Osebno s Tjašo Vozel: Reševalka upravnih ugank

Dobili sva se tam, kjer je doma projekt upravne svetovalnice – na fakulteti za upravo. In tam, kjer je Tjaša Vozel podiplomska študentka. Nekaj minut je zamudila, a kdo bi ji zameril, rojeni Zagorjanki, ki se že več let iz domačega kraja skoraj vsak dan vozi v Ljubljano. »Nikoli mi ni bilo do tega, da bi stanovala tu.« Navsezadnje pot z avtomobilom niti ni dolga, traja 40 minut, in »ko se navadiš, to ni noben problem«.

Tako kot, se zdi, ni zanjo noben problem, ki se dotika postopkov javne uprave, prevelik. »Vprašanja, ki so kompleksnejša, zahtevajo več časa, vendar so tudi bolj zanimiva,« pripoveduje 24-letnica, ki je že rešila štiri dileme, poslane na upravno svetovalnico. Ena zanimivejših se je nanašala na postopek ponovne habilitacije profesorja. Študentski svet mu je dal negativno mnenje, toda to je bilo poslano po roku. Ga je kljub temu treba upoštevati, se je glasilo vprašanje osebe, ki je na fakulteti vodila upravni postopek. Vozlova je proučila temeljni zakon in odločila, da ga je treba.

Poglobila se je tudi že v odločbe o odmeri komunalnega prispevka v eni od slovenskih občin, izdane na podlagi odlokov, ki jih je ministrstvo kasneje kot nezakonite prepovedalo. Dva občana sta sprožila upravni spor, sodišče jima je pritrdilo, zato je morala upravna enota njun postopek obnoviti. Ga morajo tudi za vseh drugih sto občanov, je zanimalo upravno enoto. »Prišli smo do odgovora, da to ni potrebno, saj so bile odločbe, ker se stranke v tem času niso pritožile, dokončne,« pojasnjuje sogovornica. Odločila je še, da morajo pravniki kljub diplomi opraviti izpit iz upravnega postopka. Prvega vprašanja, s katerim se je ukvarjala, pa se sploh ne spomni več, »očitno ni bilo tako zanimivo«. Kakorkoli, ko je odgovor na dlani, si »lahko rečeš: rešil sem problem nekoga. In ta občutek je dober.« Končno imaš priložnost, da znanje, ki si ga pridobival leta, uporabiš: »Vidiš, da s svojim znanjem lahko nekaj počneš.«

Izbranka

Fakulteta za upravo izvaja upravno svetovalnico kot partnerski projekt s pristojnim ministrstvom – zdaj je to notranje – že vse od leta 2009. Vsak semester objavijo razpis, na katerega se lahko prijavijo vsi študenti, a izberejo zgolj najboljše. Na februarskem je bilo uspešnih sedem od le dvanajstih prijavljenih; novembra je bilo kandidatov nekoliko več, 23. Kljub temu da se jim delo pri svetovalnici šteje kot opravljena obvezna delovna praksa ali raziskovalni seminar, je, kot kaže, program za študente še vedno razmeroma nezanimiv, mogoče zato, ker niso dovolj seznanjeni z njim in prednostmi, ki jih prinaša, ali pa menijo, da še nimajo dovolj znanja, razmišlja Vozlova.

Zanjo je projekt, ki ga vodi profesorica dr. Polona Kovač, zelo dobrodošel, zlasti zato, ker omogoča praktično delo. Sama bi si tega v času študija želela več. Nekaj izkušenj sicer pridobiš, pravi, med enomesečno obvezno prakso, ampak pri tej je predvsem odvisno, na kateri instituciji jo opravljaš. Njena kolegica je bila pri informacijskem pooblaščencu, kar je »super«, sama pa »te sreče ni imela«. Na enem od javnih zavodov so ji naložili bolj administrativna dela. Ko danes gleda nazaj, tudi to izkušnjo vidi kot pozitivno, takrat pa, priznava, se ji je »zdelo brezveze«. Delno zato, ker za prakso ni dobila plačila – niti povrnjene malice in prevoza ne. Kar ni poceni, poudari Zasavčanka. Res pa je v prošnji zapisala, da lahko dela brezplačno, nujno je namreč potrebovala prakso čim prej, saj si je želela še isto leto diplomirati na dodiplomskem programu.

Pomoč z namenom

Zato še toliko bolj ceni delo pri upravni svetovalnici, kajti gre za kakovostno pridobivanje izkušenj. Ko ji mentorica pošlje vprašanje, ima le tri dni časa, da ga prouči. Odgovor natančno pregleda profesorica, če je treba, napiše pripombe in zahteva popravek, če ne, dopolni malenkosti in ga v potrditev pošlje na ministrstvo za notranje zadeve. S tem odgovor postane uradno mnenje organa, ki je pristojen za izvajanje temeljnega zakona na tem področju. Skupno v približno tednu dni pa je že objavljen na spletni strani svetovalnice. Študenti so v petih letih rešili okoli 1300 vprašanj, nekaj jih zastavijo državljani, večino pa uradne osebe, ki vodijo upravni postopek.

Te ali potrebujejo pomoč pri bolj zapletenih postopkih ali pa se želijo le prepričati, da delajo prav. Tako kot denimo uslužbenka fakultete, ki je odločala o ponovni habilitaciji profesorja, pripoveduje Vozlova, ki si zna predstavljati, čigavih pritiskov vse je bila deležna.

Cilj projekta ni zgolj odgovoriti na vprašanja, na kar bi pri uradnih organih spraševalci čakali več tednov, celo mesece, temveč predvsem poenotiti prakso organov v upravnih postopkih in poslovanju. Analize namreč kažejo, da se pojavljajo različna tolmačenja ključnih zakonov, kar pomeni nižjo stopnjo zakonitosti. »Nujno pa je, da se pravo interpretira tako, kot je prav,« doda sogovornica.

Kljub temu do delovanja državne in javne uprave ni kritična, ima premalo osebnih izkušenj, da bi lahko o njihovem delu sodila, pove študentka, ki se je na fakulteto za upravo prepisala po tem, ko je dve leti študirala na pravni. »Bilo je pretežko.« Poleg tega so odnosi na upravni fakulteti veliko boljši, profesorji bolj dostopni, »če imaš kakšno vprašanje, nanj brez težav in hitro odgovorijo«.

Pozitivno naprej

Do konca študija ima še leto in pol, izkoristila bo absolventski status, potem bi si želela delati na ministrstvu. Na katerem in kaj konkretno, še ne ve, »lahko pustimo to vprašanje za čez dve leti?«. Zdaj si želi predvsem nabrati čim več delovnih izkušenj. Bolj ali manj opravlja administrativna dela. Ko je bila kot študentka izbrana v prejšnjem podjetju, so ji rekli, da obstaja 96-odstotna možnost za redno zaposlitev, češ da je taka njihova politika. »Sem mogoče zadela na loteriji?« se je spraševala. Toda hitro je prišla streznitev, uprava se je namreč odločila za zmanjšanje števila študentov, in ker je bila med zadnjimi, ki so prišli v podjetje, je morala oditi. »Študenti smo v podjetjih, v katerih delamo, potrošni material. Danes te potrebujejo, jutri ne.« Čeprav je to lahko tudi dobro, spet sklene pozitivno. Menjavanje delovnih mest namreč pomeni tudi pridobivanje različnih izkušenj.

In prav te bodo po njenem mnenju ključne, ko bo zares potrebovala redno zaposlitev. Že zdaj bi je bila sicer zelo vesela, potem si »kralj, car na vasi«. Omogoča ti namreč, da se ustališ. Čeprav, priznava, jo mika tudi tujina, toda le delo v evropskih institucijah. Do zdaj se na njihove razpise še ni prijavila, »ampak se pa definitivno moram in se bom«. Ravno pred dnevi je naletela na njihov oglas, pove študentka, ki jo politika zanima, ne pa tudi »zdrahe v njej«. Volilno pravico jemlje kot odgovorno dejanje, na katero se je treba pripraviti. Spremembe, ki se dogajajo in vplivajo na mlade, pa se po njenem sprejemajo prehitro in brez pravega razmisleka.

Tudi zato mladim ni lahko. Danes morajo biti zelo aktivni, treba je pošiljati prošnje, res izpiliti življenjepis in motivacijsko pismo, obiskovati je treba tečaje, se učiti tujih jezikov, »pomembno je biti boljši od drugih«. Toda to, da se morajo ves čas truditi, kar je utrujajoče, je po drugi strani motivacija, razmišlja Vozlova, ki prosti čas najraje preživlja s fantom. Del ga nameni psu in mačkama, ki »potrebujejo veliko pozornosti, ker so vsi razvajeni«. Poleg tega rada pogleda dober film, se izobražuje o zdravi prehrani, rada potuje. Vendar potuje premalo, saj je za to potreben denar. Nazadnje je uživala v Parizu, mika jo še Amerika, »res bi rada videla New York«.