Brigite Ferlič Žgajnar, Ozadja
Furlan nikoli ni obžaloval, da je bil tožilec, zato se zdaj v te vode tudi vrača. To je nekakšna adrenalinska odvisnost. »Napišeš obtožbo – gre za posebno strast, to delaš z veseljem ali pa ne moreš,« opisuje svoje občutke. Z zasedbo direktorskega stolčka na Nacionalnem preiskovalnem uradu (NPU) je to zanemaril, a je bila abstinenčna kriza očitno premočna. Tako že po letu in pol zapušča mandat prvega 'enpeujevca', ki mu je bil zaupan za šest let, in se vrača na stara pota. Zaveda se, da je vsaka menjava težka in stresna. »Na NPU sem spoznal veliko ljudi, ki jih bom pogrešal, nabral sem si precej izkušenj. Tam, kamor grem, bom spet začenjal znova. Prej sem kriminalistično policijo poznal le navzven, ko pa pride človek noter, so spoznanja popolnoma drugačna. Doživel sem jih lahko le tako, da sem bil tukaj. In to mi bo za naprej samo koristilo!«
Prepričan je, da zapušča dobro doto: »V kratkem času smo dosegli zadovoljive rezultate glede podanih ovadb in zasega premoženjskih koristi, pa tudi odnosi v mladem in raznolikem kolektivu so dobri.« Ne ve, kdo bo stopil v njegove čevlje: »To je stvar generalnega direktorja policije, on se bo odločil.« Ga pa v zvezi s tem še ni prosil za kakšen namig ali nasvet. Zanimalo nas je, ali je k temu, da ga je generalni državni tožilec Zvonko Fišer priporočil pravosodnemu ministru za vodjo specializiranega državnega tožilstva, pripomoglo tudi to, da je bil njegov mentor pri magistrski nalogi iz kazenskoprocesnega prava. »Prof. Fišer je strokovna avtoriteta na tožilstvu že najmanj dvajset let, spoštujem ga. Bil je zelo strog mentor in dvomim, da je mentorstvo vplivalo na njegovo odločitev.« Furlan ob tem pojasni, da je bilo treba v magistrsko delo, ki ga je pisal ob koncih tedna, popoldnevih in med dopustom, vložiti veliko truda: »Danes sem vesel, da sem imel takrat toliko energije.« Kot direktor NPU ima plačo okoli 2500 evrov neto. Kakšno bo imel zdaj, ne ve, saj ta ni bila glavna motivacija: »Ni bila niti, ko sem prišel sem, niti ni zdaj, ko odhajam. Glavni motiv je bil, da grem opravljat tožilsko delo.«
Slabe izkušnje
Če ga kdo vpraša, kdaj je vedel, da bo tožilec, v šali odvrne, da že kot otrok. V resnici se je ta želja prebudila po srednji šoli in se malce zamaknila, saj je moral odslužiti še takrat obvezni petnajstmesečni vojaški rok. Zaradi tega je na pravni fakulteti za mesec dni zamudil začetek študija. »Nisem bil preveč tehničen tip, bolj me je privlačilo družboslovje.« Vzornika, ki bi ga navdušil za pravo, ni imel, pa tudi iz sodniške ali pravniške družine ne prihaja. Preprosto se je prepustil življenjski usodi, ki ga je po pravni fakulteti vodila do pripravništva na okrožnem državnem tožilstvu v Novi Gorici. »Delo me je povleklo, začutil sem, da me veseli. Ostal sem mu zvest, z njim sem se prav zastrupil. Včasih rečem, da ga sovražim, ampak sem od njega odvisen.«
Na začetku precej zadržan sogovornik, ki jasno pove, da se soju žarometov raje izogne, iz trenutka v trenutek bolj postaja tak, kot ga poznajo sodelavci, sproščen in zabaven. K razelektritvi ozračja morda največ pripomore kar sam z za uho prijetnim primorskim narečjem. Doma je namreč iz kraja blizu Nove Gorice, kjer z ženo in tremi otroki živi še danes.
Če preveč gledate hollywoodske filme in zato mislite, da ga je bilo v življenju najbolj strah, ko so ga morebiti zasledovali in poskušali zriniti s ceste, se motite. »Najbolj sem se bal, ko sem zbolel za klopnim meningitisom.« Pred petimi leti se mu je klop zarinil v kožo na Trstelju. Da je nekaj narobe, je zaznal šele po dobrem mesecu, ko je na plezanju v Paklenici opazil, kako čudno brez moči je. »Šele kasneje se je izkazalo, za kako resno stvar gre, in takrat me je bilo res strah. Imel sem srečo, da sem po nekaj mesecih popolnoma okreval. Bil sem tudi v dobri fizični kondiciji.« Za to še vedno skrbi z rednim jutranjim tekom in, kolikor dopušča čas, hribolazenjem. O tem pričajo fotografije zasneženih vršacev: krnsko pogorje, tolminsko hribovje. »Poleti v pisarni ne potrebujem klime, ker tako prijetno hladijo,« pripomni z nasmeškom.
'Filmskih' prizorov v poklicnem življenju torej še ni doživel, se je pa moral navaditi medijskih napadov in poskusov diskreditacije. »S tem sem se naučil živeti, čeprav ni prijetno.« Ko ga vprašamo, kako gleda na politične razmere v Sloveniji, skrije obraz za dlani, nekaj sekund zgovorno pomolči in zavzdihne. »Vse skupaj je velika žalost. Tako kot mnogi sem tudi sam razočaran, si pa pomagam, da gledam skozi prizmo Boštjana M. Zupančiča in njegove zadnje knjige.«
Očitek o podkupnini
Prihajajoče službene obveznosti opiše kot zahtevne. Skrbi ga kadrovska podhranjenost tožilstva. Ve, da je pri nas vsaj štirideset tožilcev, ki bi bili sposobni delati na specializiranem tožilstvu, a se sprašuje, kako jih motivirati: »Poglejmo samo, kaj je bilo z nekaterimi izkušenimi tožilci v zadnjem času, ki so preiskovali pomembne in odmevne zadeve. Nekateri med njimi žal niso več tožilci. Za dokazovanje zahtevnih gospodarskih in korupcijskih kaznivih dejanj je treba vložiti ogromno dela in truda, rezultat pa je vedno negotov.«
Furlan si je delovne izkušnje nabiral tudi kot mednarodni tožilec v posebnem oddelku za kriminal in korupcijo v BiH, kamor je odšel leta 2008. Takrat je pred koncem mandata zapustil mesto vodje skupine za pregon organiziranega kriminala. Namigovalo se je, da je v Bosno odšel zaradi spora s takrat nadrejeno Barbaro Brezigar, kar še danes zanika: »Prijavil sem se na razpis. Pojavila se je priložnost za delo v tujini, ki me je zanimalo. Nisem odšel zaradi spora, temveč izzivu naproti!«
Pravi, da je bilo delo v Sarajevu, ki ga je končal prvega januarja 2010 in se nato vrnil na okrožno državno tožilstvo v Novo Gorico, pozitivna izkušnja. »Če se ne bi mednarodna skupnost odločila, da se mednarodnim tožilcem, ki smo delali na oddelku za ekonomski kriminal in korupcijo, mandat ne podaljša, bi tam še ostal.« V BiH je med drugim zaradi spornih poslov pri gradnji vladne zgradbe in avtoceste preiskoval tudi Milorada Dodika, predsednika Republike Srbske (državne entitete znotraj BiH). Ta ga je pred nedavnim obtožil, da je zahteval 300 tisoč evrov podkupnine. »Pričakoval sem, da me bodo napadli, ampak da se bo nekdo spustil tako nizko, si nisem mislil. Že večkrat so me poskušali diskreditirati, pa jim ni uspelo. In tudi zdaj se ne bom pustil,« vidno jezen razlaga Furlan. Želi si, da bi se stvari umirile in bi se tožilci lahko posvetili stroki.»Da bi vlagali obtožbe, ne pa izgubljali energijo s pojasnjevanjem nebuloz. Mesto tožilca je v sodni dvorani!« je jasen sogovornik, ki nam je zaupal še, da je za novo delovno mesto kandidiral zato, ker je začutil, da je to dobra stvar zanj, in ni nikomur hotel nič slabega.