Tiskane izdaje
Intervju Direktor inštituta za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti Matjaž Jager poudarja, da se je s korupcijo treba spoprijeti pravočasno, sicer lahko preidemo točko, od koder marsikdaj ni vrnitve, ko se korupcijske mreže v gospodarstvu, politiki, medijih tako utrdijo, da jih je zelo težko odstraniti.
Zato se moramo usmeriti v strukturno preprečevanje korupcije. Vprašati se je treba, kje so notranji nadzorni mehanizmi v posameznih organih, ministrstvih, državnih podjetjih in kaj delajo.
Prejšnji senat komisije za preprečevanje korupcije (KPK) je mandat končal s petnajstimi predlogi, kako se lotiti sistemske korupcije, ki posegajo na skoraj vsa družbena področja. Se vam zdi izbor priporočil KPK primeren ali menite, da bi bili poudarki potrebni kje drugje?
Nabor ukrepov komisije se mi zdi zelo umesten. Takšni predlogi državnih organov za izboljšanje delovanja institucij bi morali biti splošna praksa. Organi bi morali strateško analizirati probleme, s katerimi se srečujejo, in predlagati izboljšave. Recimo opozarjati na institucionalne vrzeli, kje se pristojnosti prekrivajo in kje bi jih bilo smiselno razdeliti, da bi delo potekalo kvalitetno. S tega vidika so ti predlogi odličen precedens. Priporočila segajo na vsa področja in so široko zastavljena, vidi se, da izhajajo iz dobrega poznavanja problema.
Katera področja pri boju s korupcijo so najbolj alarmantna?
Komisija je bila v najboljšem položaju za oceno takšnih področij in jih je tudi ustrezno predstavila. Zato dodatnih ne bi izpostavljal. Resda je problem kompleksne narave, ves svet se na neki način ukvarja s sistemsko korupcijo, tudi EU, kjer zadnje raziskave kažejo na veliko težav. V celotnem sistemu si vsak poskuša zagotoviti kakšen privilegij, izvzetje in išče luknje v sistemu. Še posebej je to izrazito v obdobju krize, kar se je pri nas lepo pokazalo. Ob tem se odpirajo pomembna vprašanja o upravljanju velikih sistemov, kot sta recimo zdravstveni in sistem upravljanja državne lastnine v gospodarstvu. To so tudi vprašanja, na katera moramo najti pametne odgovore, ki bodo izražali naše vrednote o tem, v kakšni državi bi radi živeli, po drugi strani pa moramo odpraviti največje nesmisle in kriminogene spodbude.
Predlogi KPK so bili zadnje dejanje senata, ki je kmalu za tem odstopil, z utemeljitvijo, da hočejo s tem šokirati javnost in doseči, da bi bila ta bolj občutljiva za boj proti korupciji. Kako razumete odstop in zaplet z imenovanjem novega senata?
Zelo mi je žal, da je senat odstopil. Komisija je delala zelo dobro, zato je odstop izguba za vse državljane. Po drugi strani jih razumem, saj so delovali v razmerah, ko so bili tarča nenehnih napadov in spodkopavanja avtoritete z najrazličnejših strani. Le malokdo jih je podprl tudi z dejanji in institucionalnimi spremembami, veliko pa je bilo verbalne podpore.
Pri sestavi novega vodstva KPK bi se morali zavedati, da gre za občutljivo državno institucijo, ki deluje v občutljivem času. Tega bi se morala zavedati že komisija, ki je izbirala med predlogi. Tudi predsednik republike, ki ima pri imenovanju zadnjo besedo, bi lahko mirno in brez pojasnjevanja zavrnil predlog, pri katerem je imel pomisleke. Upam, da bo to dobra šola za naprej.
Slabo je tudi, da se zdaj govori, da je to konec protikorupcijske komisije, ker si nikakor ne bo mogla več pridobiti verodostojnosti. Komisija ni samo vodstvo, v njej deluje cela vrsta usposobljenih strokovnjakov, ki jim je treba dati vse priznanje. Ta institucija je nastajala skozi daljše obdobje nenehnega političnega boja za svoj obstoj.
Ob zapletu z imenovanjem so se pojavljale tudi ocene, da gre za načrtno demontažo institucije.
Veliko ljudi bi res imelo interes, da bi se to zgodilo, a tega si ne upam trditi, ker tega ne vem. Ali je bilo tako, bo morda pokazal čas.
Ob odstopu je vodstvo KPK med drugim opozorilo na to, da zakonodajalec ne upošteva njihovih predlogov, po katerih bi se izboljšali sistemski pogoji za delovanje komisije. Kaj bi bilo treba na tem področju spremeniti, da bi KPK delovala bolje?
Smiselno bi bilo upoštevati njihove predloge in bolj jasno določiti pristojnosti na tistih točkah, kjer se delo komisije ne prekriva s pristojnostmi policije.
Predvsem pa bi največ storili s tem, da bi okrepili neodvisnost nadzorstvenih organov na vseh ravneh. To je ključnega pomena za dolgoročno stabilnost demokracije v državi. Pri tem je treba zagotoviti kadrovske in vse druge vire, ki jih potrebujejo. Še nedavno smo imeli državno tožilstvo, ki je delovalo s 70 odstotki zapolnjenih tožilskih mest, pri čemer pa je dobivalo vedno nove sistemske naloge. Tem organom je treba dati tudi simbolno priznanje in ustrezno nagraditi njihovo delo, ki je zelo izpostavljeno. Enak odnos bi morali imeti do tistih, ki se javno izpostavijo, ko opozarjajo na koruptivno prakso v svojem okolju.
Ob delu KPK sta se pojavljali dve vrsti očitkov. Osumljeni korupcije so se pritoževali, da zoper poročilo komisije ni možno sodno varstvo, po drugi strani pa je pri njenem delu marsikdo pogrešal pristojnosti, ki jih imajo organi pregona. Bi na tem področju veljalo kaj spremeniti?
Pokazalo se je, da pot sodnega nadzora nad delom komisije obstaja, kolikor sem izvedel iz medijev, pa se pripravljajo tudi zakonodajni popravki, ki bodo ta pomembni vidik njenega delovanja jasneje uredili. Glede morebitnih dodatnih pristojnosti, ki bi jih morala imeti komisija, se mi zdijo predlogi nekdanjega vodstva dobro izhodišče za razpravo. Komisija si je z delom ustvarila izjemno zaupanje v javnosti, morda največje med vsemi institucijami, ki jih imamo. Ljudje so se z zaupanjem obračali nanjo in prijavljali sume korupcije. Zato je toliko bolj pomembno, da se institucija ohrani, izboljšuje in razvija naprej.
Slovenija je po mednarodnih študijah, kar zadeva percepcijo korupcije, prav v vrhu. Podobna opozorila so prihajala tudi s KPK. Je korupcija v državi res tako velik problem?
Obseg korupcije je empirično zelo težko natančno določiti. Najprej zato, ker gre za fenomen, ki je skrit. Drugo je percepcija korupcije v javnosti. Komisija se je pri svojem delu seznanila z veliko prijavami, kar je bila podlaga za njeno oceno obsega problema. Prav je, da so opozorili na sistemske elemente korupcije pri nas. Tudi zato, ker je treba na te stvari opozarjati pravočasno, sicer lahko preidemo točko brez vrnitve oziroma je ta zelo težka, ko se korupcijske mreže v gospodarstvu, politiki, medijih tako utrdijo, da jih je zelo težko in le na daljši rok mogoče odstraniti.
Pri tem je pomembno, da se ne predamo iluziji, da je korupcijo mogoče rešiti zgolj s kazenskopravno represijo. Trenutno je to zelo razširjena teza, ki pa je napačna. Usmeriti se moramo v strukturno preprečevanje korupcije.
Vprašati se je treba, kje so notranji nadzorni mehanizmi v posameznih organih, ministrstvih, državnih podjetjih in kaj delajo. Tu imamo velike težave, vsi se otepajo vloge, da bi izvajali sproten notranji nadzor, ki je v normalno delujoči instituciji nekaj običajnega. Ko pride na obisk policija, je velikokrat že prepozno. Finančna in druga škoda je že storjena, dokazi so lahko že uničeni, namesto da bi nadzorniki pravočasno zamenjali delinkventni menedžment, podjetje propade. Represija in pravna država seveda morata delovati, njuno delovanje mora biti tudi vidno. Pred komisijo je v prihodnje pomembna naloga, da okrepi načine, kako najbolj učinkovito preventivno delovati proti korupciji. Dolgoročno je to edina pot.
Poleg institucionalnih mehanizmov, ki bodo omogočali sprotni nadzor, verjetno potrebujemo tudi ljudi z integriteto, ki bodo zasedali takšne položaje?
Se strinjam. Institucionalno potrebujemo čim več delujočih mehanizmov, ki bodo omogočali učinkovit notranji nadzor in ukrepanje. Po drugi strani pa je na položaje zagotovo treba rekrutirati ustrezne ljudi. Pri tem je zelo pomembna vloga lastnika, ki ima v rokah škarje in platno.
V zadnjem času se je občutno povečala aktivnost organov pregona pri gospodarskem kriminalu. Obsojenih je že kar nekaj ljudi, ki so bili še včeraj nedotakljivi. Čemu to pripisujete?
Še nedavno je bil najvišji obsojeni funkcionar državni sekretar. Do danes pa so se stvari precej spremenile. Po eni strani je gospodarska kriza razgalila številne primere sporne prakse; zelo se je povečal pritisk medijev in javnosti. Predvsem pa se je zgodil pomemben premik v politični volji, kar je privedlo do sprememb. Državno tožilstvo in drugi organi pregona so to področje postavili za prednostno. Tudi nekaj primerov, ki so jih dolgo preiskovali, je zdaj na sodiščih prišlo v sklepno fazo. Ob povečani preiskovalni aktivnosti je treba paziti, da bodo sodišča ohranila vlogo neodvisnega arbitra, ki presoja glede na predložene dokaze in zakon. Sodišča ne smejo biti del kriminalitetne politike neke vlade. Njihova naloga je, da nepristransko sodijo.
