Na pogorišču Mateja Raščana

Ta je v tistih časih užival tudi veliko zaupanje bančnikov in drugih podjetnikov, ki so mu kot po tekočem traku odobravali posojila. Skorajda vsi so ali pa še bodo nadrsali.

Mladi Matej Raščan se je pojavil leta 2006 in od takrat kupil tekstilno družbo z dolgoletno tradicijo (Rašica Point), kupil medijsko družbo z dolgoletno tradicijo in izdajateljico priljubljenih revij, kot so Jana, Lady in druge (Delo Revije), kupil penthouse v mariborskem stanovanjskem bloku, kupil drage obleke in avtomobil, kupil delnice Casinoja Maribor, Probanke in še katere družbe, se fotografiral na malomeščanskih gala prireditvah, razglašal političarke za Slovenke leta in počel še marsikaj razburljivega.

V neuradnih pogovorih je vedno prisegal, da ni politični projektil takratne vladajoče stranke SDS, čeprav se je pojavil in se kapitalsko okrepil prav v tistem času. Ko je Janševa vlada padla, je sicer začel paktirati z levico, toda najbrž zato, ker v denarnem smislu ni izbiral po politični liniji. Izposodil si ga je tam, kjer so mu ga dali, in dajali so mu ga. Sprva v milijonskih zneskih banke, nato – ko so njegove izčrpane družbe že začele klecati pod težo posojil – si je pogosteje izposojal pri prijateljih, podjetnikih in drugih gospodarskih družbah.

Danes je Raščan v središču obširne policijske preiskave, ki poteka že poldrugo leto. Zaradi oškodovanja stečajne mase sta ga ovadila stečajna upravitelja Radovan Triplat, ki mu je pripadla »čast« počistiti za Raščanom v Delu Revijah, in Miran Kos, ki je isto nalogo dobil v družbi Monera, ki je bila formalna lastnica Dela Revij in Rašice. Triplat je kazensko ovadbo vložil junija 2012, Kos nekaj mesecev pozneje, pred in po tem pa so ga ovadili še nekateri upniki njegovih gospodarskih družb. Po naših informacijah predkazenski postopek v teh zadevah še teče, saj so menda zelo kompleksne, s številnimi vpletenimi podjetji.

O tem smo poskusili poizvedeti tudi na policiji, kjer pa so nam odgovorili, da podatkov, ki se nanašajo na konkretne fizične osebe ali na konkretne predkazenske postopke, ne morejo posredovati. V splošnem so pojasnili, da gre »v takšnih primerih za obsežne kriminalistične preiskave, kriminalisti preiskujejo in preverjajo vsa naznanila, obvestila, informacije o kaznivih dejanjih, ki jih policija prejme za konkreten primer (torej primer, ki ga že preiskuje po uradni dolžnosti). O vseh ugotovitvah vedno obvešča pristojno tožilstvo, ki lahko delo policije tudi usmerja«.

50-milijonska luknja

Lani oziroma manj kot leto dni po tistem, ko je zoper Raščana vložil kazensko ovadbo, je Miran Kos, stečajni upravitelj Monere (torej edine družbenice Dela Revij in Rašice), sodišču predlagal končanje stečajnega postopka »brez razdelitve zaradi pomanjkanja stečajne mase«. Naj spomnimo, prav Monera je bila tista družba, ki je pri bankah vzela več deset milijonov evrov posojil, da je z njimi kupila Rašico in Delo Revije, pri čemer je iste lastniške deleže zastavila kot zavarovanje za posojila. In družbe so morale posojila, s katerimi jih je Raščan prek Monere kupil, odplačevati same.

Prav zaradi središčne vloge Monere v vseh Raščanovih poslovnih in podjetniških manevrih, je bil njen stečaj za proslulega lastnika najbrž nadvse neugoden. Monera je bila namreč neke vrste kretnica, prek katere so skorajda dnevno pripotovala in odpotovala posojila in nenavadna nakazila med povezanimi družbami, pri čemer so zlasti Delo Revije delovale kot nekakšen bankomat, saj so Moneri, kot smo v Ozadjih razkrili pred časom, redno posojale denar. In zato ni čudno, da je imel stečajni upravitelj Kos velike težave, ko je poskušal izvesti primopredajo poslov. V zaključnem poročilu je denimo zapisal: »Zaradi pasivnosti gospoda Raščana, lastnika in direktorja družbe, nisem imel srečanja z njim (izogibanje razgovorom po telefonu, neodgovarjanje na dopise, nerealizacija dogovora za sestanek ...). In tudi nisem dobil praktično nič dokumentacije.«

Monera je šla naposled v izbris iz registra z več kot 52 milijoni evrov obveznosti, od tega je slabih 47 milijonov evrov ostala dolžna navadnim upnikom (tistim, katerih terjatve niso bile zavarovane), preostale obveznosti, ki nikoli ne bodo poplačane, pa so bile pogojne terjatve (tiste, ki odpadejo na Monero, če jih ne plača druga nekdanja Raščanova družba), prerekane terjatve in obveznosti do ločitvenih upnikov. Zadnji so v zavarovanje terjatev do Monere sprejeli ničvredne delnice Dela Revij, ki so bile že oktobra 2011 tudi uradno razvrednotene, saj je šla družba v stečaj, njene delnice pa so bile izbrisane iz registra pri Klirinško-depotni družbi. Tak primer je bila država, ki je svojo terjatev do Monere v višini 550 tisoč evrov zavarovala s 14.426 ničvrednimi delnicami Dela Revij. In ostala brez vsega.

Prijatelji v orožju

O tem, kako je posloval Raščan in kako je prek svojih družb črpal posojila, ki so in bodo v večini ostala nepoplačana, nazorno priča posojilna pogodba, katere kopijo smo pridobili v uredništvu. Junija 2007 so jo sklenili avstrijska Hypo banka kot posojilodajalka, Rašica kot posojilojemalka ter – presenetljivo – Zlata Moneta II in Monera kot zastavna dolžnika, Matej Raščan osebno pa kot »porok in plačnik«.

Rašica je, skratka, pri avstrijski Hypo banki vzela 6,5 milijona evrov namenskega posojila, in sicer dobrih šest milijonov za »pokritje obveznosti« do skupno dvanajstih družb, preostalih štiristo tisočakov pa za nakup dodatnih prostorov v hotelu na Zlatiboru v Srbiji, ki ga je takrat kupila Rašica. Med prejemniki denarja so bili: Raščanova Monera (208 tisoč evrov), podjetje Raščanovega sorodnika Kandela (1,9 milijona), podjetje Raščanovega znanca Finander (270 tisočakov), podjetje Raščanovega sodelavca iz Srbije Pion (1,8 milijona) in celo Dom-Smreka (306 tisočakov), podjetje, povezano s Samidom Osmanovićem, katerega družbe so v državno banko NLB navrtale več kot petdesetmilijonsko luknjo. Ta pogodba dokazuje, da je Raščan poslovanje financiral zlasti s posojili, saj je svoje obveznosti, kot kaže, že sredi leta 2007 poravnal s posojilom, prve resne težave v njegovih družbah pa so bile javno razkrite šele konec leta 2010 oziroma na začetku leta 2011. Po naših podatkih navedene družbe (razen Monere) niso bile v poslovnih odnosih z Rašico, zato je nenavadno, da je ta z visokim posojilom plačevala obveznosti drugih.

Zanimivo pa je, da sta vsaj dve od navedenih podjetij, ki so plačila od Raščana prejela s pomočjo Hypovega posojila, predmet policijske preiskave. V zvezi z Osmanovićevimi posli z NLB je NPU hišne preiskave opravljal pred božičnimi prazniki, medtem ko je družba Pion, katere lastnik je bil Raščanov srbski kompanjon Milutin Dobrilović, sodelovala v verižnih poslih, povezanih z državno NKBM, pri katerih je protikorupcijska komisija odkrila znake korupcije. Šlo je za spodleteli nakup medijske hiše Večer, ki jo je Raščan kupoval prek slamnatega kupca, računalniškega podjetja iz Murske Sobote. Ko je to moralo plačati aro družbi Delo, se je v enem dnevu – tudi v NKBM – zvrstilo okrog petnajst poslovnih transakcij, prek katerih je murskosoboški slamnjak prejel 925 tisoč evrov za plačilo are za nakup Večera.

Druga zanimivost je dejstvo, da je Hypo banka Raščanu odobrila odlog plačila prvega obroka posojila, in sicer za več kot eno leto, po tem pa odplačevanje kredita na četrtletje. Raščan je posojilo zavaroval s hipoteko na hotelu Rašice na Zlatiboru, lastniškim deležem Monere v Rašici, lastniškim deležem Rašice v srbski družbi Wai Tai in odstopom vseh prihodkov Rašice od oddaje prej navedenega srbskega hotela v zakup Rašičini družbi Wai Tai. Poleg tega je Raščan v zavarovanje predal še svojo poroštveno izjavo in pet bianko menic. Skratka: razen s hotelom v Srbiji, kjer je imela takrat zastavne pravice vpisana že vrsta drugih hipotekarnih upnikov, je 6,5 milijona evrov vredno posojilo pri Hypu pravzaprav zavaroval z zrakom. In banka je to zavarovanje sprejela.

Vrnitev Igorja Laha

Naj spomnimo, da je Raščan družbo Rašica leta 2006 kupil od tako imenovanega pidovskega tajkuna Igorja Laha in da se je sprva, ko se je Raščan na lepem pojavil na slovenskem gospodarskem prizorišču, govorilo, da je pravzaprav Lahov operativec. Sam je to vedno zanikal, ni pa nikoli pojasnil, od kod mu denar za nakupe podjetij oziroma s čim je banke prepričal v zajetne posojilne pogodbe, ki so mu omogočile »nakupovalno mrzlico«.

Kakorkoli, dejstvo je, da se je raščanijada začela z Lahom in se bo najbrž vsaj v določnem delu z njim tudi končala. Poslovne prostore Raščanovih Delo Revij na Dunajski cesti 5 v Ljubljani je na dražbah, ki jih je razpisal njihov stečajni upravitelj, namreč kupil Blaž Vodopivec iz kroga Igorja Laha. Za dve nadstropji (osmo in deveto) v tako imenovani črni vdovi je Vodopivec odštel 620 tisoč evrov, pri čemer je po naših informacijah po za zdaj še neznani ceni kupil tudi poslovne prostore v sedmem nadstropju.

In prav tako bo razplet raščanijade spremljala tako imenovana orionovska shema za likvidacijo podjetij, ki jo na straneh Dela že dalj časa sistematično razkrivamo. Nekdanji akterji afere Orion, ki ta čas izvajajo »črne stečaje«, so Raščanu pred razjarjenimi upniki že pomagali rešiti stanovanja v Mariboru, večino premoženja Rašice, ki je bilo s konverzijo fiktivne terjatve prepuščeno v orionovsko shemo, likvidirali so tudi podjetje nekdanje računovodkinje Rašice in, ne nazadnje, danes se z njimi ukvarja še stečajna upraviteljica Vida Gaberc.

Na dražbi namreč poskuša prodati dve stanovanji v Svetem Juriju ob Ščavnici, a sta obremenjeni s hipoteko Banke Celje za zavarovanje posojil dvema fizičnima osebama. Ena od teh je Branko Kocjan, eden od orionovskih operativcev, ki je najbrž kot slamnati mož zgolj prevzel posojilo, ki ga je Raščanovi zaročenki Mariji Pandrc dala Banka Celje. Na pozive stečajne upraviteljice se Kocjan namreč ne odziva. Morda zato, ker jih pošilja na poštni naslov še enega operativca orionovske sheme: Aleša Alojzija Rusa, drugoobtoženega v posojilni aferi Orion.