Osebno s Savino Zwitter: Bibliotekarka, ki ji ni vseeno

A problematična ni zgolj njuna cena, ampak tudi izbor. Ne prvič ...

Založbe izkoriščajo maturante, začne bibliotekarka popisovati zaplet z literaturo, ki bo prihodnje leto osnova za pisanje maturitetnega eseja iz slovenščine. Letos so to štiri drame: Shakespearov Hamlet, Cankarjev Kralj na Betajnovi, Dürrenmattovi Fiziki in Jančarjev Veliki briljantni valček. Ker gre za temeljna besedila, je mogoče domnevati, da jih ima marsikateri dijak že doma, pa tudi knjižnice so z njimi bogato založene. Nasprotno pa sta romana, ki sta predvidena za prihodnje leto – Otroštvo francoske pistaeljice Nathalie Sarraute in Otroške stvari Lojzeta Kovačiča – v slovenščini doslej izšla samo enkrat. Prvi oddaljenega leta 1992, drugi leta 2003. V knjigarnah sta že zdavnaj pošla. »Po mojem hitrem poizvedovanju tudi knjižnice hranijo zelo malo izvodov obeh del,« doda sogovornica.

To pomeni, da ju bodo dijaki prisiljeni kupiti, kajti maturant potrebuje svoj izvod, da v njem podčrtuje, si dela zapiske, opombe itn. Prav tako ju bodo kupile šole, saj morajo šolske knjižnice ponuditi nekaj izvodov dijakom, ki si sami ne morejo privoščiti nakupa, poleg tega mora vsaka šola priskrbeti še toliko izvodov, kolikor profesorjev poučuje slovenščino v četrtem letniku. Sklep, ki se ob sedem do osem tisoč maturantih vsako leto vsiljuje sam po sebi, je kar se da preprost: prodaja celotne naklade sedmih tisoč izvodov je tako rekoč zagotovljena.

Visoka naklada, še višja cena

Prav tu pa se je zapletlo. Slovenske založbe vseskozi tarnajo, da so cene knjig visoke, ker so naklade zaradi omejenega trga nizke. Pričakovali bi torej, da bosta vsaj oba maturitetna romana, ki imata za slovenske razmere nenavadno visoko naklado, vnaprej zagotovljeno prodajo in bosta vrh vsega izšla še v mehki vezavi, poceni. Pa ni tako. Njuna založnica Mladinska knjiga je ceno Otroštva Sarrautove postavila pri 24,94 evra in Kovačičevih Otroških stvari pri 27,95 evra. Spremljajoči Esej na maturi stane 14,90 evra, vse troje v kompletu pa skoraj 60 evrov, kar je več od celoletne izposojnine za vse učbenike četrtega letnika gimnazije iz učbeniškega sklada.

Glas proti oderuški ceni maturitetne literature se je najprej dvignil na cehovskem (slovenističnem) spletnem forumu SlovLit. »Toda če se bomo pritoževali samo na forumih, ne bomo spremenili ničesar,« si je dejala bibliotekarka bežigrajske gimnazijske knjižnice. Zato je napisala pismo ministrstvu za šolstvo, v katerem pa ni izrazila pomislekov samo o ceni, temveč tudi o izboru maturitetne literature.

Človek človeku brat

Odkar so slovenski dijaki v šolskem letu 1995/96 prvič pisali maturitetni esej, je veljalo, naj se maturitetna literatura izbere iz temeljnega fonda svetovne in slovenske književnosti. »V tem duhu je ministrstvo menilo, da bi bilo dobro, da bi vsak dijak izbrano knjigo kupil, tako da bi ta hkrati bila svojevrsten zasnutek njegove osebne knjižnice,« pripoveduje. Navedeno je brez izjeme veljalo do mature leta 2002, ko je maturitetni komisiji, ki je izbrala literaturo, predsedoval Tomo Virk, dijaki pa so morali takrat prebrati roman njegovega brata Janija Virka Smeh za leseno pregrado. »Delo, ki ni bilo nikoli nagrajeno, ni bilo nikjer omenjeno kot dosežek, kaj šele kot presežek slovenske književnosti, in ki je, če vprašate mene, tudi popolnoma neberljivo.«

Podobne, čeprav ne tako hude anomalije so se dogajale tudi kasneje. Knjižničarki, ki je profesorica anglistike in slovenistike ter je na bežigrajski gimnaziji sprva poučevala slovenščino in se šele kasneje preusmerila v bibliotekarstvo, se zdi nenavadna že okoliščina, da se Lojze Kovačič v maturitetnem izboru pojavlja že četrtič. Natančneje, razumela bi, če bi se pojavljal z romanom Prišleki, ne pa vsakič z drugim delom. Najprej so dijaki brali samo prvi del Prišlekov, nato samo drugi del (se pravi: zgolj sredino romana, ki ima tri dele), tretjič njegovo Resničnost, prihodnje leto pa bodo brali Otroške stvari. Je mogoče, da je en in isti avtor objavil toliko fundamentalnih del, se sprašuje. Navsezadnje, dodaja, se je tudi Drago Jančar pojavil že dvakrat, vendar z istim delom, z Velikim briljantnim valčkom. Prav v zvezi s Kovačičem se ji odpira še nadaljnje vprašanje. »Vsi vemo, da je Kovačič hišni avtor založbe Beletrina, roman pa bo – resda v sozaložništvu z Beletrino – izdala Mladinska knjiga. Skratka, z njegovim delom bi radi služili kar dve založbi.«

Kot šolski knjižničarki se ji ob izboru maturitetnih romanov za prihodnje leto postavlja tudi vprašanje, kakšna bo usoda obeh knjig po maturi 2015. »Izvodi teh dveh romanov bodo v naslednjih letih obležali skoraj nedotaknjeni na naših knjižnih policah,« odgovori.

Prosti tek

Ministrstvo za šolstvo se je na njeno pismo odzvalo presenetljivo hitro, pravi. Zahtevalo je pojasnilo maturitetne komisije glede izbora obeh romanov, presojo cene obeh učbenikov pa zaupalo tržnemu inšpektoratu. A ker so na inšpektoratu odgovorili, da so pristojni zgolj za regulirane cene, kamor na področju šolstva spadajo samo potrjeni učbeniki, je ministrstvo presojo zatem predalo uradu za varstvo konkurence. Na ugotovitve urada še čakamo.

Medtem stvari stojijo – vsaj na bežigrajski gimnaziji. »Pred seboj imam 240 naročilnic Mladinske knjige za maturitetno literaturo,« pove sogovornica in pokaže na zajetno mapo, ki leži na mizi. »Naročilnic dijakom ne bomo razdelili, dokler ne bomo vedeli, kako se bodo stvari razpletle.« Gimnazije so se odzvale različno: nekatere so, kot bežigrajska, zamrznile proces naročanja maturitetne literature, spet druge so odstopile od organiziranega nakupa in ga prepustile volji dijakov in staršev. Nekatere so dijakom posredovale naročilnice.

Po njenih izkušnjah se je naročanje prek šole sicer izkazalo za najboljšo rešitev. Takšnega naročanja si želijo tudi starši, in sicer iz več razlogov. Med njimi je ta, da najbolj zagnanim dijakom ni treba samim hoditi v knjigarne, tisti, ki so tako rekoč njihovo nasprotje, pa tako pred starši kakor pred učiteljem ostanejo brez izgovora, zakaj da nimajo predpisane literature.

Volitve julija. Halo?!

Pismo ministru za šolstvo ni bilo prvi civilnodružbeni angažma magistrice bibliotekarstva, ki je lani za knjigo Pedagoško delo v šolski knjižnici prejela nagrado Kalanovega sklada, ki jo v spomin na zaslužnega knjižničarja Pavleta Kalana podeljuje Zveza bibliotekarskih društev Slovenije. Redno se je udeleževala vstaj, strankarsko pa ni organizirana. »Sem za večjo enakost med ljudmi, da bi živeli v socialni državi, v kateri ne bi bilo toliko ljudi socialno ogroženih, in da bi kapitalisti malo priprli pipice v svoje žepe.« Volitev se udeležuje, kajti, kot pravi, »držim se maksime, da če se volitvam izogibate, potem nimate pravice kritizirati tistih, ki so bili izvoljeni, ker ste odločitev pač prepustili drugim«. Volitve sredi julija se ji zdijo vse prej kot dobra rešitev. »Julij je čas dopustov. Težko je pričakovati, da se bodo ljudje odpovedali dopustu in ostali doma ali se vrnili z dopusta samo zato, da bodo volili, ko pa je že takrat, ko ni čas počitnic, udeležba tako nizka. Tu nekdo igra neko čudno igro,« sklene.

O pravnomočno obsojenih politikih se ji skoraj ne zdi vredno izgubljati besed. »Kdor je pravnomočno obsojen, po mojem ne samo v politiki, ampak tudi v javnem življenju nasploh nima več kaj iskati. Toda žal smo od uveljavitve tovrstne kulture, naj bo državljanska ali politična, očitno še zelo daleč.«