Boris Šuligoj, Koper
Spremljalo me bo kar veliko ljudi, moji kolegi iz sindikata, znanci in prijatelji, žena in trije majhni otroci – tako je malce nenavaden dogodek napovedal vodja avgustovskega protesta podnajemnih delavcev pred vhodom v pristanišče in upravno stavbo Luke Koper.
Da bo na njegov zagovor prišla večja skupina, ni nič posebnega. »Presenečen in hvaležen sem, ker so me tudi v tem primeru podprli kolegi iz vseh sindikalnih organizacij. Najprej iz sindikata žerjavistov Luke Koper, iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in tudi iz Konfederacije sindikatov 90. Z vsemi sem v dobrih odnosih in sploh ne držijo govorice, ki jih širi uprava, da me podpirajo samo Srbi, muslimani pa ne. Navsezadnje v Luki Koper dela trideset mojih sorodnikov, od tega je dvajset takih, ki se pišejo Topić.«
Celo v nadzornem svetu Luke sedi Nebojša Topić, član iz vrst zaposlenih, s katerim sta prav tako v sorodu. »V Kopru in okolici živi najmanj petdeset sorodnikov iz Čelinca, kraja pri Banjaluki, od koder sem doma. Rodil pa sem se leta 1982 v Kopru,« pojasni sindikalist, ki ga prijatelji kličejo Peđo.
Njegov oče je že takrat delal v Luki (in je kot redni delavec tam zaposlen še danes). Pet let kasneje se je v Kopru rodila še Predragova sestra Marina. Po slovenski osamosvojitvi in začetku vojne v drugih republikah nekdanje skupne države pa so se začele družinske muke. Mati je izgubila službo v izolski tovarni igrač Mehano. In leta 1992 so jo zaradi tega, ker ni imela službe, preprosto izbrisali. Predrag je torej sin v Sloveniji izbrisane matere, ki se je zato morala z dvema otrokoma izseliti iz nove države v Čelinac, čeprav je oče ostal v Kopru, kjer je imel redno zaposlitev in plačo. Od petega razreda naprej se je šolal v Bosni, tam končal srednjo šolo in šest mesecev služboval celo v vojski Republike Srbske. Marca 2003 se je vrnil k očetu v Koper, kjer je kot tujec (izbrisani Slovenec) dobil zaposlitev pri enem od izvajalcev pristaniških storitev, družbi Štor, d. o. o. Že po šestih mesecih ga je lastnik odpustil, ker je za dva tedna odšel v Bosno, da je opravil izpit za vodnika težke mehanizacije. Kmalu zatem se je zaposlil pri podjetju Nedjo, d. o. o. A tudi tam je imel težave zaradi dopusta. »Poleti 2005 sem potreboval tri tedne dopusta zaradi poroke, vendar sem komaj izposloval dva. Saj veste, kako je pri nas s porokami. Prišlo je 615 svatov, od tega petdeset avtov iz Kopra. Pri nas je to pomemben dogodek.«
Delal je enajst izmen zapored
Predrag Topić ne sprejme oznake, da je bil vodja protesta pred Luko Koper: »Javnost bi lahko narobe razumela, da sem ga organiziral ali vnaprej pripravil. Protest je bil spontan, jaz sem se mu pridružil in potem vodil pogajanja z upravo,« pojasnjuje predsednik sindikata, ki še ne ve, ali bo danes ostal brez zaposlitve. Prepričan je, da je prav vodenje protesta glavni razlog za to njegovo »nesrečo«.
Nadvse zagreti sindikalist je prepričan, da se v Luki dogajajo kršitve in da bi uprava morala bolje poskrbeti za delavce. »Sem eden tistih, ki smo v Luki Koper delali enajst izmen zapored. Delovni urnik je bil tak, da sem med četrto in pol sedmo zjutraj lahko za dve urici zaspal, vendar sem tako delal več kot tri dni skupaj. Urna postavka je bila tri evre. To ni normalno. Ne more biti, da prejme delodajalec za mojih dvesto ur dela dva tisoč evrov, meni pa jih izplača sedemsto. Ne more biti, da smo osem dni protestirali, potem podpisali sporazum o prekinitvi, uprava pa še zdaj noče podpisati tristranske pogodbe z nami. Čeprav ves čas vali krivdo na podizvajalska podjetja, ima v resnici uprava v rokah škarje in platno. Ona odloča o tem, koliko podizvajalcev bo zaposlila (na terminalu za generalne tovore jih dela 15, na terminalu za razsute tovore, kjer delam sam, so na primer trije). Uprava odloča, koliko delavcev sme zaposliti kateri podizvajalec in koliko jih bo plačala, kako jih bo usposabljala, varovala... Odloča tako rekoč o vsem, samo z nami noče podpisati pogodbe, ki bi nam zagotavljala minimalne pogoje.«
Po avgustovskem protestu se je začelo dogajati, da mu je delodajalec dajal zelo malo dela. To pa je vplivalo na njegovo plačo, pravi. »Ko sem šel na bolniški dopust, mi je socialna plačevala 423 evrov, zato sem od vodstva družbe zahteval kopijo kolektivne pogodbe, splošni delovni akt, po katerem me zaposluje, in uradno odmero (število dni) dopusta, ki mi pripada. Takšno zahtevo bo v kratkem vložilo še več deset delavcev, saj vemo, da so stvari povsem neurejene. Zaradi teh mojih zahtev pa sem zdaj dobil revanšo. Delodajalec je ugotovil, da sem menda neupravičeno zapustil delovno mesto, čeprav je šlo za to, da smo že končali 'šiht', opravili smo natovarjanje, zato sem kake pol ure prej šel iz Luke na sindikalni sestanek. Pri tem se res nisem evidentiral na izhodu. Očitajo mi torej nezakonito zapustitev delovnega mesta,« razlaga Topič. Kot dodaja, prav tako ne sprejmejo razlage, da je štiri dni čakal na zdravniški pregled, ki je bil pogoj, da je dobil spričevalo, to pa je pogoj za pridobitev dovolilnice za vstop.
»Kaj druge briga moj avto!«
»To je vse vnaprej zrežirano. Lahko bi se zaposlil v drugem podjetju. Toda nekaj IPS-ov mi je že reklo, da me ne smejo zaposliti, in so me prosili, naj jih razumem,« pravi Predrag Topić, katerega življenjska želja je, da bi še naprej delal v Luki Koper, vendar v bolj urejenih delovnih razmerah. »Nezadovoljni delavci ne morejo biti v interesu uprave. Ni prav, da si moram sam kupovati delovno obleko in da sem v neenakopravnem položaju z redno zaposlenimi. Ni prav, da ima Luka kar sedemsto podnajemnih delavcev, če pa jih je od teh neprekinjeno v pristanišču kakih petsto. Lahko bi jih redno zaposlili vsaj 350, vsaj dvesto, če ne vseh petsto. Kriva je uprava, v kateri je predsednik brez prave moči, ker nima tako zavarovanega hrbta kot druga dva.« Politične menjave uprave ga sicer ne zanimajo, saj je odnos do delavcev že vsaj deset let podoben. Kako se bodo odzvali sindikati, bodo povedali po današnji odločitvi delodajalca, vendar zlepa ne bodo popustili, pravi Topić in se skrivnostno nasmiha.
Po drugi strani pa je zadovoljen s tem, da je koprsko pristanišče veliko bolj razvito in organizirano kot reško ali tržaško. »Še dvesto let nas v Trstu ali na Reki ne bodo prehiteli. Na Reki smo ob enem od obiskov videli, da so imeli večjo ladjo privezano za drevo!« se smeji. In ni prav nič zadovoljen, ko ga pobaramo, kako je lahko lani kupil stanovanje in se vozi z razkošnim mercedesom. »Kakšna neverjetna zavist! Stanovanje je kupil moj oče, ki tudi plačuje kredit, in ga prepisal name. Ima komaj 43 kvadratnih metrov, za petčlansko družino. Mercedesa imam na lizing, zanj plačujem 280 evrov na mesec, in zadnjega obroka nisem poravnal, ker plače nisem prejel.«
Je pa zadovoljen, da je lani tudi uradno postal slovenski državljan, prav tako, da je sindikat z lansko akcijo prekinil niz kršitev. Zdaj bi morali doseči le še pogodbo, ki bo za tako trdo delo zagotovila minimalno socialno varnost. »Zaposleni so naredili uspešno Luko in si zaslužijo pošten odnos,« poudarja sindikalni junak svojega okolja.