govoriti z nami, Musić pa je zanikal, da bi bil s Horvatom v stikih, nam drugih kontaktnih podatkov zanj ni uspelo pridobiti. Zadnje Horvatovo prebivališče je sicer, sodeč po podatkih Ajpesa, v Dubaju: Dubai Villa Creek 70. Na tem naslovu je, kot kažejo podatki britanskega poslovnega registra, registriran tudi Jure Valant, ki se po dostopnih podatkih med drugim ukvarja s svetovanjem o poslovanju v davčno ugodnejših okoljih. Nepremičnina na naslovu v Ljubljani, ki ga za Horvata navajajo podatki zemljiške knjige, pa je v lasti njegovih staršev.

Povrhu Horvata z Musićem povezuje prej omenjeni nakup stanovanja v Kosezah, za katero je Horvat prodajno pogodbo in en aneks sklenil 2008., drugi aneks pa leto pozneje, ko je v zemljiški knjigi tudi formalno postal lastnik. Prodajalec je bila družba Ganamm, ki je po podatkih Ajpesa v četrtinski lasti Musića, ki je tudi njen direktor, v prav tolikšni lasti njegovega brata Aleša in polovični lasti njunega očeta Gojka Musića. Nikola in Gojko Musić se, kot smo pisali pred dnevi, med drugim pojavita v pogodbi o poplačilu obveznosti med NLB in družbo Ikar, ki je kupila Linxairovo letalo. NLB se je namreč izrecno strinjala, da v lastništvo Ikarja vstopita tako Nikola kot Gojko Musić. Naj spomnimo, da je zadnji oziroma podjetje Ganamm pred leti doniralo 150 tisoč evrov mestni občini Ljubljana, o čemer sta Aleš in Gojko Musić pričala tudi pred parlamentarno preiskovalno komisijo.

Izpis iz zemljiške knjige za Horvatovo stanovanje v Kosezah še kaže, da je svojo terjatev, vredno dobrih 65 tisoč evrov s pripadki, z vpisom hipoteke na nepremičnini zavarovala tudi država. Za kakšno terjatev gre, ni jasno, je pa Horvatova družba Escape v času Pahorjeve vlade z državo neposredno poslovala v precej manjšem obsegu kot Linxair (dobrih 120 tisoč evrov). Zadnji in skoraj vsa z njim povezana podjetja so davčni dolžniki. V obdobju Pahorjeve vlade so se prihodki Escapa po podatkih baze Gvin povišali za milijon evrov, prihodki Linxaira pa za 13 milijonov.